Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


15.05.2018

Temna snov v vse jasnejši luči

Ko so astronomi nedavno sporočili, da so odkrili galaksijo brez temne snovi, je to paradoksalno le še dodatno potrdilo obstoj te nenavadne substance, o kateri še vedno ne vemo veliko. Še najbliže ji je prišla Slovenka Maruša Bradač s kalifornijske univerze Davies, ki je uspela izračunati, da temna snov nedvomno obstaja, da pa je tudi izredno nedružabna. Očitno ne reagira ne z navadno snovjo, ne sama s sabo. Temna snov se je pokazala le prek svoje težnosti v spektakularnem galaktičnem dogodku, trku dveh ogromnih jat galaksij. O tem, kaj pravzaprav danes že vemo o tej izmuzljivi snovi, smo v Intelekti vprašali astrofizika prof. Marušo Bradač in prof. Tomaža Zwittra z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Jata Puščica (Bullet Cluster), Wikimedia Commons


08.05.2018

Črna luknja v sonetu, globalno segrevanje na oljni sliki

V zadnjih desetletjih je znanost pomembno razširila naše vedenje o vesolju in planetu, na katerem živimo. Samo pomislimo: razvozlali smo človeški genom, odkrili Higgsov bozon, poglobili smo vedenje o globalnem segrevanju in vzrokih zanj, spoznali smo, da obstajata tako imenovana temna snov in še nekoliko bolj skrivnostna temna energija. Tehnologija pa, ki jo ta znanstvena spoznanja omogočajo, tehnologija, ki torej prihaja, je osupljiva: genski inženiring, fuzijski reaktor in kvantni računalnik nas slej ko prej čakajo za pregovornim naslednjim vogalom. Skratka: v luči sodobne znanosti in tehnologije svet pogosto vidimo v povsem drugačni luči. A medtem ko je znanost z nogo in pol že v prihodnosti, se lahko vprašamo, ali smo vsa ta nova spoznanja sposobni misliti tudi na ne-znanstvene načine; v poljih politike, prava, filozofije in umetnosti, denimo. Ali smo, drugače rečeno, sposobni strokovni žargon, ki ga uporablja znanost, prevesti v kako drugo govorico takó, da bomo ljudje navsezadnje spoznali, da delo, ki ga opravljajo raziskovalci v kakem pospeševalniku delcev ali v kakem laboratoriju za kloniranje, ni le nekaj, kar zadeva samo znanstvenike – ampak nas vse, homo sapiensa kot takega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, saj smo se spraševali, na kakšne načine znanost vpliva na oziroma – rečeno po domače – navdihuje sodobno umetnost. Pri tem so nam bili v pomoč filozof in predavatelj za estetiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Lev Kreft, pa slikarka, filozofinja in dekanja fakultete za humanistični podiplomski študij Alma Mater Europaea Institutum Studiorum Humanitatis, dr. Polona Tratnik, ter dr. Igor Žunkovič, literarni komparativist in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. William Blake: "V Zrnu peska videti ves Svet / in Nebo v roži na poljani." foto: Nicolas Raymond (Flickr)


01.05.2018

»8 urni delavnik je predrag in za lenuhe«

Ali menite, da delate dovolj? Preveč? Kje je meja med pridnim delavcem in lenuhom? Zdi se, da v javnem diskurzu obstajata le ti dve možnosti. Zakaj vse bolj vrednotimo žrtvovanje za službo? Je to obrambni mehanizem? V prvomajski intelekti bomo analizirali javne diskurze, rušili stereotipe o delu in odgovarjali na vprašanje, kako sodobna ideologija dela omogoča prostovoljno odpoved že pridobljenih pravic. Gostje: sociologinja doktorica Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, psihologinja Eva Matjaž, soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in sociolog doktor Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pripravlja Urška Henigman. foto: pixabay/rawpixel


24.04.2018

Stoletje dokumentiranja predsodkov

Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič


17.04.2018

Zgodovina časa pred zgodovino

Genske analize starih prebivalcev Evrope, lovcev in nabiralcev izpred 7 tisoč let in več, kažejo presenetljivo podobo. Kljub tisočletjem, ki so jih preživeli na hladnem severu, so bili temnopolti in modrooki. Genetika danes ponuja nov in zanimiv vpogled v našo sorazmerno nedavno evolucijo, kot tudi v nekdanje migracije, v mešanje in premeščanje populacij. Presenečajo pa ne le rezultati genskih analiz. Pravzaprav so številne ustaljene predstave o tem, kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, precej oddaljene od resničnosti. Kakšno je bilo pravzaprav življenje pred davnimi tisočletji, smo skušali odstreti v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Flickr/Bayes Ahmed


10.04.2018

Renesansa muzejev

V sodobnem času, ko naša življenja preplavljajo digitalne tehnologije, socialna omrežja in virtualen svet, smo se v oddaji Intelekta spraševali o tem, kakšna je družbena vloga institucij kot so muzeji in galerije, za katere se na prvi pogled zdi, da spadajo v pretekli čas, podatki pa kažejo, da njihova obiskanost narašča. O tem kako sodobni muzej vse bolj postaja, ne samo prostor raziskovanja, interpretiranja in posredovanja znanja, temveč tudi platforma za družbeno kritično misel ter odpiranje aktualnih vprašanj, smo spregovorili z direktorico Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti, Zdenko Badovinac, direktorjem Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Blažem Peršinom in Tino Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: pixabay


03.04.2018

Kakšno družbeno moč so mladim dala družbena omrežja?

V 60-ih letih 20-ega stoletja so sociologi ugotavljali, da so mladi apatični in jih družbeni problemi ne zanimajo. Sociolog Talcott Parsons je takrat zapisal, da mladi ne morejo biti predolgo tiho. Bil je eden redkih, ki ga študentske demonstracije leta 1968 niso presenetile. Pol stoletja pozneje veljajo o mladih podobna mnenja o nezainteresiranosti. Marsikoga so zato presenetili dijaški protesti proti neregulaciji strelnega orožja v Združenih državah Amerike. Kakšno družbeno moč imajo digitalni domorodci in kakšno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, ki so po nedavnih razkritjih žvižgačev tudi prostor propagande in manipulacije? Odgovor v tokratni Intelekti.


27.03.2018

Antioksidanti - med znanostjo, novimi spoznanji in marketingom

Ljudje radi ubiramo bližnjice. Tudi pri zdravju. Verjamemo, da lahko posledice dolgoletnega nezdravega življenjskega sloga popravimo s čudežno tableto. Veliko ljudi zato seže po antioksidantih. Ti naj bi nas obvarovali pred srčno-žilnimi zapleti, revmatičnimi obolenji in rakom, ne nazadnje naj bi upočasnili tudi staranje. Vendar pa nekatera novejša spoznanja kažejo, da nam antioksidanti lahko celo škodujejo. Antioksidanti med mitom in novimi dognanji, med znanostjo in oglaševanjem. V tokratni oddaji Intelekta sodelujejo: prof. dr. Vita Dolžan (Medicinska fakulteta Ljubljana), doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut), prof. dr. Urban Bren (Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Maribor) in prof. dr. Samo Kreft (Fakulteta za farmacijo). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Bru-nO/ Pixabay, cc


20.03.2018

Predšolsko obdobje in predšolska vzgoja

Delež otrok, vključenih v slovenske vrtce, narašča. Zadnja leta sicer manj kot hitro kot pred nekaj leti, a podatki Statističnega urada RS kažejo, da je v preteklem šolskem letu vrtce obiskovalo skoraj 79 % otrok. Razumljivo je, da je bil med najmlajšimi – do treh let - ta delež nižji - 69 %, med tistimi, ki so pred vstopom v šolo, pa 92 %. A Evropski strateški cilj, zapisan v dokumentu Izobraževanje in usposabljanje 2020, ki predvideva, da naj bi bilo do tega leta predšolsko izobraževanje vključenih 95 % otrok, starih 4 in 5 let, še ni dosežen. Kaj torej otroku prinaša vključenost v vrtec in po katerih načelih deluje slovenski javni vrtec?


13.03.2018

Vratarji znanja

Znanost je velik posel. Še prav posebej to velja za velike znanstvene založbe, ki ustvarjajo ogromne dobičke na račun precej nenavadnega poslovnega modela. Raziskave se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Znanstveniki svoja spoznanja v obliki člankov prepustijo založbam ali zastonj ali za objavo celo drago plačajo. Izredno drage pa so tudi naročnine na znanstvene revije. V to malho v Sloveniji letno prispevamo preko štiri milijone evrov. O vplivu tega posla na znanost so v Intelekti spregovorili: strokovnjak za založništvo prof. dr. Miha Kovač z ljubljanske Filozofske fakultete, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu prof. dr. Roman Jerala in filozof doc. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Nina Slaček.


06.03.2018

Čas je, da Francko pustimo za seboj

Ko Prešeren v peti kitici Zdravljice nagovarja Slovenke, jih naslovi kot »prelepe, žlahtne rožice«. Nekaj verzov pozneje pa precizira, na kakšen način so se sredi 40-ih let 19. stoletja v očeh prvih nosilcev slovenskega nacionalnega projekta ženske sploh lahko konstruktivno vpisale v družbeno življenje. To so, po vsem sodeč, lahko storile kvečjemu kot matere nove generacije bojevitih sinov. Da bodo vsega nekaj desetletij pozneje prav ženske darovale levji delež finančnih sredstev za postavitev njegovega lastnega spomenika v Ljubljani, spomenika, ki je bil in je menda še vedno eden ključnih simbolov slovenstva, Prešeren očitno ni znal predvideti. Pa ta slabovidna redukcija žensk v literaturi menda ni bila značilna samo za največjega med našimi pesniki; Cankarjeva mama se je, denimo, pripravljena samožrtvovati za sinovo ugodje ob skodelici kave, Tavčarjevi Meti v Cvetju v jeseni pa poči srce od sreče, ko jo Janez zasnubi. Videti je, skratka, kakor da so najbolj prepoznavne, najbolj kanonične, v naš kolektivni kulturni spomin najizraziteje vpisane literarne junakinje v temelju določene s svojo vlogo žene oziroma matere. Zdi se, drugače rečeno, kakor da se vse v njihovih življenjih vrti okoli moških. Toda vse te junakinje so vendarle nastale pred debelim stoletjem in od tedaj se je v slovenski družbeni stvarnosti spremenilo marsikaj. Izobrazbena raven žensk se je dvignila, njihova ekonomska moč – plačni neenakosti med spoloma navkljub – prav tako, pojavile so se možnosti za osebnostno samorealizacijo, ki jih pred stoletjem preprosto ni bilo. In, jasno, poezijo, prozo in dramatiko so začele pisati tudi avtorice. Pa so literarne junakinje zato zdaj kaj polnejše, bolj kompleksne – ali pa še naprej ostajajo ujete v matrico prevladujočih stereotipov in fantazem patriarhalne družbe? In če so ta horizont prebile, zakaj nobena med njimi ni tako trdno zapisana v slovenski kulturni imaginarij, kakor so Julija, Francka ali Meta? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč urednik in kritik dr. Aljoša Harlamov, literarna znanstvenica in predavateljica na novogoriški humanistiki, dr. Katja Mihurko Poniž, ter literarna znanstvenica in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ivana Kobilca - portret Mire Pintar (Narodna galerija ; Wikimedia Commons)


27.02.2018

Fenomen gibanja #Metoo

V zadnjem obdobju svet pretresajo razkritja o spolnem nadlegovanju žensk. Potem, ko so novembra lani javno spregovorile holivudske igralke, evropske poslanke, zaposlene v Združenih narodih, pa športnice in potem, ko je kampanja MeeToo, s pričevanji žensk o spolnem nasilju, preplavila domala ves svet, je prejšnji teden zaživela tudi v Sloveniji. O fenomenu gibanja Metoo Jaz tudi, ki je povzročil globalni upor žensk proti nasilju, smo govorili v oddaji Intelekta, s prof. dr. Darjo Zaviršek iz Fakultete za socialno delo v Ljubljani, antropologinjo in raziskovalko dr. Renato Šribar in direktorico Inštituta 8. marec Niko Kovač. Foto: https://pixabay.com/


20.02.2018

Nespečna Slovenija

Ko dr. Leja Dolenc Grošelj, ki vodi osrednji slovenski Center za motnje spanja, govori o nespečnosti, lahko v njenem glasu zaznamo zaskrbljenost. »Problem nespečnosti in drugih motenj spanja je v Sloveniji zelo velik,« opozarja. Zadnja raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je razkrila, da skoraj 60 odstotkov prebivalcev Slovenije spi manj kot 7 ur na dan. Še bolj zaskrbljujoči pa so rezultati mednarodne študije ekonomistov iz Združenih držav Amerike in Avstralije, ki so nas nedavno presenetili s podatkom, da manj kot Slovenci spijo samo še Japonci. Podrobneje o problemu slovenske nespečnosti v oddaji Intelekta. Sodelujejo: somnologinja dr. Leja Dolenc Grošelj (UKC Ljubljana), biokemičarka in molekularna biologinja dr. Damjana Rozman (MF Ljubljana), fiziolog dr. Andraž Stožer (MF Maribor) in ekonomist dr. Klaus Ackermann (University of Chicago). Z njimi se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Keith/ Flickr, cc


13.02.2018

Globalni trg rož - v odcvetanju ali brsteči rasti?

Dan pred Valentinovim, ki je poleg praznika zaljubljencev tudi praznik za cvetličarje, se bomo v Intelekti pogovarjali in spraševali o globalnem trgu okrasnih rastlin, kjer je absolutna velesila še vedno Nizozemska. Pa tudi o vrednosti poklica cvetličarja ter kulturi podarjanja cvetja pri nas. Z mojstri cvetličarji in enim največjih proizvajalcev orhidej v Evropi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič


06.02.2018

Zakaj sploh potrebujemo spomenike?

Javni spomeniki gotovo ne pomagajo zbirati vode. Tudi živeža ne pomagajo hraniti, zaradi njih menjava blaga in storitev ne poteka nič bolj gladko in mest, sredi katerih stojijo, očitno ne zmorejo ubraniti pred napadalci. Javni spomeniki, drugače rečeno, nimajo nikakršne razvidne praktične oziroma utilitarne funkcije. In vendar so sestavni, nemara celo nujni del urbane krajine, vse odkar so se pred kakimi petimi tisočletji oblikovale prve mestne države. Od takrat se je v tehnološkem, ekonomskem in političnem smislu menda spremenilo skoraj vse, toda spomenike vztrajno postavljamo še naprej. Zakaj neki? Zakaj družba, kakršna je, na primer, sodobna slovenska, potrebuje spomenike? Zakaj se jim raje ne odrečemo, ko pa – pomislimo le na primera javnega ogorčenja, ki sta spremljala postavitvi dveh znanih ljubljanskih spominskih obeležij: Prešernovega spomenika leta 1905 in spomenika žrtvam vseh vojn lani – očitno dvigajo družbeno temperaturo in poglabljajo spore med ljudmi? – To vprašanje smo si zastavili v tokratni Intelekti. Odgovoriti nanj so nam pomagali Božidar Jezernik in Dan Podjed, oba antropologa, pa arhitektka Maruša Zorec ter umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Wikimedia Commons)


30.01.2018

Dihanje - več kot le preživetveni mehanizem

Dihanje je nekaj tako naravnega, mehanskega, avtomatiziranega, da se ga največkrat sploh ne zavedamo. Je funkcija, ki poteka sama od sebe, temeljna funkcija, ki nas ohranja pri življenju. Seveda pa še zdaleč namen dihanja ni le izmenjava plinov med zrakom in krvjo v pljučih. Dejansko je most med zavednim in nezavednim in drži tudi to, kar vzhodnjaška modrost ve že dolgo, dokazala pa je tudi znanost -količina kisika v celicah in dolžina življenja sta temeljno povezani s pravilnim dihanjem. Kaj vse je dihanje, dih, na kaj vse vpliva, kako ga zavestno uporabljamo za zdravljenje telesa, čustev in duha, kakšne tehnike, metode so na voljo pa v tokratni Intelekti. Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič


23.01.2018

Podnebne spremembe že danes glavni dejavnik za migracije

Spremembe v okolju človeka spremljajo že od nekdaj. Bile so povod za selitve številnih ljudstev in vzrok za propad marsikatere civilizacije. Podnebne spremembe pa so danes vse pogostejši razlog, zaradi katerega ljudje zapuščajo svoje domove. Skrivajo se v ozadju velikega dela ekonomskih in celo vojnih migracij. Številke bodo v prihodnosti le še naraščale. Toda tako imenovani podnebni begunci – po oceni stroke jih je kar 50 milijonov so danes brez kakršnekoli pravne zaščite. Se je svet že pripravljen soočiti z novo realnostjo, se sprašuje tokratna Intelekta, v kateri sodelujejo magistrica Maša Kovič Dine s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Manca Šetinc Vernik z Društva Humanitas, klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/UNICEF Ethiopia


16.01.2018

Zakaj bi morala biti vzgoja za medije obvezen predmet v šoli

Otroci so se v svet moderne telekomunikacijske tehnologije že rodili in jo obvladajo bolje kot starejše generacije, pogosto slišimo. A strokovnjaki opozarjajo, da obvladovanje uporabe tehnologije še ne pomeni medijske in digitalne pismenosti. Kaj to sploh je? In kako bi morali te vsebine vključiti v naš izobraževalni sistem? Urni načrt za 35-urni izbirni predmet v 7., 8. in 9. razredu Vzgoja za medije je star več kot 10 let, vključuje pa tisk, radio in televizijo, kateri je priključen tudi internet. Je to dovolj? Po mnenju naših sogovornic nikakor – z izzivi medijev in sodobne tehnologije bi se morali hitro spopasti vsi – starši, šole, družba, politika, mediji in tehnološka podjetja.


09.01.2018

Smrt kina?

Na podelitvi Zlatih globusov ni odmevala le črnina, govor Oprah Winfrey in zmagoslavje filmov in serij z močnimi glavnimi ženskimi liki. Odmevalo je tudi zmagoslavje ponudnikov videa na zahtevo Netflix, Hulu, Amazon in HBO. Ti so pomembno vplivali na izoblikovanje novih gledalskih navad. Domači zasloni so zamenjali filmska platna. Postavlja se vprašanje, kdo sploh še hodi v kino? Kako se temu trendu prilagajajo kinematografi, filmski ustvarjalci in ali bo kino kmalu le relikt preteklosti? Sogovorniki: Režiser Rok Biček, direktorica Kinodvora Nina Peče Grilc ter kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković. Pripravlja: Urška Henigman foto: pixabay/derks24


02.01.2018

Svet, ki ga ustvarja umetna inteligenca

Vsake toliko se pojavijo nove tehnologije – na primer tisk, parni stroj ali motor z notranji izgorevanjem –, ki zmorejo v temeljih spremeniti svet. V pravkar minulem letu se je na številnih področjih pokazala izredna moč umetne inteligence. Ne le da uspešno razbira naš okus in življenjski slog ter nam nato ponuja, kaj vse bi nemara želeli kupiti, vse učinkoviteje tudi oblikuje naš pogled na svet in, kot vemo vsaj od zadnje ameriške predsedniške kampanje, lahko celo vpliva na izid volitev. Tako niso redke napovedi, da bo prav raba umetne inteligence že v bližnji prihodnosti določila, v kakšnem svetu bomo živeli jutri. Nevarnosti, da utegne biti ta novi svet vse prej kot krasen, ne manjka. O vplivu umetne inteligence se je Nina Slaček pogovarjala z razvijalcem programov umetne inteligence prof. dr. Blažem Zupanom in sociologom doc. dr. Gorazdom Kovačičem. Foto:Geralt/Pixabay


Stran 17 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov