Biotehnologija je v svetu nedvomno v velikem razmahu. Poznamo orodja in metode, ki omogočajo natančne posege v genski zapis organizmov, in kot vse, kar ljudje znamo početi, to tudi počnemo. Ker so praktično vse potrebne informacije dostopne na svetovnem spletu in ker je potrebna oprema cenovno vse bolj dostopna, se je biotehnologija iz akademskih krogov in laboratorijev industrije ali vojske razširila tudi v domače garaže ali javne laboratorije lokalnih skupnosti. Seveda to velja predvsem za Združene države Amerike, čeprav je nekaj tovrstnih laboratorijev najti tudi v zahodni Evropi. Pa vendarle, spreminjanje genskega zapisa organizmov načeloma ni več zgolj v domeni institucij. Zato nekateri v biohekerstvu vidijo določen emancipatorni potencial, neke vrste demokratizacijo znanosti ali pa prostor za bolj svobodno uporabo idej, ki v bolj formalnih okvirih ne bi bile deležne prave pozornosti.

Cena ni ovira

Osnovna oprema, ki jo potrebuješ za gensko spreminjanje posameznih celic, preprostih organizmov ali denimo kvasovk se rabljena dobi že za nekaj tisoč evrov. Na spletu so vse potrebne informacije, kakšne so metode za spreminjanje genskega zapisa. "Tehnologija je toliko napredovala, da se da marsikaj kupiti od proizvajalcev. Če želite imeti nek sintetični gen, ga lahko naročite in vam ga v nekaj tednih dostavijo. Cena je trenutno 30 centov na bazni par," razlaga vodja Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem institutu dr. Roman Jerala. To pomeni, da lahko potrebne gene, ki kodirajo določen protein, dobite za nekaj sto evrov. Cene za garažno biohekerstvo torej nikakor niso vrtoglave.

To je nedvomno gonilo živahnega razvoja, ki ga je doživela t.i. »naredi si sam biologija« v zadnjem desetletju. Seveda so tu daleč spredaj Združene države Amerike, ki so rojstni kraj sintezne biologije in kjer so tudi s pomočjo tekmovanja iGem (International Genetically Engineered Machine) sintezno biologijo močno popularizirali pri generacijah študentov in dijakov. Prav na tem tekmovanju pa so najvišje nagrade pod mentorstvom dr. Romana Jerala vrsto let pobirali tudi slovenski študenti. Nekaj zelo resnega navdušenja za to področje znanosti je nedvomno tudi pri nas. Razlika je predvsem v obsegu, torej v številu ljudi, ki se s tem ukvarjajo, in v odnosu do tega področja. Biohekerstvo oziroma biotehnologija zunaj formalnih okvirov institucij ima v ZDA preprosto boljše pogoje.

"Družbena stvarnost je taka, da v Evropi nekdo, ki ima dober projekt, pa ni vezan na določeno institucijo, z njim relativno težko prodre. Mogoče je genska tehnologija pri tem na prvem mestu. Najbolj se ljudje bojijo, da bi kdo kaj naredil z geni," razlaga dr. Marko Dolinar s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Kaj lahko nastane  v garaži?

Kljub temu, da je vse pravzaprav dostopno na spletu, pa vendarle biotehnologija ni preprosto delo in brez velike količine znanja je le malo verjetno, da boš prišel do rezultata. Tako v uradnih laboratorijih, še bolj pa v garaži ali neformalnem laboratoriju lokalne skupnosti delo neprestano spremljajo neuspeli poskusi. Domet tega, kar se v biohekerskem laboratoriju dejansko da narediti, je po prepričanju dr. Romana Jerala na nivoju študentskih poizkusov. Kakšen uspešen poseg bi sicer lahko imel določeno uporabno in tudi komercialno vrednost, resnega znanstvenega preboja pa tu po njegovem mnenju ne gre pričakovati.

Iz istega razloga tudi ni nevarnosti, da bi biohekerji ustvarili nekaj potencialno nevarnega. Delovanje biohekerjev v ZDA je nekaj let spremljal tudi FBI. Toda biohekerski laboratoriji se večinoma držijo pravil glede varnosti in ravnanja z odpadki, poleg tega pa po prepričanju dr. Marka Dolinarja laboratorijski organizmi niso več sposobni za boj za preživetje v naravnem okolju. Scenarij o pobeglem gensko spremenjenem organizmu, ki bi pustošil po planetu, je tako bolj stvar  znanstvene fantastike.

Komu korist strah?

Vseeno strahovi ostajajo. Ljudje se po mnenju strokovnjakov nerazumljivo bojimo ciljanih genskih sprememb na enem samem genu, prav nobenih zadržkov pa nimamo do obsežnih mutacij, ki spremljajo načrtno selekcijo. Tu se po mnenju intermedijske umetnice in doktorice biomedicine Špele Petrič odpira še en problematičen vidik tega, da je razpravo o gensko spremenjenih organizmov v javnosti v prvi vrsti obvladuje strah pred njimi. »Javnost je zaradi lobiranja preprosto proti in ni zares seznanjena s kompleksnostjo tega področja. Od primera do primera so tveganja različna. Zdi se mi, da se na žalost demonizira neke postopke in se površinsko in z enim zamahom odslovi temo, ki ne samo da ima potencial, ampak je neizbežna." Biotehnologija je namreč tu. Razvili smo orodja in nedvomno jih bomo uporabljali. Biotehnologija ima velik pozitivni potencial in z njo se lahko naredi marsikaj koristnega. Vprašanje pa je, kdo bo to počel in na kakšen način. S preprostim zavračanjem tehnologije, se odločitve glede tega selijo predvsem v domeno korporacij in vojske, je mnenja dr. Špela Petrič.

Tu bi k odpiranju polja lahko pripomoglo tudi biohekerstvo, ki bi lahko približalo področje širšemu krogu ljudi in ki bi gradilo na podobno demokratično zastavljenih premisah kot računalniški hekerji pred desetletji. Dr. Toni Pustovrh s Centra za proučevanje znanosti na Fakulteti za družbene vede tudi biohekerstvu napoveduje podobno svetlo prihodnost. »Mislim, da lahko potegnemo določeno analogijo z zametki računalništva in s prvim kodiranjem s tistimi prvimi računalniki. Zdaj smo res na zelo zgodnji stopnji, ampak se stvari hitro spreminjajo. V povezavi z drugimi tehnologijami se bodo zmogljivosti povečale. Razvijajo se 3D tiskalniki, ki se jih že uporablja za tiskanje bioloških struktur. Na presečišču se srečujejo različne tehnologije in z razvojem ene napreduje tudi druga. Mislim, da gre za začetek podobne revolucije, kot jo je prineslo računalništvo.«

Biohekerji in biohekerstvo bodo tako kot biotehnologija del naše prihodnosti. S seboj prinašajo kot vsaka sveža tehnologija svoje izzive, s katerimi se bomo - hočeš nočeš - morali ukvarjati.