Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Morski pes je na vrhu prehranjevalne verige - tako kot človek
V mednarodnem arhivu napadov morskih psov s Floride ISAF je bilo lani zapisanih 72 napadov, med njimi le nekaj smrtnih. Morski psi so morda res tiste živali, ki se jih najbolj bojimo, a na drugi stani nas lahko neizmerno očarajo. V morjih plavajo že nekaj sto milijonov let, pa so vse do danes ostali tako rekoč nespremenjeni. So pomemben del morskega ekosistema in znanstveniki opozarjajo, da jih je treba zavarovati, saj se njihovo število izredno hitro zmanjšuje.
PICK ME! PICK ME! OVER HERE! pic.twitter.com/uOtA5Sb93o
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 13, 2015
O njih pogosto poročajo zelo senzacionalistično, v grozljivkah so glavni negativci. Štiri desetletja po kultnem Žrelu jih bomo v oddaji Intelekta ob pomoči sogovornikov poskušali demistificirati z morskim biologom Lovrencem Lipejem, kulturnim antropologom Rajkom Muršičem in filmofilom, ustvarjalcem stripov in publicistom Zoranom Smiljaničem.
V Jadranskem morju so v zadnjih 40 letih, v obdobju po Spielbergovem Žrelu, zabeležili le dva napada belega morskega psa na človeka, od leta 1900, odkar obstaja statistika, pa vsega 20. Morski pes napade izjemno redko. Večja je verjetnost, da bi umrli za posledicami pika kače, ugriza psa ali po avtomobilskem trčenju z jelenom.
To poletje so na vzhodni obali Amerike, v Severni Karolini zabeležili več napadov morskih psov na plavalce, kot je za ta čas običajno. Morski psi, kot pojasnjujejo ameriški morski biologi se prav v tem času selijo iz Floride ob vzhodni ameriški obali. Sledijo toplemu morskemu toku in pravzaprav nič nenavadnega ni, da se prikažejo v Outer Banksu, ki je tudi priljubljena turistična destinacija. Mladiči morskih psov ostajajo poleti v plitvem morju, kjer se lažje prehranjujejo. Populacija se je sicer namnožila, ker je veliko hrane, tako rib kot tudi želv, ki jih morski psi jedo kot čips. Andrew Nosal z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps te dni v članku za New York Times plavalcem svetuje, naj ostanejo blizu obale, v skupinah, naj se ne približujejo ribolovnim območjem in krajem, kjer se reke izlivajo v morja, pa tudi kalnim in temnim vodam, v katerih bi žival lahko človeka zamenjala za plen. Aktivnost morskih psov je večja ob mraku, ponoči in zori. Eden največjih poznavalcev te živalske vrste pri nas je prof. dr. Lovrenc Lipej. Biolog z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo je avtor znanstvenega dela Morski psi Jadranskega morja in tudi eden izmed ustanovnih članov Raziskovalne skupine za sredozemskega morskega psa.
Poudarja, da jim mediji in popularna kultura pogosto delajo veliko krivico. Človek se je sicer vedno rad poosebljal z močnimi nevarnimi krvoločnimi živalskimi vrstami: »Eden takšnih je beli morski volk, ki je stara oblika, karoserija, ki se ni spremenila že nekaj sto milijonov let, pa še vedno živi. Na žalost ali pa k sreči smo ga imeli priliko videti v nekaterih filmih na primer Spielbergovem Žrelu. Takrat je prišlo do raznih mitov o super plenilcu, o vrsti, ki zelo ogroža ljudi. Čeprav vsako leto več ljudi umre zaradi kokosovega oreha, kot napada morskega psa je ta mit, ta negativni sloves to vrsto tako zapečatil, da se še dolgo ne bo znebila iz kolektivnega spomina ljudi,« razmišlja dr. Lipej in dodaja: »Največji je morski pes kitovec in naj bi zrasel do 18 metrov, drugi je orjak, ki smo ga imeli priložnost videti tudi v slovenskem morju in zraste do 15 metrov. Človeška domišlja razvije pri morskih psih nenavadne dimenzije.« Filmofil, ustvarjalec stripov in publicist Zoran Smiljanič: »Spielberg je prebudil nek prastrah. Ko gremo v morje po Žrelu se zavedamo, da nas lahko od spodaj nekaj zgrabi. Spodaj je črnina, tam so neke čudne živali... To je realen strah in najboljši filmi kot je na primer Izganjalec hudiča prebudijo prav nekaj kar že obstaja.« Roman Jaws – Čeljusti o šestmetrskem belem morskem psu, ki se hrani z letoviščarji ob ameriški obali je napisal Peter Benchley v 70-ih letih. Raziskovalci morja ga niso sprejeli s prevelikim navdušenjem, sloviti Jacques Cousteau je izjavil, da povsem napačno popisuje morske pse. To je v letih pred smrtjo priznal tudi Benchley in bil borec za zaščito morskih psov, o katerih je govoril, da niso le krvoločni morilski stroji, kot jih je predstavil v svoji knjigi. Benchley je sicer napisal tudi scenarij za film Žrelo, dodaja Smiljanič.
Kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič ugotavlja, da sta si človek in morski pes zelo podobna. Ikona ni postal zaradi Spielberga, za kralja morja so ga imela ljudstva, ki so živela ob morjih že v preteklosti: »Največji paradoks morskega psa je, da je človeku strahotno podoben v tem, da je na vrhu prehranjevalne verige in da mu nič ni sveto«. Ameriška nevladna organizacija OCEARCH na primer spremlja označene morske pse na spletni strani. Nekateri so postali celo zelo znani in imajo svoje profile na Twitterju, kot na primer Hammerhead Einstein. Morski pes Mary Lee ima več kot 82 tisoč sledilcev. Prejšnji teden je na primer čivknila: »Prejela sem klic moje sestrične Deep Blue iz Pacifika in pravi, da je zaplavala v zaplato odpadkov – dvakrat večjo od Teksasa. Ljudje, zmanjšati morate uporabo plastike.«
For the record, the boat was empty before I arrived! #replacefearwithfact #SaveTheSharks #stopfinning pic.twitter.com/fKYXUeW846
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 12, 2015
Četrtini svetovne populacije morskih psov po nekaterih ocenah grozi izumrtje. Širša javnost je sprejela pobudo: rešimo kite in delfine, a sem bi nujno spadali tudi morski psi, svari morski biolog dr. Lipej. Preden boste to poletje brezskrbno zaplavali v Jadranskem ali katerem drugem morju, pa naj iz New York Timesa prevedem še besede Andrewa Nosala z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps. Pravi: »Morje je prostor, kjer morski psi živijo. Ljudje si z njimi ta prostor delimo in tega se moramo vedno zavedati, in to tudi spoštovati.«
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Morski pes je na vrhu prehranjevalne verige - tako kot človek
V mednarodnem arhivu napadov morskih psov s Floride ISAF je bilo lani zapisanih 72 napadov, med njimi le nekaj smrtnih. Morski psi so morda res tiste živali, ki se jih najbolj bojimo, a na drugi stani nas lahko neizmerno očarajo. V morjih plavajo že nekaj sto milijonov let, pa so vse do danes ostali tako rekoč nespremenjeni. So pomemben del morskega ekosistema in znanstveniki opozarjajo, da jih je treba zavarovati, saj se njihovo število izredno hitro zmanjšuje.
PICK ME! PICK ME! OVER HERE! pic.twitter.com/uOtA5Sb93o
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 13, 2015
O njih pogosto poročajo zelo senzacionalistično, v grozljivkah so glavni negativci. Štiri desetletja po kultnem Žrelu jih bomo v oddaji Intelekta ob pomoči sogovornikov poskušali demistificirati z morskim biologom Lovrencem Lipejem, kulturnim antropologom Rajkom Muršičem in filmofilom, ustvarjalcem stripov in publicistom Zoranom Smiljaničem.
V Jadranskem morju so v zadnjih 40 letih, v obdobju po Spielbergovem Žrelu, zabeležili le dva napada belega morskega psa na človeka, od leta 1900, odkar obstaja statistika, pa vsega 20. Morski pes napade izjemno redko. Večja je verjetnost, da bi umrli za posledicami pika kače, ugriza psa ali po avtomobilskem trčenju z jelenom.
To poletje so na vzhodni obali Amerike, v Severni Karolini zabeležili več napadov morskih psov na plavalce, kot je za ta čas običajno. Morski psi, kot pojasnjujejo ameriški morski biologi se prav v tem času selijo iz Floride ob vzhodni ameriški obali. Sledijo toplemu morskemu toku in pravzaprav nič nenavadnega ni, da se prikažejo v Outer Banksu, ki je tudi priljubljena turistična destinacija. Mladiči morskih psov ostajajo poleti v plitvem morju, kjer se lažje prehranjujejo. Populacija se je sicer namnožila, ker je veliko hrane, tako rib kot tudi želv, ki jih morski psi jedo kot čips. Andrew Nosal z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps te dni v članku za New York Times plavalcem svetuje, naj ostanejo blizu obale, v skupinah, naj se ne približujejo ribolovnim območjem in krajem, kjer se reke izlivajo v morja, pa tudi kalnim in temnim vodam, v katerih bi žival lahko človeka zamenjala za plen. Aktivnost morskih psov je večja ob mraku, ponoči in zori. Eden največjih poznavalcev te živalske vrste pri nas je prof. dr. Lovrenc Lipej. Biolog z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo je avtor znanstvenega dela Morski psi Jadranskega morja in tudi eden izmed ustanovnih članov Raziskovalne skupine za sredozemskega morskega psa.
Poudarja, da jim mediji in popularna kultura pogosto delajo veliko krivico. Človek se je sicer vedno rad poosebljal z močnimi nevarnimi krvoločnimi živalskimi vrstami: »Eden takšnih je beli morski volk, ki je stara oblika, karoserija, ki se ni spremenila že nekaj sto milijonov let, pa še vedno živi. Na žalost ali pa k sreči smo ga imeli priliko videti v nekaterih filmih na primer Spielbergovem Žrelu. Takrat je prišlo do raznih mitov o super plenilcu, o vrsti, ki zelo ogroža ljudi. Čeprav vsako leto več ljudi umre zaradi kokosovega oreha, kot napada morskega psa je ta mit, ta negativni sloves to vrsto tako zapečatil, da se še dolgo ne bo znebila iz kolektivnega spomina ljudi,« razmišlja dr. Lipej in dodaja: »Največji je morski pes kitovec in naj bi zrasel do 18 metrov, drugi je orjak, ki smo ga imeli priložnost videti tudi v slovenskem morju in zraste do 15 metrov. Človeška domišlja razvije pri morskih psih nenavadne dimenzije.« Filmofil, ustvarjalec stripov in publicist Zoran Smiljanič: »Spielberg je prebudil nek prastrah. Ko gremo v morje po Žrelu se zavedamo, da nas lahko od spodaj nekaj zgrabi. Spodaj je črnina, tam so neke čudne živali... To je realen strah in najboljši filmi kot je na primer Izganjalec hudiča prebudijo prav nekaj kar že obstaja.« Roman Jaws – Čeljusti o šestmetrskem belem morskem psu, ki se hrani z letoviščarji ob ameriški obali je napisal Peter Benchley v 70-ih letih. Raziskovalci morja ga niso sprejeli s prevelikim navdušenjem, sloviti Jacques Cousteau je izjavil, da povsem napačno popisuje morske pse. To je v letih pred smrtjo priznal tudi Benchley in bil borec za zaščito morskih psov, o katerih je govoril, da niso le krvoločni morilski stroji, kot jih je predstavil v svoji knjigi. Benchley je sicer napisal tudi scenarij za film Žrelo, dodaja Smiljanič.
Kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič ugotavlja, da sta si človek in morski pes zelo podobna. Ikona ni postal zaradi Spielberga, za kralja morja so ga imela ljudstva, ki so živela ob morjih že v preteklosti: »Največji paradoks morskega psa je, da je človeku strahotno podoben v tem, da je na vrhu prehranjevalne verige in da mu nič ni sveto«. Ameriška nevladna organizacija OCEARCH na primer spremlja označene morske pse na spletni strani. Nekateri so postali celo zelo znani in imajo svoje profile na Twitterju, kot na primer Hammerhead Einstein. Morski pes Mary Lee ima več kot 82 tisoč sledilcev. Prejšnji teden je na primer čivknila: »Prejela sem klic moje sestrične Deep Blue iz Pacifika in pravi, da je zaplavala v zaplato odpadkov – dvakrat večjo od Teksasa. Ljudje, zmanjšati morate uporabo plastike.«
For the record, the boat was empty before I arrived! #replacefearwithfact #SaveTheSharks #stopfinning pic.twitter.com/fKYXUeW846
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 12, 2015
Četrtini svetovne populacije morskih psov po nekaterih ocenah grozi izumrtje. Širša javnost je sprejela pobudo: rešimo kite in delfine, a sem bi nujno spadali tudi morski psi, svari morski biolog dr. Lipej. Preden boste to poletje brezskrbno zaplavali v Jadranskem ali katerem drugem morju, pa naj iz New York Timesa prevedem še besede Andrewa Nosala z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps. Pravi: »Morje je prostor, kjer morski psi živijo. Ljudje si z njimi ta prostor delimo in tega se moramo vedno zavedati, in to tudi spoštovati.«
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."
Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.
Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril
O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje
Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?
Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.
V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.
Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.
V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.
Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?
Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?
Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.
Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.
Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?
Neveljaven email naslov