Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
905 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi
Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.
Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.
Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.
Področja, kjer se ustavi največ beguncev.
foto: UNHCR
Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:
"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."
Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:
No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.
Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:
"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."
Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:
"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."
In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:
"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."
Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov
