Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Je kdo tam zunaj?

03.11.2015


Raziskovanje življenja v vesolju v zadnjem času dobiva nov zagon. Poleti, na primer, so znanstveniki pri Nasi sporočili, da so na Marsu odkrili tekočo vodo. Poleg tega so stara ugibanja, da bi pod zaledenelimi oceani na Evropi, eni izmed Jupitrovih lun, utegnilo obstajati življenje, videti vse bolj kredibilna. Prav tako ne gre pozabiti – če še malo razširimo našo perspektivo –, da je samo Keplerjev vesoljski teleskop v zadnjih nekaj letih odkril že več kot tisoč planetov zunaj našega osončja. Vse to seveda bistveno povečuje verjetnost, da se nekje v vesolju skriva življenje. Toda konkretnih, neizpodbitnih dokazov ni. In če nismo odkrili niti preprostih enoceličnih organizmov, je staro vprašanje, ali tam zunaj obstajajo tudi tehnološko visoko razvite civilizacije, še toliko bolj brez odgovora. Vse, kar imamo v tem kontekstu pravzaprav na voljo, je teoretski okvir, ki nam ga ponuja 55 let stara Drakeova enačba.

Drakeova enačba

Novembra 1960 je Frank Drake, ameriški astronom in astrofizik, zapisal danes znamenito enačbo, s pomočjo katere je hotel oceniti, koliko tehnološko razvitih civilizacij, s katerimi bi Zemljani lahko navezali stik, bi utegnilo obstajati v naši galaksiji. Pri tem je Drake upošteval celo kopico dejavnikov – in prišel do odgovora, da bi v tem hipu lahko obstajalo vsaj 20 takih civilizacij. Lahko pa jih je, če v enačbo vnesemo bolj optimistične ocene posameznih parametrov, kar 50 milijonov. In kako je videti enačba, katere rešitev se nahaja v tako širokem intervalu? – Takole:

N = R* • fp • ne • fl • fi • fc • L

Pri tem N pomeni število civilizacij v naši Galaksiji, s katerimi bi se domnevno mogli sporazumevati. Faktorji na drugi strani enačbe pa – po vrsti – označujejo:

R* – število zvezd, ki vsako leto na novo nastanejo v Mlečni cesti;

fp – delež zvezd, okrog katerih krožijo planeti;

ne – povprečno število planetov v posameznem sončnem sistemu, na katerih se načeloma lahko razvije življenje;

fl – delež planetov, na katerih življenje dejansko vznikne;

fi – delež planetov, na katerih se v dolgem evolucijskem procesu razvije inteligentno življenje, ki navsezadnje osnuje tudi svojo civilizacijo;

fc – delež civilizacij, ki so v vesolje sposobna pošiljati signale, ki sploh pričajo o njihovem obstoju; ter, nazadnje,

L – dolžina časa, med katerim visoko tehnološka civilizacija takšne signale tudi dejansko producira.

Frank Drake

foto: Wikipedia

Brez zvezd ni življenja

Od novembra 1960 je znanost sicer občutno napredovala na prav vseh področjih, a parametri Drakeove enačbe so seveda še naprej nespremenjeni. Če nas zanima torej verjetnost pojavljanja inteligentnega življenja tam zunaj, preprosto moramo poznati število zvezd, ki nastanejo vsako leto, saj brez zvezd življenja pač ne more biti. Kot pojasnjuje astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko:

Vesolje je neugodno hladno mesto – tipična temperatura daleč od zvezd je vsega nekaj stopinj nad absolutno ničlo in, seveda, pri tako nizkih temperaturah ne more nastati prav nič kemično kompliciranega, še najmanj življenje. Zato potrebujete lokalno gretje, potrebujete zvezdo.

Glede na to, da je v Mlečni cesti po najsodobnejših ocenah od 100 do 400 milijard zvezd, virov energije, ki omogoča nastanek življenja, torej ne manjka. Ker pa življenje seveda ne more nastati na sami zvezdi, potrebujemo planete. In koliko je teh? – Astrofizik Gregor Traven, prav tako s fakultete za matematiko in fiziko, odgovarja takole:

V času, ko je Drake oblikoval svojo enačbo, so predvidevali, da le v tretjini primerov okoli zvezde najdemo planetni sestav, danes pa bi rekli, da je to prej pravilo kakor izjema. Velika večina zvezd torej ima planete. Vprašanje pa seveda je, koliko teh planetov je tudi primernih za življenje.

Življenje je iznajdljivo

Tekoča voda – ki je ob sončevi svetlobi in toploti še eden ključnih dejavnikov, brez katerih se življenje, kakor ga poznamo, ne more razviti – je slej ko prej precejšnja redkost in tako število planetov, na katerih se življenje lahko razvije, ne more biti prav veliko. Toda po izkušnjah predavateljice na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, biologinje dr. Nine Gunde Cimerman, je življenje vendarle veliko bolj iznajdljivo, kakor bi si mislili:

V okoljih, ki jih poznamo na Zemlji, ki pa spominjajo na okolja, kakršna smo odkrili na Marsu oziroma na mesecih Jupitra in Saturna, smo odkrili življenje. Se pravi, danes vemo, da na bazi ledenikov, pod ogromno maso ledu lahko nastane tanek film vode, kjer se razvijejo populacije tako bakterij kakor, na primer, tudi kvasovk. Pa je to le ena izmed oblik življenja v ledu. Obstajajo še druge. Torej: če to vemo, potem malo drugače gledamo na potencial življenja na Marsu ali kje drugje.

Organizmi so torej resnično izjemno prilagodljivi. Toda – ali to že kar pomeni, da se tudi proces, s pomočjo katerega iz nežive narave nastane življenje, pogosto pojavlja ali pa je, nasprotno, vznik življenja vendarle skrajno redek pojav? – Nina Gunde Cimerman opozarja, da najnovejša znanstvena opazovanja in raziskovanja kažejo, da se je že na Zemlji sami življenje najverjetneje razvilo večkrat:

Danes velja teorija, da se je na Zemlji življenje razvilo večkrat, se pravi, ne iz enega samega evolucijskega dogodka, ampak iz večkratnih dogodkov. Ne vemo pa, ali je življenje nastalo v zelo vročem okolju – nekako takrat torej, ko se je Zemlja komaj šele toliko ohladila, da se je vodna para utekočinila – ali v zelo hladnem – recimo takrat, ko je bil naš planet popolnoma oklepljen z ledom. No, imamo pa tudi teorijo, da je življenje na Zemljo prišlo z drugih planetov. Gre za tako imenovano teorijo panspermije. Za kandidatne organizme veljajo taki, ki so zaščiteni z debelimi sloji melanina. To je pigment, ki ga imamo tudi ljudje v koži, ščiti pa pred mehanskimi poškodbami, pred UV in gama sevanji. Zanimivo: mikrobe, zaščitene s tem pigmentom, so po katastrofi našli celo na poškodovanem černobilskem reaktorju in proti vsem pričakovanjem je videti, da ti mikrobi pravzaprav še bolje uspevajo v okolju, kjer je gama sevanje prisotno.

Od enoceličarjev do iskanja visoko razvitih civilizacij

Vse to, seveda, daje slutiti, da je življenje v vesolju veliko pogostejše, kakor smo doslej domnevali. Toda – eno so enocelična bitja, nekaj čisto drugega pa visoko tehnološke civilizacije, ki jih je mogoče zaznati z Zemlje. Doslej smo si pri njihovem iskanju pomagali predvsem s prisluškovanjem radijskim signalom, ki k nam prihajajo iz galaktičnih globin. Zakaj bi prav radijski valovi utegnili ponuditi dokaze, da naša civilizacija ni edina v galaksiji, pojasnjuje Tomaž Zwitter:

Zdi se, da so radijski signali najprimernejši za komunikacijo med civilizacijami z različnih koncev galaksije. Zakaj? – Ker je večina zvezd relativno temnih v radijski svetlobi in je zato to edini konec elektro-magnetnega spektra, kjer lahko na nek način konkuriramo naravi oziroma svoji domači zvezdi. V vidni svetlobi, recimo, to ni zelo praktično, ker je Sonce preprosto tako svetlo, da nas preslepi.

Wow signal - radijski signal, ki bi ga utegnili poslati nezemljani

foto: Wikimedia Commons

Toda v novejšem času znanstveniki svoje upe vendarle polagajo tudi v druge tehnologije. Profesor Zwitter v tem kontekstu opozarja na orjaški teleskop, ki ga Evropska unija prav zdaj gradi v Čilu:

Ta teleskop bo imel večjo zbiralno površino kot vsi obstoječi teleskopi na Zemlji skupaj. Zbral bo toliko svetlobe, da bo mogoče v precejšnjih detajlih analizirati marsikatero izmed atmosfer planetov iz drugih osončij. Med njimi so tudi planeti, podobni Zemlji. In če bi v takem, Zemlji podobnem ozračju odkrili znaten delež molekularnega kisika, se pravi O2, potem bi to bila najmočnejša indikacija, kar smo jih doslej odkrili, da tam zunaj resnično obstaja življenje.

K temu Gregor Traven še dodaja prispevek vesoljskega teleskopa Kepler, ki je prav pred nedavnim opazil zelo nenavadno zvezdo:

Kepler motri zvezde in njihov izsev. Opazuje variacije v svetlosti same zvezde. Če se planet premakne pred zvezdo, mi to zaznamo kot začasno pomanjkanje svetlobe. No, nedavno so odkrili zvezdo, pri kateri pričakovana razlaga, da njeno zatemnitev povzročajo naravni sateliti, ni videti preveč prepričljiva. Tako se je oblikovala hipoteza, da imamo pravzaprav opravka s civilizacijo, ki je okoli svoje zvezde zgradila sistem nekakšnih sprejemnikov energije, s pomočjo katerih se napajajo. To so, seveda, precej bizarne in trenutno nepreverljive ideje, ampak dokler nimamo kake boljše razlage, bodo tudi te ideje slej ko prej ostale nekje v zraku.

Če torej dobrim starim radijskim teleskopom prištejemo še podatke s Keplerjevega vesoljskega teleskopa in sonde, ki vse natančneje analizirajo nebesna telesa v našem osončju, posebej, seveda, Mars ter Jupitrove in Saturnove lune, tedaj je verjeti, da ni več prav daleč dan, ko bomo na vprašanje »Je kdo tam zunaj?« lahko odgovorili pritrdilno. V tem hipu pa ne moremo reči, kakšna nova vprašanja bo sprožil ta pritrdilni odgovor …


03.12.2019

Al' prav se reče kaša ali porridge?

Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)


26.11.2019

"Superženske" - Kdo so in česa nas učijo?

V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.


19.11.2019

Kako podnebne spremembe oblikujejo turistični sektor?

Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.


12.11.2019

Kvantni računalniki – zanimivi, a v začetni fazi razvoja

Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.


04.11.2019

Mesto kot blagovna znamka

Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.


29.10.2019

Človek ni gospodar v lastni hiši

Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay


22.10.2019

Spolne zlorabe otrok in mladih

Čeprav je razkritih le 10 odstotkov spolnih zlorab, so raziskave dale strašljive podatke: na svetu je spolno zlorabljena vsaka 4 deklica in vsak 6 deček. Spolnim zlorabam otrok v realnem fizičnem prostoru pa so se s pojavom interneta in moderne tehnologije pridružile tudi druge oblike: izdelava, objava in posredovanje intimnih fotografij, izsiljevanje, navezovanje stikov z otroki prek družabnih omrežij … Kako splet spreminja problematiko spolnih zlorab otrok, zakaj so te še vedno skriti zločin? Kako ga preganjamo in kako dobro ali slabo poskrbimo za otroke žrtve spolnih dejanj? Odgovore smo iskali v Intelekti.


15.10.2019

Zlata doba politične satire

Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom. Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: OmarMedinaFiklms (Pixabay)


08.10.2019

"Plečnik in sveto"

Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič


01.10.2019

Temne plati razsvetljene pokrajine

Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov. Pravzaprav se je v preteklosti vložilo že veliko energije za njegovo reševanje in omejevanje. Mnogo manj svetlobe gre zdaj neposredno v nebo, obcestne svetilke so danes dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se morda paradoksalno problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar deloma nedvomno pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor v najrazličnejše aplikacije. Toda po drugi strani je lahko njihov svetlobni spekter za živa bitja precej problematičen. Obenem se v v zadnjih letih javna razsvetljava vse hitreje širi tudi ven iz naselij. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes razsvetljen. Kot bi nas varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Če upoštevamo hitro upadanje števila žuželk, ptic in na sploh naglo zmanjševanje biotske pestrosti, ki smo mu danes priča, je močna nočna svetloba dodatni dejavnik, ki spodjeda naravno odpornost ekosistemov. A konec koncev umetna svetloba škoduje tudi nam, ki vendarle imamo – za razliko od živali – nekaj možnosti izbire, pa se vendarle težko umaknemo soju najrazličnejših zaslonov. Nekatere problematične vidike svetlobnega onesnaženja so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Damjana Rozman z ljubljanske medicinske fakultete, biologa dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja in dr. Klemen Koselj z Inštituta Max-Planck za Ornitologijo, dr. Marko Debeljak z Inštituta Jožef Stefan in Aleš Šubic.


24.09.2019

Aromaterapija - kaj vse zares je?

Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič


17.09.2019

Resnica v času »deepfake« tehnologije

Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay


10.09.2019

Bomo izgubili tla pod nogami?

Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc


03.09.2019

Jesper Juul in njegova zapuščina

Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.


27.08.2019

Pogovor o spolnosti moramo normalizirati

4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay


19.08.2019

Beremo več, a slabše!

Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.


13.08.2019

Trije dnevi ljubezni in miru

Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)


06.08.2019

Ali bomo pravočasno našli zamenjavo za antibiotike?

Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.


30.07.2019

Redke zemlje med zelenimi tehnologijami in kitajskim monopolom

Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc


23.07.2019

Novodobne rojstnodnevne zabave

Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.


Stran 13 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov