Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


21.10.2014

Skrite zdravstvene pasti rekreacije

Športna kardiologinja dr. Katja Ažman Juvan, specialistka medicine športa dr. Petra Zupet in športni psiholog Iztok Žilavec v Intelekti govorijo o skritih zdravstvenih pasteh rekreacije. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr


14.10.2014

Ukradeni otroci in slovenski zgodovinski spomin

Kadar se na Slovenskem pogovarjamo o drugi svetovni vojni, se praviloma pogovarjamo o naši državljanski vojni, preštevamo se na partizane in domobrance ter – vselej z mislijo na dnevno-politične potrebe – zagrizeno poglabljamo medsebojno nezaupanje. To seveda ni zdravo za naše družbeno življenje, obenem pa, se zdi, nam prav zaradi takega odnosa izpred oči uhaja nemara najbolj strašljiva pa tudi refleksije najbolj potrebna dimenzija druge svetovne vojne – brezno nasilja in trpljenja, ki se je v tistih težkih letih odprlo in pogoltnilo človečnost kot tako. Zato smo v tokratni Intelekti spregovorili o pogosto spregledanem poglavju druge svetovne vojne na Slovenskem, ki pa je, prav nič presenetljivo, onkraj vsakršne uporabljivosti v naših današnjih ideoloških obračunavanjih. Beseda je namreč tekla o usodi ukradenih otrok, fantov in deklet, ki jih je nacistični okupator poslal v tako imenovana mladinska taborišča, kjer naj bi, izpostavljeni mrazu, lakoti, boleznim in trdemu delu, zlagoma izgubili svojo identiteto. Z režiserko Majo Weiss, avtorico dokumentarnega filma Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, pa z zgodovinarjem Tonetom Kregarjem in z Janezom Žmavcem, predsednikom Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, se je pogovarjal Goran Dekleva.


07.10.2014

Enakopravnost spolov v megli feminističnih kampanj

Nedavna kampanja Organizacije združenih narodov, imenovana HeForShe, s katero naj bi se predvsem moški zavezali, da bodo pomagali odpraviti diskriminacijo predstavnic nežnejšega spola, le potrjuje, da so ženske še daleč od enakopravnosti. Medtem ko se nekateri sprašujejo o učinkovitosti feminističnih kampanj – navsezadnje ženske v določenih delih sveta čutijo grozljive posledice upora proti patriarhalni družbi –, drugi poudarjajo, da se v bojih za enakopravnost pozablja na intersekcijo. Do odgovorov na vprašanji, kaj pomeni biti feministka v različnih državah in ali bo spolna neenakopravnost sploh kdaj stvar preteklosti, se je voditeljica Tina Lamovšek dokopala ob pomoči gostij torkove oddaje Intelekta: raziskovalke na znanstvenoraziskovalnem centru slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in profesorice na univerzi v Novi Gorici, doktorice Mirjam Milharčič Hladnik, antropologinje in sociologinje ter zunanje sodelavke AMEU-ISH fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, izr. prof. dr. Renate Šribar, ter neodvisne strokovnjakinje za enakost spolov in članice Odbora Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk Violete Neubauer.


30.09.2014

Kam tečemo?

Na prvem Ljubljanskem maratonu leta 1996 je najdaljšo razdaljo preteklo 153 tekačev, letos pa se bo na 42-kilometrsko preizkušnjo podalo več kot 2300 tekačev. Ste se kdaj vprašali, zakaj so tekači sposobni premagovati neverjetne psihične in fizične napore na maratonskih in ultra razdaljah? Zaradi ohranjanja zdravja, preskušanja svojih zmogljivosti, rezultata, druženja ali celo potrditve? Ob neverjetnem razmahu priljubljenosti rekreativnega teka bomo v oddaji Intelekta razmišljali o tem, kaj žene tekače na vedno nove in vse daljše preizkušnje ter kakšne so koristi in tudi slabosti teka. Gostje oddaje bodo zdravnik Bojan Knap, tekaški trener Urban Praprotnik in njegova soproga Jasmina Kozina Praprotnik, »bosi« tekač Marko Roblek in pisatelj Samo Rugelj, avtor nove knjige Ultrablues. Oddajo je pripravila Jana Bajželj


23.09.2014

Oblikovanje prihodnosti

Tokratna Intelekta se sprašuje, v čem je moč oblikovanja. Od modernizma, ki je vzniknil med obema vojnama in zagovarjal visoko kvalitetno oblikovanje s poudarkom na materialu in obvladovanju veščin ter v ospredje postavil človeka, se je nagnil smer, ko je bil pomemben tudi čim večji zaslužek z izdelki na produkcijskem tekočem traku. Oblikovanje je danes prišlo do točke, ko se ne ukvarja več toliko s samim sabo, ampak ima lahko tudi odgovor na nekatere pereče probleme sodobnega sveta, kot so degradacija okolja, staranje prebivalstva, zavržena hrana itd … Eden zanimivejših vidikov je tudi, da lahko z njim preoblikujemo okolje in človeka. Je to utvara ali napoved naše prihodnosti? Barbara Belehar Drnovšek je v studio povabila dr. Barbaro Predan in docenta Jureta Miklavca z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter se pogovorila tudi z nekaterimi glavnimi protagonisti 24. bienala oblikovanja BIO50, ki pravkar poteka v Ljubljani. Foto: Flickr


16.09.2014

Videoigre

Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.


02.09.2014

Intelekta - Premog

Nemško poljska meja je bila pred nedavnim priča ogromnim mednarodnim demonstracijam proti izgradnji novih odprtih kopov premoga v lužiški regiji, zaradi katerih bi izginilo več vasi, izseliti pa bi se moralo 6000 ljudi. V protest je približno 7000 ljudi iz vse Evrope sklenilo 8 kilometrov dolgo verigo, vse od nemškega Kerkwitza do poljskih Grabic, ki bi prav tako izginili z evropskega zemljevida. Če bi se načrti uresničili, bi se lignit uporabljal za proizvodnjo energije tudi še po letu 2050, kar bi Evropo ukleščilo v prihodnost uničujočih škodljivih izpustov za okolje. V tokratni intelekti se zato sprašujemo, kakšen je vpliv odprtih kopov na okolje in ali premog ostaja pomemben energetski vir tudi v 21. stoletju.


26.08.2014

Gluten na zatožni klopi

V središču današnje oddaje Intelekta bo gluten – beljakovina, ki je prisotna v pšenici in nekaterih drugih žitih. Podatki pravijo, da je približno odstotek ljudi na gluten alergičnih oziroma preobčutljivih. Pri njih se pojavi celiakija. Ob iskanju vzrokov za nekatere najbolj razširjene bolezni sodobnega časa pa strokovnjaki preučujejo še druge možne učinke glutena na telo. Tako je dr. David Perlmutter iz Združenih držav razvil teorijo o škodljivem vplivu glutena na možgane. Svoje poglede na ta in druga razmišljanja bodo v oddaji Intelekta pojasnili zdravnik in publicist James Hamblin iz Washingtona, biologinja Darja Kocjan Ačko in pediater Rok Orel iz Ljubljane ter nevrolog Martin Rakuša iz Maribora. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Lavren Tucker/ Flickr, cc


05.08.2014

Fosili na vsakem koraku

Zbiranje fosilov ima na Slovenskem pestro zgodovino, v kateri so pomembno vlogo imeli ljubiteljski zbiralci. Nekateri od njih tudi danes prihajajo do izjemnih odkritij, ki v sodelovanju s strokovnjaki, ki se s paleontologijo ukvarjajo profesionalno, zbudijo tudi pozornost svetovne javnosti. V oddaji smo obiskali Vilija Rakovca, ki ima v Kranju eno najpomembnejših slovenskih ljubiteljskih zbirk fosilov in mineralov. V laboratoriju smo obiskali dr. Ireno Debeljak, ki se ukvarja z dinozavri na Slovenskem, predstavili pa smo tudi najnovejša dognanja o izumrtju teh ogromnih plazilcev ter odkritje največjega dinozavra do sedaj. Z nami sta bila tudi mag. Matija Križnar in dr. Luka Gale, ki fosilne ostanke preučujeta v okviru svojega raziskovalnega dela, slišali pa smo tudi mnenje kamnoseka Jerneja Bortolata. Delo naših gostov je zelo različno, a podobno v tem, da cenijo starodavne sledove življenj iz preteklosti. Oddaja je bila deloma posneta in objavljena že spomladi 2014, ko jo je pripravil Matic Jerman. Foto Wikipedia Commons.


12.08.2014

Strah pred pandemijo Ebole

Svetovna javnost v zadnjem času zaskrbljeno spremlja tudi zadnji izbruh in obnašanje virusa Ebola, ki povzroča hemoragično mrzlico v Zahodni Afriki. Prvi primer so potrdili marca v Gvineji, smrtonosna bolezen pa se je v tem času razširila še na Sierra Leone in Liberijo. Do zdaj je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala več kot tisoč smrtnih žrtev, okuženih je okoli 2 tisoč ljudi. Gre za največji izbruh v Zahodni Afriki. Zajeziti ga skušajo s strogimi ukrepi. Virus so sicer odkrili pred slabimi 40 leti. Zdravila ali cepiva za bolezen, ki jo povzroča, za zdaj še ni. O tem govori tokratna Intelekta, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila biologinjo prof. dr. Tatjano Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Tadejo Kotar, dr. medicine, infektologinjo s Klinike za infekcijske bolezni, tudi predsednico sekcije za tropsko in potovalno medicino in Veroniko Učakar, dr. medicine, spec. javnega zdravja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. (Foto: Wikipedia)


29.07.2014

Ko svetovni mediji ustvarjajo svojo resničnost

Nad vzhodno Ukrajino je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. So to storili proruski separatisti ali uradne kijevske oblasti? Iran bogati uran. Ali to počne zato, ker hoče izdelati atomsko bombo, ali zato, ker hoče zgraditi civilno jedrsko elektrarno? Izrael obstreljuje Gazo. Ali to počne zato, ker se brani pred nasiljem skrajnega Hamasa, ali zato, ker hoče na račun trpečih Palestincev povečati svoje ozemlje? – Na ta in številna druga vprašanja je mogoče odgovoriti tako ali drugače. In eni mediji dejansko odgovarjajo tako, spet drugi drugače, že kar diametralno nasprotno. Zdi se, da je, gledano globalno, prav vsak konflikt našega časa predmet izkrivljanja, zamegljevanja, propagande, medijske vojne. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kakšno vlogo pri konstruiranju današnje geopolitične resničnosti igrajo velike medijske hiše in kako bi morali opravljati svoje delo vsi tisti novinarji, ki hočejo svoje občinstvo obveščati o tem, kaj se resnično godi po svetu. Naši gostje v studiu so medijska strokovnjakinja in predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije, dr. Sandra Bašič Hrvatin, pa ugledni zunanjepolitični novinar časopisne hiše Delo, Branko Soban, ter filozof dr. Vasja Badalič, ki v svojih knjigah o Afganistanu, Pakistanu in Venezueli raziskovalno novinarsko delo dopolnjuje s teoretsko kritično analizo. Z njimi se pogovarja Goran Dekleva.


22.07.2014

Tujerodne in invazivne vrste

Mnoge rastline in živali prihajajo v Slovenijo iz drugih dežel in pri nas niso avtohtone. Kdaj pomenijo nevarnost, kako jih prepoznati in omejiti? Več z gosti Katjo Kalan z Univerze na Primorskem, Jano Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis, Tino Jaklič z Nacionalnega inštituta za biologijo ter prof. dr. Nejcem Joganom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.


16.07.2014

Etika

Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.


08.07.2014

Morje - največje smetišče?

Presenetljiva dejstva o plastiki, ki jo lahko danes najdemo v vseh svetovnih morjih. Kaj se z njo dogaja, kakšno je stanje v slovenskem morju in kako do novih ugotovitev prihajajo znanstveniki? Sodelujoči: dr. Mateja Grego, Andreja Palatinus, Elizabeta Gabrijelčič in dr. Andrej Kržan. Pripravil Matic Jerman, fotografija Wikipedia Commons.


08.07.2014

Odpadki v morju - prispevki

Vnuk legendarnega morskega raziskovalca, izumitelja, filmskega ustvarjalca in ekologa Jacquesa Yvesa Cousteauja o tem, kako je pod morsko gladino preživel 31 dni. Bomba v Piranskem zalivu. Ne gre za naslov v rumenem tisku. Branko Dervodel z Uprave za zaščito in reševanje pojasnjuje, za kakšno bombo gre, komu je lahko nevarna in kako načrtujejo njeno odstranitev. Zadnji izmed prispevkov, ki smo jih v okviru tematskega dopoldneva objavili na 1. programu Radia Slovenija, predstavlja osnovnošolce z OŠ Marezige - avtorje najboljšega kratkega videoposnetka na temo odpadkov v morju.


01.07.2014

Od prohibicije konoplje do njene legalizacije

Ali smo v Sloveniji s spremembo uredbe, ki dovoljuje uporabo konoplje v medicinske namene, odločneje stopili korak naprej k popolni legalizaciji konoplje? Vprašanje polarizira, saj odgovor ni enoznačen. Izkušnje, mnenja in stališča bodo v oddaji Intelekta prispevali mag. Dušan Nolimal, mag. Saša Kuhar, dr. Frederik Polak iz Nizozemske, odvetnik Joshua Kappel iz Kolorada in zdravnik Milan Krek. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prensa20/ Flickr,cc


24.06.2014

Mlada slovenska literarna kritika

Literarnih kritikov se sicer že po tradiciji drži slab glas, češ da so v bistvu le netalentirani, nerealizirani pisatelji oziroma pesniki, a če pogledamo v kulturno zgodovino našega prostora, tedaj vidimo, da so bili prav kritiki – tako, denimo, Ivan Prijatelj, Josip Vidmar in Taras Kermauner – osrednji akterji intelektualnega življenja na Slovenskem, pravi motorji tiste kulture, torej, ki je bila, kot tako radi govorimo, ključna za slovensko nacionalno identiteto. A to je bilo nekdaj; kaj pa danes? Številni mediji resni literarni kritiki jemljejo prostor, založbe si raje kakor resnega in ostrega premišljevanja o knjigah želijo nesramežljive promocijske hvale, za nameček pa se včasih tudi zdi, da je celo sámo branje izginjajoča veščina, ki jo prakticira kvečjemu peščica zanesenjakov. Zakaj bi se torej danes še kdo ubadal z literarno kritiko in kaj sme sodobni kritik upati, da bo s svojim pisanjem sploh dosegel? – To so vprašanja, ki smo jih – dan po podelitvi kresnika in tik pred obletnico slovenske osamosvojitve – pretresali v Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili trije sicer še mladi, a že ključni protagonisti današnje slovenske literarne kritike – Aljoša Harlamov, Manca Renko in Tina Vrščaj. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.


17.06.2014

Amazonija: oslabljena pljuča planeta

Intelekta tokrat skuša pojasniti, zakaj je Amazonija pomembna v globalnem kontekstu. Kakšni problemi jo pestijo? Kaj se dogaja z bogastvom biotske pestrosti in pljuči planeta pod bremenom okoljskih in tudi podnebnih sprememb? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so prof. dr. Adalberto Luis Val z brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave v Amazoniji, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Flickr/Laszo Ilyes


10.06.2014

Slava in zelenci na zelenici

Ob začetku 21. svetovnega prvenstva v nogometu bo tokratna Intelekta v znamenju bržčas najpopularnejšega športa na svetu. A bolj kot napovedi izidov in ugibanja o tem, kdo bi navsezadnje mogel osvojiti pokal, nas bodo zanimale neke druge dimenzije sodobnega nogometa, razsežnosti, ki jih bleščava največjega nogometnega turnirja praviloma potisne v slepo pego. Tako se bomo ubadali z ekonomskimi in socialnimi aspekti nogometne igre, z vlogo Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije, z vlogo sponzorjev v nogometu in tudi z vprašanjem slave, s katero se nekateri – ne prav številni – igralci lahko ovenčajo na svetovnem prvenstvu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.


03.06.2014

Etika kot učni predmet?

Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem bomo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.


Stran 26 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov