Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


26.12.2017

Najodmevnejše v letu 2017

Ob izteku leta 2017 smo novinarke in novinarji oddaje Intelekta za vas pripravili poseben izbor izmed skoraj 50 oddaj, ki smo jih ustvarili v zdaj že skoraj preteklem letu. Posvetili smo se kibernetskemu vojskovanju in nevarno tankemu ledu na Arktiki. Med drugim nas je zanimalo, kje tičijo vzroki za neplodnost, ki je resna težava sodobne družbe. V Sloveniji se z njo srečuje že kar vsak šesti par. Ob pojavu vse več naprav, ki jih lahko upravljamo z glasom, nas je zanimalo, kako se bomo ljudje sporazumevali v prihodnosti in kje, če sploh, so meje umetne inteligence. Navsezadnje je bilo leto 2017 tudi leto neprijetnih spoznanj. Bili smo priča strah vzbujajočim vestem o sodobnem suženjstvu, vojnih grozotah, neenakosti in nasilju. Zato smo se v Intelekti spraševali tudi o tem, kakšno je človeštvo danes, po 69 letih sprejetja temeljnih človekovih pravic. Vabljeni v našo družbo. Foto: www.flickr.com/photos/international-festival/3049898547/


19.12.2017

Kopičenje stvari je kopičenje smeti

December je mesec, ko potrošništvo zasije v vsej svoji bedi. Je mesec, ko brezglavo ustvarimo nepredstavljive količine smeti. Poleg kupov zavržene hrane, embalaže, plastičnih okraskov, kozarcev in pribora za enkratno uporabo, je tukaj še nuja po obdarovanju, večinoma s predmeti, ki jih ne potrebujemo, si jih ne želimo in jih kupujemo samo zato, ker se tako pričakuje in spodobi. V potrošniški družbi še vedno velja rek; več kot imaš, več veljaš. Vendar se ta pogubni pregovor počasi vendarle sprevrača v spoznanje, da več stvari pomeni zgolj več smeti, manj časa, manj denarja, manj svobode. O trajnostnem načinu bivanja, o novi ekonomski paradigmi ne-rasti ter vedno bolj uveljavljenemu načinu življenja brez odpadkov, smo spregovorili v Intelekti. Naše sogovornice so bile Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živoa Kavka Gobbo iz društva Focus za sonaraven razvoj in Živa Lopatič iz zadruge Buna. Foto: http://maxpixel.freegreatpicture.com/Firecrackers-Pollution-New-Years-Day-Waste-585646


12.12.2017

Človekove pravice v primežu globalnih silnic

December je poleg prazničnih dni, tudi mesec, ko obeležujemo Mednarodni dan človekovih pravic. Danes se po vsem svetu dogajajo številna grozodejstva, življenja in svoboda ljudi je ogrožena, priče smo sodobnemu suženjstvu, porastu revščine, neenakosti in nasilja. Begunke in begunci se trudijo preživeti, namesto da bi jim ponudili varno zavetje. Zagovorniki in zagovornice človekovih pravic so zaprti in preganjani zgolj zato, ker so izrazili svoje mnenje. Širšo svetovno javnost pa iz dneva v dan pretresajo pričevanja o nasilju, ki jim ni videti konca. O aktualnih in raznoterih kršitvah, vlogi ter pomenu univerzalnih človekovih pravic bo tekla beseda v Intelekti. Svoje poglede bodo predstavili varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Jerneja Turin iz Amnesty International Slovenija, Violeta Neubauer predsednica Ženskega lobija Slovenije in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Oddajo pripravlja Martina Černe.


05.12.2017

Nova hladna vojna - nova jedrska grožnja

Nobelovo nagrado za mir bodo ta teden podelili borcem proti jedrskim bombam, ki so ena največjih groženj človeštvu. “Živimo v času velikih globalnih trenj. V svetu še vedno obstaja več kot 15 tisoč kosov jedrskega orožja. Če ne bomo ukrepali zdaj in ga odstranili, tvegamo da bo znova uporabljeno,” so jasni pri organizaciji ICAN, ki šteje več kot 10 tisoč aktivistov iz več kot sto držav. V torkovi Intelekti se sprašujemo, kako realna je danes jedrska grožnja, zakaj nas hladna vojna ni nič naučila, in ali so prizadevanja za svet brez tega smrtonosnega orožja dovolj intenzivna. Pred mikrofon je Barbara Belehar Drnovšek povabila zgodovinarja dr. Dušana Nećaka, obramboslovca dr. Iztoka Prezlja in strokovnjaka za jedrsko varnost mag. Miroslava Gregoriča. Foto: Flickr


28.11.2017

Računalništvo v vsak razred devetletke

Tehnologija je v minulem desetletju izjemno napredovala, digitalizacija je spremenila vse področja našega življenja. Poti nazaj ni več, naša prihodnost bo sobivanje s številnimi povezanimi pametnimi napravami, ki nas bodo spremljale na vsakem koraku. Vešča uporaba in razumevanje delovanja računalnikov je zato osnovno znanje, potrebno za življenje v sodobnem svetu. Kako v naš šolski sistem vključiti celovito računalniško vzgojo in zakaj je poznavanje računalniškega jezika, programiranja in spletnih algoritmov ključno za prihodnost naše družbe? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: ambasadorka Evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, učiteljica računalništva Ivica Pirc z OŠ Oskarja Kovačiča in prof. dr. Janez Demšar s Fakultete za računalništvo in informatiko. Foto: flickr/Kevin Jarrett


21.11.2017

Športni spektakel na dopingu

V vrhunskem športu, pa vse bolj tudi v rekreativnem, štejejo le zmage. Višje, hitreje, močneje je moto, ki športnike slej ko prej postavlja pred dilemo: ali sodelovati v dopinški kuhinji ali biti spregledan kot poraženec. Uporaba dopinga je stara toliko kot šport, a vse več razkritih dopinških nečednosti v športu, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, nakazuje tudi na to, da je bolj prisoten med športniki kot kdaj koli prej. O številnih vprašanjih, ki jih področje dopinga odpira se bomo pogovarjali v tokratni Intelekti z Janijem Dvoršakom, direktorjem slovenske protidopinške agencije Sloado, farmakologom Lovrom Žiberno in plavalko Saro Isakovič, olimpijsko podprvakinjo in diplomantko psihologije na ameriški univerzi Berkeley. Oddajo pripravlja Liana Buršič. Foto: kaveman743


14.11.2017

Plastika v naših življenjih

Oblačila, nakupovalne vrečke, otroške igrače, kozmetika, in vrsta drugih predmetov, se, ko jih zavržemo, kopičijo na našem planetu. Vsakih 30 sekund v svetovna morja zaide več kot 2000 kilogramov odpadkov. Do leta 2050 bo v oceanih več plastike kot rib. In že danes na milijone ljudi pije vodo, ki vsebuje mikroplastiko. O življenskem ciklu plastike in o tem kakšne so posledice plastičnega onesnaževanja, smo spregovorili v Intelekti. Naši sogovorniki_ce so bili dr. Manca Kovač Viršek in Uroš Robič iz Inštituta za vode RS, dr. Andrej Kržan iz Kemijskega inštituta in JakaKranjc iz Društva Ekologi brez meja. Oddajo je pripravila Martina Černe. Foto: //commons.wikimedia.org/wiki/


07.11.2017

Oktobrska revolucija, najpomembnejši dogodek 20. stoletja

Čeprav je bilo v imenu rdečega prapora s srpom in kladivom navsezadnje ubitih med 80 in 100 milijoni ljudi in čeprav je oktobrski projekt očitno propadel s padcem berlinskega zidu, Eric Hobsbawm, znameniti britanski zgodovinar marksistične provenience, vendarle prepričljivo dokazuje, da se je 20. stoletje v pravem pomenu besede začelo šele z oktobrsko revolucijo in da se je njegova celotna zgodovina odvila v znamenju spopada sil »starega reda proti socialni revoluciji, za katero so verjeli, da je utelešena v, ali povezana z, ali odvisna od usode Sovjetske zveze in mednarodnega komunizma«. Bržčas še bolj zanimivo pa je, da celo Hobsbawmov nič manj ugledni ameriški kolega, Richard Pipes, sicer deklariran anti-komunist, ugotavlja, da je bila ruska revolucija »verjetno najpomembnejši dogodek« stoletja, ki na vse nas še danes naslavlja pereče vprašanje, ali je »človeški razum zmožen popeljati človeštvo od njegovih znanih nepopolnosti k zamišljeni popolnosti«. Zato smo ob 100. obletnici njenega izbruha v tokratni Intelekti še enkrat več pretresli oktobrsko revolucijo. Spraševali smo se, kaj jo je povzročilo, zakaj je bila velika in zakaj strašna ter se ob koncu pomudili pri vprašanju, kaj nam sporoča danes. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje pred mikrofonom – politologinja dr. Vlasta Jalušič, zgodovinar in rusist mag. Simon Malmenvall in sociolog dr. Rastko Močnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Boris Kustodiev - Boljševik, 1920 (Wikimedia Commons)


24.10.2017

Nedosledna demokratizacija Španije

Katalonija je zaradi želje po neodvisnosti in referenduma, ki ga španska vlada ne priznava, v središču zanimanja svetovne javnosti. Ti zapleti pa izvirajo iz preteklosti, še posebej obdobja frankizma, ko je po državljanski vojni v tej državi zavladal diktator, general Francisco Franco. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so izdali zbornik: »Španija 1975-2015, Štirideset let tranzicije«, v katerem slovenski in španski avtorji razpravljajo o demokratizaciji Španije po smrti Franca. Ta demokratizacija v marsičem ni bila dosledna, zato se danes Španija sooča z različnimi problemi, tudi krizo v Kataloniji. Avtor oddaje je Tomaž Gerden.


17.10.2017

Je Picassova Guernica res zadnja velika politična slika?

Sloviti Pablo Picasso je pred 80-imi leti na slikarskem platnu podal eno najmočnejših političnih izjav. Znamenita Guernica, ki nas opominja na tragedijo vojne in trpljenje civilnega prebivalstva, je v svoji sporočilnosti še vedno aktualna. Kaj vse nam skuša povedati, v kakšnem času je nastajala in ali je sodobna umetnost še lahko politična? Odgovore išče tokratna Intelekta z umetnostnim zgodovinarjem Tomažem Brejcem, filozofinjo Mojco Puncer in akademskim slikarjem Stašem Kleindienstom. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Flickr/Manuel Galrinho


10.10.2017

Kako jezikava bo digitalna prihodnost?

V minulem letu lahko opazimo skokovit napredek govornih tehnologij. Govorni asistenti na pametnih napravah obljubljajo, da bomo dotik zamenjali za vzklik. Siri, Bixby, Cortana, Google Assistant, Alexa, Echo že izvrstno prepoznavajo govor, znajo pa tudi brskati po spletu, nastaviti budilko, rezervirati mizo v restavraciji, prižgati luči v stanovanju. Poleg prepoznavanja govora pa govorni asistenti tudi prevajajo. Vsak dan bolje in vsak dan več jezikov. Google ima na tem področju najnaprednejšo tehnologijo. Prav minuli teden je podjetje predstavilo slušalke, ki bodo prevajale 40 jezikov simultano, v realnem času. Ta inovacija simultanega prevajanja utegne popolnoma spremeniti način globalne komunikacije. Sprašujemo se, kako govorni asistenti delujejo? Zakaj še ne razumejo slovensko? Kako je z zasebnostjo in prisluškovanjem? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/miss battle


04.10.2017

Intelekta - Evropska Jazz konferenca

»Komu zvoni? Zvoni tebi!« je zapisal Hemingway in potrkal na našo vest. Zvonjenje je že od nekdaj naznanjalo usodne dogodke, rojstva in minevanje življenj. Glasba torej, ki je sporočala, ne le zabavala ali v poslušalcih vnemala čustva in čutne predstave. Seveda pa pisatelj ni imel v mislih le zvonov. Glasba je le prispodoba prostora in časa, v katerem živimo, odnosov med ljudmi, družbenih in socialnih pretresov. Danes živimo čas, zaznamovan s tektonskimi premiki, ki jih brišejo valovi informacij, tudi lažnih. Komu verjeti, postaja temeljno gibalo. Resnic je veliko, a katera je prava? Se sploh lahko vživite v vlogo človeka, ki je žrtev vojne in preganjanja? Si lahko predstavljate, da gre vaš brat po ulici in ga ubije ostrostrelec? Zamislite si življenje v nenehnem strahu, brez vode, brez elektrike, pri sveči … Vaši otroci nimajo prihodnosti, ne veste, ali boste jutri še živi. Bi se preselili in iskali boljše življenje drugje? Težko je razumeti, še teže se je vživeti. Glasba je univerzalen jezik. Tudi ko je ne poslušamo, jo slišimo, ko je ne razumemo, jo čutimo, tudi ko ni naša, nam govori. Zato je avtohtonost, ne medijsko osiromašenje, katerega žrtve smo vsi, ki smo uporabniki novih medijev, ključna. In avtohtonost je prišla v Ljubljano z vprašanjem »Kaj če …?« Lahko glasba odgovori na vprašanja sodobnosti? Lahko glasba premakne naša čustva, sproži delovanje? Lahko z glasbo prerežemo žice na mejah in plotove v glavah? Lahko ob pomoči glasbe razumemo druge in drugačne? Od 21. do 24. septembra je bila v Ljubljani Evropska jazz konferenca, ki jo je letos v sodelovanju z Evropsko jazzovsko mrežo organiziral Cankarjev dom. Tema konference je bila Kaj če… in organizatorji so se odločili, da glasbo povežejo z družbeno aktualnimi vprašanji. Kje sploh začeti? Kako lahko vključimo manjšine v kulturni program? Ali lahko kulturne ustanove spreobrnejo miselnost večine? Konferenca je bila namenjena vsem, ki se ukvarjajo z jazzom in sorodnimi godbami, pa tudi tistim, ki jih samo zanima, kaj če.


26.09.2017

Umetna inteligenca: služabnik ali gospodar?

Umetna inteligenca je v naglem vzponu. Število nalog, ki jim je nadvse prepričljivo kos, se širi praktično iz meseca v mesec. Srečamo jo vsakič, ko brskamo po spletu. Srečamo jo na delu pri najnaprednejših znanstvenih raziskavah. Prav zdaj se intenzivno uči voziti avtomobile, pa tudi uporabljati orožje. Z vami se - če tako želite - tudi pogovarja. V zadnjih nekaj letih so ena za drugo padle številne ovire, ki so umetni inteligenci desetletja omejevale domet. Zdaj se zdi, da utegne s svojo osupljivo učinkovitostjo kmalu nadomestiti človeka tudi na številnih področjih, za katere se je še včeraj zdelo, da so v naši izključni domeni. Vse bolj se tako postavlja vprašanje, ali smo sploh pripravljeni na izzive, ki jih postavlja pred nas. O tem v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto:Spomenik Alanu Turingu, Graham C99


19.09.2017

Manj je več

Živeti trajnostno pomeni živeti odgovorno. Do sebe, do drugih ljudi in do okolja. Odgovoren odnos pa vključuje vrednote kot so spoštovanje, zmernost, varčnost. V oddaji Intelekta smo spregovorili o trajnostnem načinu življenja, za katerega se odloča vedno več ljudi po celem svetu. Naše sogovornice so bile Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine, Mateja Kraševec iz društva Humanitas in Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Foto: //pixabay.com/en/tree-aesthetic-log-crown-energy-569505/


12.09.2017

Dokazano: število spermijev drastično upadlo

Pred dobrim mesecem je v strokovni in tudi širši javnosti odjeknil podatek o hitrem upadanju števila semenčic v moški semenski tekočini. Mednarodna študija je razkrila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih štirih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico. Kaj to pomeni za moško plodnost? Ali bo človeštvo izumrlo? Kaj je povzročilo tako drastičen upad? Ali razlog tiči v genetiki, ali so posredi dejavniki iz okolja? Odgovore na ta in še druga pereča vprašanja bomo v oddaji Intelekta iskali z domačimi in tujimi strokovnjaki. Odzvali so se: soavtor mednarodne raziskave dr. Hagai Levine s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, dr. Alenka Hodžić s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, dr. Milan Reljič z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo UKC Maribor, dr. Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in dr. Branko Zorn z Oddelka za andrologijo UKC Ljubljana. Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Zappys Technology Solutions Follow/ Flickr, cc


05.09.2017

Poznate svoje spolne pravice?

Spolnost je osrednji vidik človekove vseživljenjske izkušnje, vir ugodja, dobrega počutja in pripomore k vsesplošni izpolnitvi in zadovoljstvu. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne spolne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. Spolnega zdravja se ne da opredeljevati brez širšega razumevanja spolnosti. To v Deklaraciji o spolnih pravicah ugotavlja Svetovno združenje za spolno zdravje, ki 4. septembra obeležuje svetovni dan spolnega zdravja, letos pod geslom ljubezen, povezanost in intimnost. Deklaracija o spolnih pravicah je po zaslugi Slovenskega seksološkega društva zdaj prevedena v Slovenščino. Za kakšne pravice gre, zakaj so pomembne in kakšne dobre prakse bi veljalo upoštevati tudi pri nas? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: flickr/Johnny Lai


29.08.2017

Postmilenijske generacije: zaščitniški starši in zahtevni otroci

Pred sto leti so prvi šolski dan začeli z branjem šolskih pravil. Eno izmed njih je bilo: Spoštuj učitelja in se dosledno drži njegovih navodil. In če je bila avtoriteta učitelja za učence (in starše) takrat nesporna, je danes drugače. Spremenili so se časi, način življenja, družbeni in politični sistem, družba sama, s tem pa tudi šola, starši in učenci - kako? Kakšni učenci danes sedijo v šolskih klopeh - so pridni, radovedni, znajo sodelovati z vrstniki? Ali pa so, nasprotno, bolj individualistični, pasivni in neposlušni? Ali jih morajo učitelji miriti in animirati ali učiti in navdihovati? Slika seveda ni tako črno-bela, pred nas pa postavlja še več vprašanj. Kakšna je danes vzgojna naloga šole? Ali kdaj trči ob vrednote, pričakovanja in želje staršev in učencev? Je šola starše spustila preblizu? Kaj sta v šole prinesli permisivna vzgoja in individualizacija?


22.08.2017

Zroxis ali kako je Harry Potter razorožil svet

Pred dvema desetletjema, poleti 1997, smo se bralci z vsega sveta prvič zgrnili na londonsko železniško postajo King's Cross, na peron 9 in 3, se tam pomešali v sicer nekoliko nenavadno oblečeno, a veselo množico mladih ter se skupaj s Harryjem, Hermiono, Ronom in drugimi prijatelji naposled odpeljali na sever, na znamenito čarovniško šolo Bradavičarko. Osem knjig, osem filmov in eno konstantno razprodano gledališko predstavo pozneje avantura po čarovniškem svetu, ki si ga je izmislila pisateljica J. K. Rowling, še kar traja. Strokovnjaki namreč ocenjujejo, da smo v teh dvajsetih letih pokupili več kot 500 milijonov izvodov romanov iz sage o Harryju Potterju. Samo prvi med njimi – Harry Potter in kamen modrosti – zaseda peto mesto na lestvici najbolje prodajanih leposlovnih knjig vseh časov, takoj za Cervantesovim Don Kihotom, Dickensovo Povestjo o dveh mestih, Tolkienovim Gospodarjem prstanov in Saint-Exupéryjevim Malim princem. Že to so številke, ob katerih druge globalne knjižne uspešnice zadnjih dveh desetletij – od Da Vincijeve kode do 50 odtenkov sive – lahko sramežljivo obmolknejo. Če pa še pomislimo, da smo za oglede filmov iz istoimenske franšize plačali več kot 8 milijard in pol ameriških zelencev, tedaj je jasno, da je bil urok, s katerim nas je začarala J. K. Rowling, izredno močan. Kako neki ji je to uspelo? Koliko so ji pomagali drugi čarovniki, predvsem tisti iz marketinških oddelkov založniške in filmske industrije? Je bil to urok, čigar moč je zvedljiva le na vrtoglav finančni uspeh in na mesta na različnih večnih lestvicah, ali pa je vendarle globlje zarezal v globalno kulturo? Je šlo, skratka, za urok bele ali črne magije? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili Sergej Hvala, dr. Jakob Kenda, mag. Darja Lavrenčič Vrabec in Alenka Veler. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: knjigarna v Kaliforniji, pet minut pred polnočnim izidom zadnje knjige iz sage o Harryju Potterju (Zack Sheppard, Wikimedia Commons)


08.08.2017

Konec zmernega vremena

Prva polovica leta 2017 je bila v več kot 130-letni zgodovini meritev v svetovnem merilu druga najbolj vroča. Vremenski pojavi so vse bolj ekstremni. Oceani se segrevajo, večni led se tali, sušna območja se širijo, vodne zaloge usihajo. Tokratna Intelekta preverja, kakšno je stanje podnebja in kako neuspešno oziroma uspešno se prilagajamo spremembam. V studio smo povabili klimatologinjo prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, agrometeorologinjo dr. Andrejo Sušnik in meteorologa Gregorja Vertačnika – oba z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Scott Butner/Flickr


01.08.2017

Ali internet še lahko tlakuje pot demokraciji?

Sodobne tehnologije so popolnoma spremenile naše vsakdanje življenje. Internet je z neomejeno možnostjo shranjevanja in kopiranja omogočil digitalno hrambo praktično celotne človeške zgodovine in dostop vsakega posameznika do nje. Drastično je v povezavi s pametnimi telefoni in družbenimi omrežji spremenil komunikacijo med ljudmi, hitrost širjenja informacij, omogočil množično zbiranje sredstev, deljenje dobrin in storitev, povezovanje. Toda zdi se, kot da smo na te vidike digitalne revolucije že pozabili. V potrošniški družbi so namreč možnost zbiranja in analize ogromnih količin podatkov, ki jo ponujajo nove tehnologije, izkoristili predvsem oglaševalci, saj lahko bolj osebno kot kadarkoli prej nagovarjajo potrošnike in večajo svoje dobičke. Tudi politiki so že zelo kmalu spoznali, da lahko ob uporabi sodobnih tehnologij bolj učinkovito in predvsem mimo tradicionalnih medijev, ki so zavezani preverljivemu in objektivnemu poročanju, nagovarjajo svoje volivce. Represivni organi oblasti v sodelovanju s spletnimi giganti vse informacije o uporabnikih s pridom izkoriščajo za nadzorovanje navadnih državljanov, kriminal pa v varnem zavetju anonimiziranega spleta z uporabo ne-sledljivih kriptovalut cveti kot še nikoli. Zdi se, kot da so sodobne tehnologije kljub svojim demokratičnim potencialom postale predvsem sredstvo za manipulacijo, populizem, nadzor in kriminal. Zakaj posamezniki tako težko tehnologijo izkoriščamo za dejanske spremembe na bolje tako na mikro kot makro ravni? Kje se zatakne? Kako to spremeniti? Praktične odgovore na ta vprašanja razvijajo na Inštitutu Danes je nov dan. O njihovih dejavnostih in orodjih, med njimi Parlameter in Detektor lisic, v tokratni oddaji. Gosta: Filip Muki Dobranić in Žiga Vrtačič. Pripravlja Urška Henigman. foto: flickr/mhobl


Stran 18 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov