Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)
V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.
Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design
Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo
Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay)
Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.
Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)
V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.
Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)
Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d
Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC Ljubljana
Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr
Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos
Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.
Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Neveljaven email naslov
