Gosta v oddaji sta bila Jovan in Ahmad, ki sta iz različnih razlogov zapustila svojo domovino. Zakaj sta iz Srbije in Afganistana prišla v Slovenijo? Kako odprti in gostoljubni sploh smo Slovenci? Kako težak je naš jezik, kako je v šoli ali na fakulteti? Kakšne so njune sanje? O tem smo se pogovarjali v Gymnasiumu, v katerem lahko slišite tudi zgodbe Sirca, Somalcev in Kitajke.

“Odšel sem zaradi varnostnih razlogov – beg je bil edina rešitev, da si rešim življenje. Kaj se je dogajalo v Afganistanu? Tam so bili ekstremisti, ki so s silo in za svojo korist in svoje namene zlorabili mlade ljudi moje starosti. Da grem, je bila odločitev družine, saj ne vem, koliko je človek pri 15 letih zmožen sam odločati. Družina je ugotovila, da je to najboljša rešitev zame.”

To je zgodba 22-letnega Ahmada Ahmadija, ki je pri 15. letih zbežal iz Afganistana in pred petimi leti, sicer zgolj po naključju, prišel v Slovenijo. Pot je bila dolga in nevarna.

Pot Jovana Djordjevića je bila lažja, njegovi razlogi drugačni. Prišel je namreč zaradi gospodarske krize. V Slovenijo se je že prej preselil njegov oče, pred tremi leti pa je v Slovenijo prišel tudi sam in zdaj že dve leti študira in dela prek študentskega servisa.

“Sicer ne vem, če bi sam izbral Slovenijo, bi pa vsekakor odšel iz Srbije. Služb v Srbiji ni. Saj tudi v Sloveniji ni najboljše, ampak vseeno je bolje. V Sloveniji mi je všeč, ker je varna, mirna, majhna država, počutim se bolj varno kot prej.”

Bolj varno se tu počutijo tudi tisti, ki so, tako kot Ahmad, prišli iz držav, kjer potekajo oboroženi spopadi.

Fatima Daud Musse je pred leti zaradi nasilja v državi izgubila moža, v iskanju boljšega in varnejšega življenja je odšla najprej v sosednje države, nato proti Evropi. V Slovenijo je prišla pred dvema letoma, nato pa ji je uspelo pred devetimi meseci sem pripeljati tudi svoje otroke. Ima jih 8.

Najprej strah v domovini, potem stres, nevarnosti na poti, ampak tudi ko prideš v varno državo, se ta negotovost ne konča – v Sloveniji je namreč težko priti do mednarodne zaščite. Manj kot 400 ljudi je v Sloveniji dobilo mednarodno zaščito. Ahmad Ahmadi:

“Dolgo sem imel strah v glavi, da me ne bodo deportirali nazaj v Afganistan. Znajti se v tem birokratskem sistemu, pa ne le v Sloveniji, najbrž tudi v drugih državah, je precej težko. Ker nisi iz te kulture, iz tega okolja, ti primanjkuje znanja o postopkih, o pravilih mednarodne zaščite. In to je težava.”

A niso težki le uradni postopki, temveč tudi to, da prideš v neko državo, ki je ne poznaš in kjer si drugačen. Jovanu je bilo na začetku težko.

Te poglede pozna tudi Chenyun Lin, 18-letna Kitajka, ki je v Slovenijo prišla pred slabimi petimi leti. Na Kitajskem je živela s starimi starši, v Slovenijo je prišla k staršem, zdaj je tu sama s sestro.

Ahmad Ahmadi pozna poglede, o katerih sta govorila Yun in Jovan. In jih razume:

“So upravičeni v smislu, da so ljudje radovedni. Vsi smo radovedni in želimo vedeti stvari. Ko spoznaš človeka, ga lažje tudi sprejmeš v svojo družbo. To je obveznost tujca, da če dobi priložnost, pokaže, da je tudi sam normalen človek, da hodi po dveh nogah, lahko govori isti jezik, se lahko nauči istih navad. Osebno nisem imel veliko negativnih izkušenj. Se mi je pa življenje spremenilo, ko sem začel govoriti tekoče slovensko.”

Poznavanje jezika odpira vrata … A jezik, ki ga zadnje čase zaradi prihoda številnih beguncev v Evropo slišimo v jasnosti, velikokrat vsebuje elemente sovražnega govora. In v njem se ljudi, ki iščejo boljše življenje, hitro označi z vero in potencialnim tveganjem za terorizem. O tem, zakaj je tako in kaj je rešitev, pa Jovan in Ahmad: