Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V letu 2021 je bila ena od redkih predvidljivih spremenljivk razcvet spletnih VOD platform. Konec leta je naplavil tudi izjemno kinouspešnico.
Po katerih tujih filmih si bomo zapomnili iztekajoče se leto? To je tema tradicionalnega pregleda izstopajočih filmov z največjih filmskih festivalov v Berlinu, Cannesu in Benetkah. Predstavljamo kinouspešnico Spider Man: Ni poti domov, ki je v zadnjih 14 dneh postala globalno najdonosnejši film od začetka pandemije. Ocenjujemo norveškega nominiranca za mednarodnega oskarja, film Najbolj grozen človek na svetu režiserja Joachima Trierja. Že v Cannesu se je pokazalo, da gre za zelo aktualnen portret evropskih tridesetletnikov. Na kinosporedu se je odvrtela satira Nebesa priznanega srbskega režiserja Srdjana Dragojevića in v oddaji ne manjka njena recenzija. Zadnji teden v letu 2021 je ponudil poseben glasbeno-filmski dogodek: nemi film Erotikon (1929) z Ito Rino v glavni vlogi je dobil novo partituro izpod prstov skladatelja, pianista in dirigenta Andreja Goričarja.
944 epizod
Želite biti seznanjeni z aktualnim filmskim dogajanjem doma in po svetu in kritiško slediti tekočemu filmskemu sporedu? Gremo v kino vam ponuja prav to. Oddaja z najdaljšo zgodovino v zvrsti je v radijskem mediju že od leta 1946.
V letu 2021 je bila ena od redkih predvidljivih spremenljivk razcvet spletnih VOD platform. Konec leta je naplavil tudi izjemno kinouspešnico.
Po katerih tujih filmih si bomo zapomnili iztekajoče se leto? To je tema tradicionalnega pregleda izstopajočih filmov z največjih filmskih festivalov v Berlinu, Cannesu in Benetkah. Predstavljamo kinouspešnico Spider Man: Ni poti domov, ki je v zadnjih 14 dneh postala globalno najdonosnejši film od začetka pandemije. Ocenjujemo norveškega nominiranca za mednarodnega oskarja, film Najbolj grozen človek na svetu režiserja Joachima Trierja. Že v Cannesu se je pokazalo, da gre za zelo aktualnen portret evropskih tridesetletnikov. Na kinosporedu se je odvrtela satira Nebesa priznanega srbskega režiserja Srdjana Dragojevića in v oddaji ne manjka njena recenzija. Zadnji teden v letu 2021 je ponudil poseben glasbeno-filmski dogodek: nemi film Erotikon (1929) z Ito Rino v glavni vlogi je dobil novo partituro izpod prstov skladatelja, pianista in dirigenta Andreja Goričarja.
Posvečamo se filmom, ki jih do srede lahko ujamete na Festivalu dokumentarnega filma. V tekmovalnem programu se je že odvrtel večkrat nagrajeni dokumentarec Odpuščanje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v albanskih gorah, presunljiva in izjemno dragocena pričevanja izraelskih vojakov z okupiranih ozemelj v Gazi in na Zahodnem bregu z naslovom Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo režiserja Avija Mograbija ter Država, ki se lepo vede, diskurzivni film o protestih rumenih jopičev v Franciji in policijskem nasilju, ki se je zgrnilo nadnje. Izpostavljamo dokumentarni film vietnamske režiserke Diem Ha Le, ki je za svoj prvenec Otroci megle preživela več kot tri leta v gorah severnega Vietnama, kjer so se ohranili običaji prodajanja hčera za visoke zneske, ki družini pomagajo preživeti, in ugrabljanja deklet, ki so nato prisiljene v poroko. Eden od najboljših filmov preteklega leta je tudi dokumentarec Marie Speth, Gospod Bachmann in njegov razred, skoraj štiriurni portret razreda v šoli za priseljence, ter njihovega učitelja in njegovih sodelavcev, ki imajo tudi sami priseljensko ozadje. Na rednem sporedu naših kinematografov pa si lahko ogledate Vojvodo, komično dramo, ki je zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko je Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, ukradel sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. V redni distribuciji je tudi Dogodek, zmagovalni igrani film beneške filmske Mostre, ki govoru o težavnem in prepovedanem splavu v Franciji v 60. letih prejšnjega stoletja. Tema je v sodobni Evropi žal znova prav boleče aktualna.
Težak položaj, v katerem sta se znašli Ukrajina, Evropa in z njima tudi drugi deli sveta, se zrcali tudi v umetnosti. Negotovost se je razširila na področje kulturnih politik, te so razpete med bojkotom in solidarnostjo, medtem, ko kulturne institucije, kot so filmski festivali, ugotavljajo, da potreba po filmih, ki so družbenokritični in obravnavajo kršenja človekovih pravic, na žalost še zlepa ne bo minila. Med njimi je tudi 24. festival dokumentarnega filma, ki se v Ljubljani in na spletu pričenja prihodnji teden. Kaj se lahko o sedanjosti naučimo z vpogledom v preteklost – nam lahko o današnjem delovanju medijev in lažnih informacijah kaj povedo najzgodnejši filmi, denimo filmi sovjetskega pionirja obzornikov in dokumentarnih filmov Dzige Vertova? O tem smo povprašali kuratorja serije dogodkov Kino Uho v Slovenski kinoteki, Matevža Jermana, ki je v Ljubljano pripeljal Kino-Pravdo. Vabljeni k poslušanju.
Naša kritiška ekipa ocenjuje kinouspešnico preteklega tedna, fantazijsko pustolovščino Uncharted, ki je nastala po priljubljeni videoigri, mladinski film Prvi sneg, glasbeno dramo Cyrano in dokumentarec Iskre v času o svetovnem računalniškem podvigu podjetja Iskra Delta režiserja Jurija Grudna. Poročamo z večera eksperimentalnega filma v Slovenski kinoteki v Ljubljani, na katerem so prikazali film Operacija mamut Jurija Medena in film iz serije Dislocirano tretje oko: Bismillah /v štirih stavkih/ v režiji Sulejmana Ferenčaka iz leta 1984, ki ga je Slovenska kinoteka tudi restavrirala.
Pred mikrofon smo povabili poročevalko Ingrid Kovač Brus, ki je spremljala 72. Berlinale. V Berlinu so v sredo že podelili nagrade, po dolgih letih pa so v tekmovalnem programu zavrteli slovenski film, Moja Vesna režiserke Sare Kern. Jurij Meden iz Avstrijskega filmskega muzeja v pogovoru s Tino Poglajen predstavlja svoja razmišljanja o ohranjanju in prikazovanju filma v času digitalizacije. Zbral jih je v knjigi z naslovom Kaj je kinoteka? Vas zanima, kaj igra v kinu? Gaja Poeschl, Muanis Sinanović in Petra Meterc ocenjujejo filme s sporeda naših kinodvoran: Kupe št. 6, Vrnitev v Reims (odlomki) in Smrt na Nilu.
72. izdaja enega največjih filmskih festivalov na svetu kljub vsemu poteka v živo. Na odprtju v četrtek zvečer se »aplavz se kar ni polegel, po vrsti filmskih dogodkov, ki potekajo na daljavo, so pravi, resnični, zares cenjeni,« pravi Ingrid Kovač Brus, ki se nam je oglasila iz Berlina. Pri nas se pričenja 16. Festival gorniškega filma, ki ga bo odprl dokumentarni film Stena – vzpon do zlata, o štirih vrhunskih plezalkah, tudi naši Janji Garnbret. Še prej pa se bo Kinodvor vrnil v (dobre stare) čase kina Sloga, za katerega je Adi Smolar ironično opozarjal, da »V Slogi pa vrtijo … pornografijo.« Noč erotičnega filma, »Kinosloga Retrosex«, bo prinesla tri unikatne klasike filmske erotike: razvpito Ekstazo Gustava Machatýa s Hedy Lamarr, Delovna dekleta Lizzie Borden in prvo francosko trdoerotično uspešnico s slikovitim naslovom – Zgovorna vagina. Ocenjujemo tudi dva filma z aktualnega kinosporeda: Padec Lune in Veliko svobodo.
72. izdaja enega največjih filmskih festivalov na svetu kljub vsemu poteka v živo. Na odprtju v četrtek zvečer se »aplavz se kar ni polegel, po vrsti filmskih dogodkov, ki potekajo na daljavo, so pravi, resnični, zares cenjeni,« pravi Ingrid Kovač Brus, ki se nam je oglasila iz Berlina. Pri nas se pričenja 16. Festival gorniškega filma, ki ga bo odprl dokumentarni film Stena – vzpon do zlata, o štirih vrhunskih plezalkah, tudi naši Janji Garnbret. Še prej pa se bo Kinodvor vrnil v (dobre stare) čase kina Sloga, za katerega je Adi Smolar ironično opozarjal, da »V Slogi pa vrtijo … pornografijo.« Noč erotičnega filma, »Kinosloga Retrosex«, bo prinesla tri unikatne klasike filmske erotike: razvpito Ekstazo Gustava Machatýa s Hedy Lamarr, Delovna dekleta Lizzie Borden in prvo francosko trdoerotično uspešnico s slikovitim naslovom – Zgovorna vagina. Ocenjujemo tudi dva filma z aktualnega kinosporeda: Padec Lune in Veliko svobodo.
Ob koncu spletne izdaje festivala svetovnega filma v Rotterdamu smo si ogledali 14 filmov, ki so tekmovali za tigra, predstavljamo najzanimivejše in zmagovalko. Čez lužo se je pravkar končal tudi festival Sundance, izpostavljamo nekaj najboljših filmov po izboru filmske kritike. Ocenjujemo dva filma z najnovejšega kinosporeda, Titan in Ulico nočnih mor, pred mikrofon pa smo povabili Špelo Čadež, eno izmed letošnjih prejemnic nagrade Prešernovega sklada.
Tako kot lani se je morala tudi 51. izdaja mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, ki se že tradicionalno odvija v januarju in februarju, zaradi zaostrovanja epidemije zateči na splet. Festival se je že v 70. letih 20. stoletja vzpostavil kot uporniški filmski dogodek, ki je namesto rdečih preprog in filmskih zvezd podpiral produkcijo držav t. i. tretjega sveta in napolnil kinodvorane z avtorskimi filmi iz južne Amerike, Azije in Afrike, ne le Evrope in Amerike. Svoje poslanstvo iz časov svojega začetka do določene mere ohranja tudi danes – vsekakor je eden redkih filmskih festivalov svetovnega filma v Evropi v pravem pomenu besede. Tokrat podrobneje predstavljamo programski sklop Veliko platno. Španski cineast Pedro Almodovar, ki je s svojimi pogosto komičnimi, predrznimi in včasih celo prostaškimi, drugič pa ganljivimi zgodbami o ženskah in njihovih ljubimcih, gejevskih moških, transseksualcih in njihovih ljubimcih in materah, pankericah in pankerjih, igralkah in igralcih ter drugih posebnežih v živih, nasičenih barvah z rdečimi odtenki na čelu odločilno zaznamoval španski postfrankistični film in se kot eden njenih najprepoznavnejših avtorjev vpisal tudi v evropsko zgodovino filma, pa je s filmom Vzporedni materi posnel svoj najbolj eksplicitno političen film, saj v njem pripoveduje, kot pravi, tudi o najtemnejših vidikih španske državljanske vojne.
Telesce, celovečerni prvenec Laure Samani, je po lanski premieri v Cannesu, na rednem sporedu naših kinematografov. V Slovenski kinoteki v Ljubljani predvajajo dela francoskega cineasta Chrisa Markerja, medtem ko je v Applovi storitvi za pretočne vsebine premiero doživela Tragedija Macbetha v režiji Joela Coena. Slišali boste oceno novega celovečerca Zastoj režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja.
O čem pripoveduje novi slovenski film Zastoj in kakšne so bile igralske izkušnje ob islandskem filmu Jagnje? O tem se pogovarjamo z Vinkom Möderndorferjem in islandskim igralcem Hilmirjem Snaerom Gudnasonom. Govorimo tudi o grozljivki Krik in neovesternu Moč psa, Timona Šturbeja pa smo vprašali o njegovih občutkih ob uvrstitvi med deset mladih igralskih zvezd na Berlinalu.
Pred podelitvijo zlatih globusov, podelitve, ki je tradicionalno odprla sezono filmskih nagrad, smo pregledali favorite. V luči množičnih odpovedi zvezdniških gostov in prenosa na televizijski mreži NBC pa razmišljamo tudi o tem, kakšno vrednost te nagrade sploh še imajo. Ocenjujemo nekatere izmed nominirancev; film, o katerem se zadnje tedne na družabnih omrežjih ogromno govori, politično satiro Ne glejte gor Adama McKaya, pa Sladičevo pico P. T. Andersona. Ugotavljamo tudi, ali šarm Wesa Andersona, čigar novi film Francoska depeša prihaja v kino, še deluje, ali se je že zdavnaj iztrošil, in predstavljamo cikel filmov Napad smeha! v Slovenski kinoteki, ki so ga zasnovali za lažje spoprijemanje z zapletenimi razmerami sodobnosti.
V kinu je svojo pot začel Pošvedrani klavir, film videasta Mihe Vipotnika, ki je oktobra na festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil vesno za najboljšo izvirno glasbo in nagrado slovenskih filmskih publicistov in publicistk. Ideja za film se je na nek način pričela na našem radiu – in sicer v Studiu 01, kjer je zanimanje skladatelja Gregorja Strniše zbudil zapuščen klavir. Za našo oddajo je kritiko napisala Špela Barlič. Kritiki in kritičarke po vsem svetu pa so konec leta planili v zrak zaradi korenito pretresene lestvice najboljših filmov vseh časov pri cenjeni britanski reviji Sight and Sound, ki že desetletja kroji tisto, čemur rečemo klasični filmski kanon. O tem z gostjama v oddaji, Anjo Banko s filmskega programa Slovenske kinoteke in Ano Šturm, urednica revije Ekran. V kinu gledamo še Zeitgeist: devetdeseta in Dvojno prevaro.
Po katerih slovenskih filmih si bomo najbolj zapomnili iztekajoče se leto? Pretresamo domačo filmsko letino in ocenjujemo kratkometražec Pedra Almodóvarja Človeški glas ter celovečerca Benedetta Paula Verhoevena in nadaljevanje kultne trilogije Matrica z naslovom Obuditev.
Pred mikrofon smo povabili gostjo 37. festivala LGBT filma, čilsko režiserko Nicole Costa, ki bo predstavila dokumentarec o svojem prijatelju iz študijskih let, Ivánu Monalisi Ojedi, ko je bil slednji nadarjen gledališki režiser in dramatik. Ko se zopet srečata v New Yorku, se izkaže, da je Ivánu zdaj ime tudi Monalisa, da se identificira tako z moškim kot z ženskim spolom, preživlja pa se kot spolna delavka na newyorških ulicah. Na Festivalu LGBT filma so predvajali tudi odlično filmsko adaptacijo romana Hermanna Hesseja Narcis in Zlatoust, medtem ko je v ljubljanskem Cankarjevem domu svetovno premiero doživel dokumentarec režiserke Maje Weiss z naslovom Beli bojevnik v črni obleki, ki predstavlja danes precej spregledano vlogo Ivana Krambergerja pri osamosvajanju Slovenije. Zgodbo pripoveduje s perspektive sina, Ivana Krambergerja mlajšega, ki o političnem delovanju očeta piše magistrsko nalogo. Na rednem sporedu Art kino mreže Slovenije je na ogled tudi eden od najboljših filmov leta, Drive My Car japonskega režiserja Ryusukeja Hamaguchija, ki je v Cannesu za priredbo kratke zgodbe Harukija Murakamija prejel nagrado za najboljši scenarij.
Pogovarjali se bomo s Poljakinjo Marto Pajek, režiserko zmagovalnega kratkometražca nedavno končane Animateke, in izpostavili nekaj filmov, ki jih bomo videli naslednji teden na Festivalu LGBT filma. Sledita oceni filmov z rednega sporeda: razmišljali bomo o Spielbergovem muzikalu Zgodba z zahodne strani in o Jezdecih pravice, novem filmu danskega režiserja Andersa Thomasa Jensena znova z Madsom Mikkelsenom v glavni vlogi. Minuli teden se je odvila tudi zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, navsezadnje vrnili domov.
V tokratni oddaji Gremo v kino se posvečamo 18. izdaji mednarodnega festivala animiranega filma, Animateki, ki se po lanski spletni izdaji na veliko veselje vseh ljubiteljev in ljubiteljic animiranih filmov spet odvija tudi v živo. Preverili smo, kateri filmi tekmujejo za nagrade letošnjega festivala, si ogledali celovečerna animirana filma Josep in Moja najljubša vojna in se posvetili tudi posebnemu programu Njena zgodba, namenjenemu feminističnim filmom in filmom avtoric. Seveda pa ne manjkata niti oceni dveh najbolj "vročih" filmov ta hip z rednega kinematografskega sporeda: Hiša Gucci in Spencer; v enem nastopa Lady Gaga, drugi pa pripoveduje o Lady Di.
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenil 32. Ljubljanski filmski festival Liffe. V oddaji gostimo iranskega režiserja Panaha Panahija, ki je na Liffu prejel vodomca, pogovarjamo se o psihološki drami Morena in predstavljamo 18. Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se začenja v ponedeljek.
Ljubljanski mednarodni filmski festival je letos postregel z Retro sklopom Prepovedanih žensk. Vse več ustvarjalk pa lahko opazimo tudi pri novih filmskih produkcijah. Teh se ne 32. Liffu ne manjka. V obsegu stotih filmov si jih kar nekaj lahko ogledamo tudi na platformi videa na zahtevo. Tokrat se bomo posvetili državi v fokusu Gruziji s filmoma Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? v režiji Alexandra Koberidzeja in Brighton, četrta ulica Levana Koguašvilija. V Ekstravaganci najdemo Cenzorko in Policistovo skrivnost, ki sta v družbi drugih v sklopu le nekoliko manj čudaška filmska posebneža. Dela prepoznavnih in nagrajenih mojstrov sodobnega filma najdemo v sklopu Kralji in kraljice. Ko se trže spomin, dobesedno pod kremplji demence, in ko se izteka življenje v svoje nagubano zadnje poglavje, pa tudi kraljice in kralji izgubijo zlati lesk, bi lahko rekli. Kot zapišejo Liffovci ob filmu Vorteks režiserja Gasparja Noéja, so dnevi levičarskega francosko-italijanskega para v Parizu večinoma prazni in le še bled spomin na čas, ko sta bila zakonca na vrhuncu sposobnosti. Nesrečni fuk ali Nori pornič je nov celovečerni film zmeraj zanimivega romunskega provokatorja Raduja Judeja o učiteljica zgodovine, ki se znajde na robu škandala, ko na spletu zaokroži njen domači posnetek seksa z možem. In brez skrbi, tudi na Perspektive nismo pozabili – v teh se namreč najde kandidat za nagrado vodomec.
Ljubljanski mednarodni filmski festival ali krajše Liffe se je pričel v sredo in je – ob prilagajanju zaščitnim ukrepom proti epidemiji – že v polnem zagonu. Sedežnega reda tokrat ni; zaradi izjemnih razmer je več kot polovica filmov dostopna tudi na platformi videa na zahtevo. Želimo vas opozoriti na nekaj presežkov. Izpostavljamo filme iz sekcij Ekstravaganca (Titan in Neskončni dve minuti) ter Kralji in kraljice (Chiara in Pariz, 13. okrožje). Predstavljamo sredin otvoritveni film (Pravi moški) ter razmišljamo o kitajskem (Oblak v njeni sobi), dveh italijanskih (Atlantida in Telesce) in slovenskem filmu (Inventura) iz tekmovalnih Perspektiv, kjer se deset prvencev ali drugih filmov obetavnih avtorjev in avtoric poteguje za vodomca.
Neveljaven email naslov