Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


10.05.2016

Postajamo družba agresivnih ljudi, jeznih nase in na svet

Vedno pogosteje smo priča izbruhom sovraštva, agresije in besa na športnih dogodkih, za volanom, v vrsti pred blagajno, na delovnem mestu. Ali gre za odraz nakopičene jeze, ki tli v vsakem od nas? Jeza je moralno čustvo; je strast, ki angažira. Je osnova družbenih sprememb. Spodbudijo jo občutki nepravičnosti, prikrajšanosti in nezaupanja, ki jih doživljamo sami, ali pa je odgovor na dogodke v družbi. Vendar pa je jeza tudi razdiralna. Z roko v roki gre z besom in ogorčenjem, spremlja jo nasilje. Zakaj že iskra jeze lahko zaneti požar? Ali smo postali družba agresivnih posameznikov in skupin, jeznih nase in na svet? V oddaji Intelekta bodo pogled s perspektive psihologije, sociologije in filozofije prispevali: Eva Boštjančič, Milan Hosta, Darja Kobal Grum, Bojan Musil, Marko Polič in Mirjana Ule. O jezi in agresiji je z njimi govoril Iztok Konc. Foto: claudio_r/ Flickr, cc


03.05.2016

Prihodnost drog v sodobni družbi

Konec minulega meseca so Združeni narodi na posebni konvenciji razpravljali o prihodnosti reševanja problematike drog. Čeprav države letno namenijo 100 milijard dolarjev v boju proti drogam, njihova uporaba narašča, trgovina z drogami presega 320 milijard letno, v Združenih državah Amerike je več kot milijon in pol zapornikov, ki so za zapahi pristali zaradi uživanja drog, nekatere države uživalce in preprodajalce za kazen usmrtijo. Kakšne naj bodo rešitve, ali je globalni boj proti drogam sploh mogoč? Kako zmanjšati negativne posledice drog? Zakaj na legalizacijo kot družba še nismo pripravljeni in kako razmišljati o alkoholu, drogi krščanskega Zahoda? Gostje Simona Šabić iz Drogart, Milan Krek iz NIJZ, Tomaž Peršolja iz Uprave kriminalistične policije. foto: flickr/tanjila ahmed


19.04.2016

Hrana prihodnosti

Globalna oskrba s hrano ni trajnostna, narekujemo pa jo porabniki s svojimi navadami in zahtevami. Osredotočimo se denimo na meso, ki ga pojemo štirikrat toliko kot pred pol stoletja. Poraba naj bi se stopnjevala z rastjo prebivalstva in dvigom standarda v razvijajočih se državah, predvsem v Aziji, v kateri počasi osvajajo tako imenovane zahodne prehranjevalne navade. Apetiti po burgerjih in steakih so vse večji in to pomeni hud izziv za prihodnost, tudi zaradi podnebnih sprememb. Nekateri vidijo rešitev v novih tehnologijah, drugi predlagajo, da začnemo jesti hrano rastlinskega izvora, ki bi bila boljša tako za okolje kot za zdravje. Kaj bo torej hrana prihodnosti? Bodo leta 2050 na naših mizah meso in-vitro, vodna leča in užitne gosenice? Tudi to se bomo vprašali v tokratni Intelekti. Gosti Barbare B. Drnovšek bodo britanski fizik in ekonomist, ki se ukvarja z raziskavami podnebnih sprememb dr. Marco Springmann z oxfordske univerze, entomolog dr. Arnold van Huis z nizozemske univerze Wageningen, agrarni ekonomist dr. Luka Juvančič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in okoljski filozof dr. Luka Omladič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Rota das Estrelas/Flickr


12.04.2016

Ali bomo preživeli sami sebe?

Če pogledamo planet Zemljo iz vesolja, so poleg oblakov in oceanov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Kadarkoli se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, pride prej ali slej do zloma v prehranski verigi in populacija v sorazmerno kratkem času doživi kolaps. V naravnem svetu ni to nič nenavadnega. Znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in ista usoda nas lahko doleti tudi danes. Le da so razsežnosti potencialnega zloma današnje globalne civilizacije neprimerljive s preteklimi izkušnjami. Kakšna je napoved, preverjamo v tokratnni Intelekti. Foto: Jeffrey Pioquinto/Flickr


05.04.2016

Patološki narcisi so med nami. In vedno več jih je.

Jaz, jaz, jaz in samo jaz! Svet je zajela epidemija narcisizma, so si enotni strokovnjaki. Zgleda, da so prav narcisi najbolje prilagojeni na sodobno potrošniško družbo. Najdemo jih med zvezdniki, menedžerji, znanstveniki, odvetniki, politiki. Ljudske množice jih občudujejo, volijo in obožujejo; korporacije pa iščejo in zaposlujejo. Patološki narcisi so namreč prepričljivi in šarmantni, znajo z besedami in vešči so nastopanja. Vendar pa videz vara. Patološki narcisi so brezobzirni in arogantni. Hlinijo sočutje, ljubijo pa le sebe. Jaz, jaz, jaz! V oddaji Intelekta bodo Miro Kline, Matjaž Lunaček, Borut Škodlar, Iztok Šori in Aleksander Zadel razkrili, kaj se skriva za bleščečo fasado patoloških narcisov. In koliko narcisa se skriva v vsakemu od nas? Prisluhnite Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Danny Perez Photography/ Flickr, cc


29.03.2016

Horizonti sodobne robotike

Če so bili roboti še včeraj omejeni na proizvodne hale velikih podjetij, sicer pa smo jih bolje poznali predvsem zaradi najrazličnejših domiselnih idej žanra znanstvene fantastike, pa roboti prav v tem trenutku osvajajo nova področja. Vse bolje se znajdejo v prostoru, vse bolje se premikajo in vse bolje se učijo. Seveda pa vse večja prisotnost robotov v našem življenju odpira številna nova vprašanja, tudi takšna, ki si jih danes morda niti ne znamo zastaviti. Kako avtonomno se bodo roboti pravzaprav znali oziroma smeli odločati? Kakšen odnos se bo vzpostavil med človekom in roboti, ko bodo slednji vse bolj prisotni v družbi in ko se bodo ljudje zaradi zdravstvenih razlogov ali starosti vse bolj zanašali na svoje robotske pomočnike oziroma robotske »podaljške« svojega telesa. Kakšen bo pravzaprav ta svet, ki nas čaka niti ne več za vogalom, ampak kar tu in zdaj? V čigavo korist bodo roboti delali in kdo bo žel ugodnosti tega novega sveta? Foto: toyloverz/wikipedia


15.03.2016

Nasilje v družini

»Tudi jaz sem jih kdaj dobil okoli ušes, pa sem čisto normalen«, je stavek, ki ga še vedno velikokrat slišimo v družbi. Je stavek, ki minimalizira, banalizira in upravičuje fizično nasilje v družini. Čeprav je bilo v zadnjih letih pomembno spoznanje, da gre pri nasilju v družini za kršitev človekovih pravic in da ne gre samo za telesno nasilje, ampak tudi za psihično, spolno in ekonomsko nasilje, se še vedno premalo zavedamo, da nasilje v družini ni nekaj, kar spada v zasebno sfero, zgolj zato ker se dogaja med štirimi stenami. Nasilje je širši družbeni in globalni problem pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. V zadnjem času smo sicer priče bolj odločni politiki proti nasilju, proti diskriminaciji, proti sovražnemu govoru in proti praksam, ki preprečujejo enake možnosti ter kršijo človekove pravice. Hkrati pa živimo v času, ko je nasilja vse več. Statistika je nedvoumna. Vsaka peta ženska je žrtev nasilnega odnosa in vsak četrti otrok v Sloveniji je žrtev nasilja v družini. Ob tem ne smemo pozabiti, da so to zgolj uradni podatki in da večina primerov ni nikoli prijavljenih. Kako prekiniti molk žrtev, kako preprečiti molk in indiferenco družbe? Kako doseči ničelno toleranco do nasilja? Kako doseči, da bo zatekanje k nasilju postalo nekaj popolnoma nepredstavljivega?Zakonodaja s predvidenimi spremembami, ki jih prinaša novela zakona o preprečevanju nasilja v družini gre v pravo smer, vprašanje pa je v kolikšni meri bo uspešna njena implementacija v praksi. Se bodo res morale zamenjati generacije? O vsem tem smo spregovorili v tokratni Intelekti s sogovornicami dr. Jasno Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani, Darjo Groznik predsednico Zveze prijateljev mladine Slovenije, Majo Plaz predsednico društva SOS telefon in Katjo Zabukovec Kerin predsednico Društva za nenasilno komunikacijo. Foto: Alexas_Fotos / CC0


08.03.2016

Ranljivost človeške ribice

Nekdaj je veljala za »kranjsko živalsko čudo« in »zmajevega mladiča«, leta 1768 so jo znanstveno opisali kot Proteus Anguinus, svet pa je po zaslugi dunajskega zdravnika navdušila po letu 1800. Od takrat je bila pogosto predmet znanstvenih opazovanj in različnih raziskav. Prepoznali so njeno izjemnost z zoološkega in evolucijskega vidika. Njeno življenje v podzemnem svetu pa veliki meri ostaja skrivnostno in nepojasnjeno. V zadnjem času je pozornost javnosti usmerjena v Postojnsko jamo, kjer upajo, da se bodo prvič razveselili naraščaja človeške ribice, ob tem pa se zdi, da vprašanja ogroženosti tega karizmatičnega jamskega endemita in njegovega kraškega habitata puščamo vnemar. O tem v tokratni Intelekti, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila prof. dr. Lilijano Bizjak Mali, Primoža Gnezdo, Gregorja Aljančiča, Valerijo Zakšek in dr. Janeza Mulca. Foto: San Shoot/Flickr


23.02.2016

Ženske v islamu

Ob begunski krizi se v javnosti odvija burna razprava o vlogi islama v Evropi. Ob tem narašča strah pred islamizacijo zahoda – strah, ki se je po silvestrskih napadih na ženske v Koelnu in drugje v Nemčiji še povečal. Zdi se, da je ravno odnos do žensk tisti, ki vzbuja nelagodje in spraševanje o domnevnem trku dveh kultur. Kakšen pa je v resnici položaj žensk v islamu in kakšen je v resnici položaj žensk v Evropi? V čem se razlikujeta? V kolikšni meri našim prepričanjem vladajo stereotipi o islamu in strah pred drugačnim? Zakaj menimo, da je zakrivanje ženskih teles v islamu znak nadzora in terorja nad njimi, zakaj nas moti zakritost, razgaljenost in izpostavljenost ženskih teles v zahodni kulturi pa se nam zdi nekaj povsem samoumevnega? O vsem tem se bomo pogovarjali s sogovornicami: Failo Pašić Bišić dolgoletno zagovornica deprivilegiranih, aktivistko, humanitarno delavko in vodjo društva Up Jesenice, dr. Veronika Bajt iz Mirovnega inštituta, sociologinjo, raziskovalko rasizma in nacionalizmov, dr. Ano Frank raziskovalko religijskih diskurzov znotraj enakosti spolov in diskriminacije in dr. religiologije Marjano Harcet. Foto: Asim Bharwani/Flickr, CC


01.03.2016

Tiha privatizacija vode

Peticija za vpis pravice do vode v ustavo, ki je zakrožila po spletu, je v le mesecu dni zbrala že več kot 44.000 podpisov. Dostop do vode bi morali po prepričanju številnih – tako strokovnjakov kot navadnih državljanov – mnogo bolje zaščititi, kot je sedaj. V vse bolj žejnem svetu, ki mu bo iz leta v leto bolj primanjkovalo najosnovnejše substance življenja, se morda že kmalu ne bomo mogli zanašati na to, da je načeloma pri nas in v Evropski uniji situacija glede dostopa do vode in zaščite vodnih virov neprimerno boljša kot v Združenih državah Amerike ali v tretjem svetu. Voda bo brez dvoma ključna surovina 21. stoletja in brez njene učinkovite zaščite nam v prihodnosti ne bo veliko koristilo, da je Slovenija z vodo bogata. Nevarnostim tihe privatizacije vode se bomo posvetili v tokratni Intelekti. Foto: Denis Bocquet/Flickr, CC


16.02.2016

Bo človek res prepustil volan računalniku?

Samovozeči povezani avtomobili bodo popolni vozniki. Ljudje bomo kot potniki popolnoma varni, prometne nesreče bodo preteklost. Pametna vozila bodo namreč ves čas držala primerno varnostno razdaljo, vozila po sredini voznega pasu, pravočasno zavirala v vseh pogojih na cesti, ne bodo se utrudila, ne bodo vozila pod vplivom alkohola. Zaradi povezanosti v omrežje bodo takoj zaznala vozilo na nujni vožnji in se mu umaknila. Še več, spremljala bodo telesne funkcije svojih potnikov in v primeru kritičnega stanja kar sama odpeljala na urgenco, pred tem pa obvestila zdravnike. To so obljube velikanov avtomobilske industrije in ITK tehnologije. Kje pa so ovire za uresničitev takšnega scenarija, ali jih bodo lahko odpravili? Bo vozilo končno postalo avto – mobil? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje urbanist dr. Aljaž Plevnik, antropolog dr. Dan Podjed in elektrotehnika dr. Jaka Sodnik in dr. Luka Mali. Foto: wikimedia, Michael Shick


09.02.2016

Dobrodošli v antropocenu

Ljudje smo od industrijske revolucije v tolikšni meri preoblikovali naš planet, da smo morda že ustvarili novo geološko dobo. Antropocen bi bil le majhen delček v zgodovini Zemlje, stare 4 milijarde let in pol. Vendar je homo sapiens vanjo vtisnil neizbrisne sledi. Z invazivnimi vrstami je preplavil planet, dvignil gladino morja, stanjšal ozonsko plast, zakisal oceane … Morda celo drvimo k šestemu množičnemu izumrtju. Antropocena uradno še ni na geološki časovni lestvici, a prav zdaj potekajo vroče razprave v znanstvenih krogih o tem. To bo tudi tema tokratne Intelekte, v kateri bodo gosti poljsko britanski geolog Jan Zalasiewicz in slovenska strokovnjaka: geolog Andrej Šmuc in sociolog Jože Vogrinc. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Neil Cummings


02.02.2016

Nevidna javnost

Kaj je javno mnenje? Kdo ga ustvarja? Politiki, mediji, mnenjski voditelji, anketiranci, ali ga oblikujejo objave javnomnenjskih raziskav same? Zakaj prihaja v zadnjem času do napak pri napovedovanju rezultatov volitev in ali je med nami res t.i. nevidna generacija; osebe stare med 18 in 35 let, ki so se preselile na nove družbene platforme kot so splet in mobilni telefoni in jih javnomnenjske raziskave zato več ne zaznavajo? To je le nekaj vprašanj na katera so v Intelekti poskušali odgovoriti raziskovalci javnega mnenja Janja Božič Marolt iz Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, Andraž Zorko iz družbe Valicon za trženjsko raziskovanje in svetovanje in doc. dr. Andraž Petrovčič iz Fakultete za družbene vede v Ljubljani.


26.01.2016

Fenomen Vojne zvezd

Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. Toda na tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in številni oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Ko pa je sredi lanskega decembra na platna kinematografov po vsem svetu prišla Sila se prebuja – najnovejša, sedma, epizoda Vojne zvezd – je v vsega petih tednih postala eden najuspešnejših filmov vseh časov. Videli so jo milijoni ljudi. Zato se menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih zgodbenih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili filmski režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda, filozofinja dr. Bara Kolenc in filmski kritik Gorazd Trušnovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons


19.01.2016

Orožje kot simptom modernega časa

Še do nedavnega smo mislili, da imajo problem z orožjem predvsem Američani. Temu v prid nedvomno govori tudi njihova »črna statistika«. Zaradi terorističnih napadov v Parizu ter nasilja, ki je izbruhnilo na silvestrski večer v Nemčiji,pa je prišlo do preizpraševanja odnosa do strelnega orožja tudi v Evropski uniji. V tokratni Intelekti smo spregovorili o fenomenu strelnega orožja kot eni izmed manifestacij in praks človeškega nasilja, o razmerju med orožjem in varnostjo ter o antropoloških vidikih rabe orožja. Ob tem smo osvetlili razumevanje širših družbenih procesov, ki so povezani z nasiljem, vojnami, konflikti, politično uporabo nasilja in terorizmom. Pogovarjali smo se s prof. dr. Božidarjem Jezernikom z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter z dr. Rokom Zupančičem iz katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Foto: www.lazinc.com


12.01.2016

Stop za sladkor!

Kokain, alkohol, tobak in zdaj – sladkor! Ko je dr. Robert Lustig leta 2009 škodljive učinke sladkorja primerjal s škodo, ki jo povzročijo prepovedane droge, je šokiral tako strokovno kot tudi širšo javnost. Danes – dobrih 6 let kasneje - pa njegovim trditvam pritrjujejo številni strokovnjaki; mnogi govorijo celo o tem, da nas je sladkor zasužnjil in da nas sla po sladkorju dobesedno ubija. O razsežnosti problema govori podatek, da je seznam živil, ki jim je sladkor dodan, skoraj neskončen. In posledice? Le sladkorno bolezen zdravniki pri nas vsako leto na novo odkrijejo pri kar 11.000 ljudeh. O perečem problemu in o škodi, ki jo povzročijo prevelike količine sladkorja, so za oddajo Intelekta spregovorili strokovnjaki, ki jim ni vseeno za naše zdravje. Sodelujejo prof. dr. Nataša Fidler Mis, dr. Marjeta Recek, dr. Tanja Pajk Žontar, asist. dr. Aleš Skvarča, dr. Matej Gregorič in prof. dr. Tadej Battelino. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Paul/ Flickr, cc


05.01.2016

Kaj bi z vsem tem vodnim bogastvom?

Z novim letom začenja delo nova Direkcija za vode Republike Slovenije. Z njeno pomočjo naj bi se področje upravljanja z vodami v Sloveniji končno začelo celostno urejati. Glede na dolgoletno zanemarjanje tega področja so pred novo direkcijo nedvomno številni izzivi. Poplave, ki so namreč spodbudile nastanek, niso edini dokaz, da z najdragocenejšo dobrino, ki jo imamo v izobilju, ne znamo najbolj pametno ravnati. Vodam v Sloveniji smo se zato posvetili tudi v prvi Intelekti v tem letu. Foto: Wikipedia


29.12.2015

Leto 2015 skozi prizmo Intelekte

V izteku leta 2015 vam v poslušanje ponujamo jagodni izbor – izseke iz oddaj, ki so vam in nam odgovorile na relevantna vprašanja o življenju na Zemlji. Vprašali smo se, kako bo kapitalizem krojil usodo našega planeta in ali bomo uspeli zavarovati biotsko bogastvo, ki se skriva v tleh? So tudi živali lahko sočutne, empatične in modre? Ali lahko to v povezavi z varovanjem človekovih pravic sploh še rečemo za ljudi? Ob izjemno hitrem razvoju tehnologije nas je med drugim zanimalo, ali nam bo internet stvari olajšal življenje na našem planetu pa tudi, kdaj, če sploh, bomo spoznali, da Zemlja ni edina v vesolju, ki naseljuje inteligentna živa bitja? FOTO: Davide Restivo/Flickr


22.12.2015

Neliberalna demokracija

Navajeni smo misliti, da gre samostalnik »demokracija« malodane naravno, brezšivno skupaj s pridevnikom »liberalna«. Teoretiki namreč že dolgo govorijo o liberalni demokraciji kot tisti značilni zahodni družbeno-politični ureditvi, v kateri svobodne parlamentarne volitve spremljajo neodvisnost različnih vej oblasti, močna civilno-družbena sfera in vladavina zakona, ki vsem zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine. Toda leta 1997 je indijsko-ameriški zunanjepolitični novinar in komentator Fareed Zakaria skoval besedno zvezo »neliberalna demokracija«, s katero je označil tiste države, v katerih večstrankarske volitve sicer potekajo, v katerih pa temeljne svoboščine spoštujejo kvečjemu arbitrarno in v katerih v pravem pomenu besede ne poznajo ne trdne ločitve oblasti, ne resnično odprte javne debate. Zakaria je s svojim neologizmom takrat precej eksplicitno meril na post-sovjetski prostor, toda junija lani je Viktor Orbán brez dlake na jeziku oznanil, da želi njegova vlada Madžarsko preoblikovati v neliberalno državo, v kateri sicer še naprej obstaja prostor za liberalni koncept svobode, vendar pa ta ne more biti več osišče, okrog katerega naj se strukturira družbeno-politično življenje. Namesto tega naj bi, tako Orbán, državo zdaj vodili predvsem v skladu s specifično madžarskimi nacionalnimi vrednotami. In če se ozremo na politike, ki jih vodita sveže pečena poljska in že dodobra utrjena turška vlada, če pomislimo na obljube in predloge, ki jih na svojih predvolilnih shodih razglašajo ameriški republikanci in francoski ter še kakšni nacionalisti, tedaj se lahko zazdi, da bi neliberalna demokracija utegnila postati življenjsko dejstvo še kje drugje kakor le v deželah na drugi strani vzhodnih meja Evropske unije in Nata. Pa je to verjetno? Mar ni liberalna demokracija v državah kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija, Združene države Amerike ali Kanada postala del tamkajšnjega družbenega, kulturnega in političnega DNK-ja? –Ta vprašanja so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonomso bili novinar in komentator dr. Janez Markeš ter politologa, dr. Danica Fink-Hafner in dr. Andrej Lukšič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons


15.12.2015

Bo razumu uspelo premagati strah?

Množičen prihod beguncev v Evropo, teroristični napadi v Parizu, vojna v Siriji in napetosti med svetovnimi velesilami. V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Strah pred tujci, strah pred islamom, strah pred novimi izbruhi nasilja v Evropi. Pravimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Pa je res? Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, brez katerega uspešno soočenje z vzroki in mehanizmi pričujoče in prihodnjih »kriz« preprosto ni mogoče. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so na celodnevni prireditvi z naslovom Proti kulturi strahu odprli prostor za soočenje teh strahov z akademskim mišljenjem in angažirano državljansko držo. Zakaj se bojimo beguncev in kaj nas resnično ogroža? Kako se boriti proti kulturi strahu? Odgovori v tokratni Intelekti. Sogovorniki: dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič. Pripravlja Urška Henigman.


Stran 22 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov