Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


16.07.2019

Na pragu vesoljskega veka?

Bilo je pred skoraj 50 leti, 20. julija 1969, malo po deveti zvečer po srednjeevropskem času, ko je lunarni modul Eagle pristal na površju Meseca. Ko so se šest ur pozneje odprla vrata ameriškega vesoljskega plovila in je Neil Armstrong napravil tisti majhen korak za človeka pa obenem orjaški skok za človeštvo, so ljudje po vsem svetu menda verjeli, da smo se vsi skupaj nenadoma znašli v novi zgodovinski dobi: v vesoljskem veku. A tega sklepanja nadaljnji razvoj nekako ni potrdil; Armstrongu je v naslednjih treh letih sicer sledilo še 11 astronavtov, potem pa je Nasa sklenila program Apollo in tako od decembra 1972 nihče več ni obiskal Zemljinega naravnega satelita. To seveda ne pomeni, da se naše vedenje o vesolju nasploh in osončju posebej še naprej ne povečuje, prav nasprotno, a človeške posadke so pri raziskovanju kozmosa izpodrinili teleskopi, roboti in sonde. Bi pa ameriške astronavte, ruske kozmonavte, kitajske tajkonavte in druge pionirje osvajanja osončja lahko že v kratkem ponovno videli na drznih poteh – v vseh pomembnih vesoljskih agencijah, poleg že omenjenih tudi v indijski in evropski, so v zadnjih letih namreč začeli intenzivno razmišljati o obuditvi misij s človeškimi posadkami, misij, ki naj bi nas srednjeročno vrnile na Luno, dolgoročno pa nas celo poslale na Mars. Govori se tudi o tem, da bi lahko objekte v našem osončju v dogledni prihodnosti začeli izkoriščati v gospodarske namene. Najbolj drzni vizionarji pa, jasno, sanjajo že kar o kolonizaciji Meseca in Marsa. Kako uresničljivi pravzaprav so vsi ti načrti? Zakaj jih po slabega pol stoletja dolgem mrku danes spet snujemo? In kako nam bodo, če bodo navsezadnje uspešno realizirani, pomagali razširiti horizonte znanja? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje so bili: ekonomist, zunanji sodelavec ljubljanske Ekonomske fakultete, Igor Feketija; astrofizičarka in predavateljica na novogoriški Fakulteti za naravoslovje, dr. Andreja Gomboc; pa inženir elektrotehnike in predavatelj na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, dr. Iztok Kramberger; ter, ne nazadnje, astrofizik, predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Tomaž Zwitter. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ponciano (Pixabay)


08.07.2019

50 let Parade ponosa

Petdeset let mineva od policijske racije v zdaj že znamenitem lokalu Stonewall Inn v New Yorku, ki je sprožila prvi odpor istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. Vstaja, ki so ji v naslednjih letih sledili upori tudi v drugih mestih, pomeni začetek boja za pravice članov in članic LGBT skupnosti. V Sloveniji je Parada ponosa letos potekala devetnajstič, tokrat pod sloganom “Presežimo kulturo sovraštva” in z jasnim sporočilom, da problematika širjenja sovražnega in diskriminatornega govora, postaja vse bolj sprejemljiv način političnega, družbenega in javnega delovanja. O tem, kje smo v Sloveniji in v tujini na področju doseganja enakopravnosti in enakovrednosti vseh članov in članic družbe, smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Vesna Štefanec iz Društva Parada ponosa, pisateljica Suzana Tratnik, aktivista za človekove pravice Lovro Centrih in Mitja Blažič ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.


02.07.2019

Od gosjega peresa do Scrivenerja

Pred 10-ti leti se je izjemno povečala moč računalnikov, kar je povzročilo pravo revolucijo na področju jezikovnih tehnologij. Razvoj globokih nevronskih mrež je omogočil oblikovanje številnih orodij za pisanje, od Autoccorecta in Grammarlyja do Scrivinerja in Ulyssesa, ki prevzemajo vlogo lektorjev in urednikov. Kaj pa avtorjev? Naše pametne naprave že skoraj samostojno pišejo kratka sporočila. Kako pa je s kompleksnejšimi teksti? Ali umetna inteligenca zna napisati agencijsko novico, novinarski članek, scenarij, pesem ali roman? Je to za človeka zanimivo branje? O vlogi umetne inteligence pri ustvarjanju literarnih del v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. Sogovorniki: Nejc Gazvoda, Jure Karas, dr. Miha Kovač in dr. Marko Robnik Šikonja.


25.06.2019

Slovenska mladina pod stresom in vplivom individualizacije

Ob začetku poletnih počitnic in na dan državnosti bo naše izhodišče najnovejša raziskava Slovenska mladina 2018/2019, ki govori o vrednotah, življenjskem stilu, mobilnosti, religiozni usmerjenosti, politični angažiranosti mladih ter njihovih navadah preživljanja prostega časa in željah glede državne ureditve. Raziskovalci so prišli do ugotovitev, da so mladi v Sloveniji v primežu individualnosti, prekarnosti in stresa. Več pa v oddaji Intelekta.


18.06.2019

Meteorološka znanost - med človekom in visoko tehnologijo

Vreme nas vse zanima. Tudi polna usta negodovanj imamo glede napovedi, čeprav se nihče od nas laikov nanje ne spozna. Tudi naše predstave o napovedovanju vremena so zelo, zelo površne in zdi se, da si meteorologijo predstavljamo zelo in preveč popreproščeno. Vendarle je to znanost, zelo kompleksna znanost, ki vključuje poleg številnih (zdaj) naprednih tehnologij in modelov, tudi skorajda eruditsko znanje fizike, matematike in še marsičesa. Predvsem človeka strokovnjaka. Meteorološka znanost je postala s pomočjo računalnikov, satelitov, modelov vedno bolj sofisticirana. Koliko in v čem so zato njene napovedi vremena in klimatskih sprememb bolj natančne in zanesljive in kako daljnosežne so sploh lahko? Kako se je meteorološka znanost razvijala in kaj vse danes uporabljajo meteorologi pri svojih vremenskih napovedih ter kako uporabne so tiste ljudske? O vsem tem v tokratni oddaji z vodilnimi strokovnjaki tega področja pri nas. Z nami bodo univerzitetni diplomirani meteorologi: Brane Gregorčič z Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), ki ima več kot 30 let praktičnih izkušenj pri napovedovanju vremena, prof.dr. Jože Rakovec s katedre za meteorologijo Fakultete za matematiko in fiziko UL ter dr. Žiga Zaplotnik podoktorski raziskovalec na FMF UL. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič


11.06.2019

Nanodelci so povsod okoli nas

O nanodelcih v zadnjem času slišimo vse več in v najrazličnejših kontekstih, naj gre denimo za govor o najmanjših delcih v onesnaženem zraku ali za najsodobnejše nanomateriale, z vrsto zanimivih in koristnih lastnosti. Nanotehnologija velja za eno najbolj obetavnih in ključnih področij nadaljnjega tehnološkega razvoja in številni nanomateriali so si s svojimi posebnimi lastnostmi že dobro utrli pot na različna področja, od elektronike in gradbeništva, do prehrambne in kozmetične industrije, pa v medicino, farmacijo in še marsikam. Pravzaprav se zdi, kot da so povod. Zato kljub prednostim, ki jih prinašajo, morda ni presenetljivo, da zbujajo tudi nekaj nelagodja. Kako naj vemo, kaj v okolju počnejo vsi ti nanodelci in kakšen je njihov vpliv na organizme, tudi na ljudi. Konec koncev gre za izredno majhne delce, katerih posebne lastnosti izvirajo prav iz njihovih nano dimenzij, te pa jim tudi omogočajo, da se vedejo povsem drugače, kot bi se ista snov nekoliko večje velikosti. Kje in do kolikšne mere je nelagodje, ki se tu poraja, utemeljeno, koliko pa je povsem odveč? Kdaj so nanodelci dejansko škodljivi in kakšne možnosti uporabe po drugi strani odpirajo, da so deležni tolikšne pozornosti, naj gre za raziskave ali za njihovo uporabo v povsem konkretnih izdelkih? Tem vprašanjem smo se posvetili v Intelekti. V studiu so bile prof. dr. Damjana Drobne, vodja skupine za nanobiologijo in nanotoksikologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, prof. dr. Maja Remškar odseka za fiziko trdnihe snovi Inštituta "Jožef Stefan" in prof. dr. Julijana Kristl, vodja raziskovalne skupine za nanotehnologijo in nanozdravila na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani s Fakultete za farmacijo. Foto:Pixabay


04.06.2019

Ob 100. obletnici volilne pravice Američank - vojna proti pravicam žensk

4. junija leta 1919 je ameriški senat sprejel 19. amandma, s katerim je Američankam zagotovil volilno pravico. Po stotih letih je situacija za Američanke precej drugačna od pričakovane. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic. Položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. V Združenih državah Amerike mediji že nekaj časa govorijo o Trumpovi vojni proti ženskam. Tudi v Evropi so trendi slabšanja položaja žensk zaskrbljujoči. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Intelekta. Z nami so bile dekanja Fakultete za socialno delo prof. dr. Vesna Leskošek, sociologinja prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete ter politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. Oddajo je pripravila Martina Černe.


28.05.2019

Tehnologije športu odvzemajo človeški faktor

Tekmovalni šport se je z razvojem tehnologije spremenil na številnih področjih. Športniki s pomočjo senzorjev in meritev ves čas izboljšujejo svoje telesne sposobnosti, najnovejša oprema z novimi materiali omogoča vse boljše rezultate, zmogljive kamere zabeležijo vsak gib in vsako napako, razvoj videa pa omogoča vznemirljive video prenose, ki kljub veliki pestrosti vsebin na naših ekranih še vedno pritegnejo ogromno gledalcev in pomagajo ustvarjati to milijardno industrijo. Postavlja pa se vprašanje, ali izguba človeškega faktorja športu kaj odvzema? Kdo pravzaprav tekmuje – športniki ali tehnologije? V studiu so o tem razpravljali filozof dr. Milan Hosta, dr. Janez Vodičar s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in športni novinar Radia Slovenija Aljaž Golčer. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.


21.05.2019

Družba znanja ali družba neznanja?

Letos pozno jeseni bomo slavnostno obeleževali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, bržčas ene ključnih institucij slovenskega dvajsetega stoletja. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe. Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklariran cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo, ter z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanja študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na véliko konkurenčno soočenje z Vzhodno Azijo in Severno Ameriko. Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentki in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti z lastnimi glavami? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme so nam pomagali misliti dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, pa dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: harishs (Pixabay)


07.05.2019

Osovražen kitolov se vrača v japonsko morje

Medijske podobe lova na kite in delfine v večjem delu javnosti zbujajo odpor in negativna čustva. Čeprav je leta 1986 začela veljati prepoved komercialnega kitolova, so nekatere države z njim nadaljevale. Med njimi je bila tudi Japonska, ki pa je te mogočne morske sesalce lovila in ubijala le še v raziskovalne namene. Decembra pa so sporočili, da se umikajo iz Mednarodne komisije za kitolov in letošnjega julija v svojih vodah ponovno uvajajo tudi komercialni kitolov. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. V oddaji Intelekta se bomo vprašali, kakšne bodo posledice japonske odločitve? Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so svetovna morja enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Ladja Nisshin Maru vleče mrtvega ščukastega kita na krov ©Sea Shepherd / Marianna Baldo


30.04.2019

Ko stroji odločajo o življenju in smrti, kaj ostane ljudem?

Avtonomna orožja se zdijo stvar znanstvene fantastike. Žal niso. S tehnološkega vidika so že danes povsem izvedljiva. Gre za orožja, ki so opremljena z napredno umetno inteligenco in so zmožna samostojnega odločanja, katero tarčo bodo napadla, koga bodo ubila. Načeloma ima danes še vedno človek zadnjo besedo in izda ukaz za napad. Številni obrambni sistemi pa so že v tem trenutku bolj samostojni. In v praksi je lahko meja med zgolj pametnim, avtomatiziranim orožjem, ki ga od daleč pri ključnih odločitvah vendarle upravlja človek, in avtonomnim orožjem zelo zamegljena; posledice tega, da odločitev o življenju in smrti v nekem trenutku prevzame stroj, pa izredno daljnosežne. Toda razvoj gre brez dvoma naglo v tej smeri in morda se utegnemo v kratkem znajti na drugi strani te izredno odločilne ločnice. Gostje oddaje so eden pionirjev razvoja umetne inteligence, akademik prof. Ivan Bratko, filozof dr. Luka Omladič in pravnik izr. prof. dr. Aleš Završnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay


23.04.2019

Pestro posmrtno življenje literarnih revij

Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


16.04.2019

Glifosat buri duhove

Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay


09.04.2019

"Človek je toliko vreden, kolikor ima v sebi ljubezni"

Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič


02.04.2019

Mednarodne raziskave znanja

Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?


26.03.2019

Od Grete do rumenih jopičev

Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay


19.03.2019

Za vsak rak konoplja raste?

V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc


12.03.2019

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay


05.03.2019

Po izumrtju žuželk pridemo na vrsto ljudje

Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay


26.02.2019

Zadnji odcep za planet

Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo


Stran 14 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov