Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago.

Revščina se kaže na različne načine, v Čilu tudi tako, da si starši ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke peljali na izlet v naravo, zato jih peljejo na kosilo v obrat s hitro prehrano v nakupovalno središče

Tjaša Šuštar je na študijski izmenjavi v Španiji spoznala Čilenca in se pred dobrimi petimi leti preselila v prestolnico Santiago. Preden je postala zasebna družinska terapevtka, delno že tudi med študijem teologije in španščine, je sodelovala pri več humanitarnih projektih in tako dobro spoznala življenje na socialnem dnu. V Santiagu, kjer mestne četrti slikajo res pisano paleto možnih življenjskih okoliščin, je ugotovila, da ima lahko revščina na različnih koncih sveta tudi različne pojavne oblike. Ker morajo starši veliko delati, so otroci v revnejših četrtih pogosto prepuščeni samim sebi.

"Tu se revščina kaže v tem, kakšen dostop imaš do zelenih površin, kakšna je kakovost zraka. Višji sloji živijo bližje Andom. So višje, niso v kotlini, se pravi, da je zrak boljši, da je tam več zelenja, več parkov, v revnih predelih pa skorajda ni dreves."

"Številni starši si ne morejo privoščiti, da bi otroke ob koncih tedna peljali ven iz mesta v naravo, tako da se po večini hodijo sprehajat v nakupovalna središča."

Njeno življenje v čilski prestolnici pa zaznamujejo tudi potresi. Pravi, da tam vsak potres, ki ima stopnjo po Richterjevi lestvici nižjo od sedem, ni potres, ampak 'le tresenje'.

“Ugibanje, kako močan je bil potres, je ‘nacionalni šport’. Tudi jaz sem zelo dobra v tem. Ko se začne tresti, ugibam stopnjo in jo nato preverim na internetu.”