Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaj bi z vsem tem vodnim bogastvom?

05.01.2016


V januarju začela delo Direkcija za vode

Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.

Z vodo ne znamo najbolje ravnati

Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.

Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.

Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.

Nova direkcija za vode

Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.

Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.

Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.

Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.

Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.

Primorska se vedno brez zanesljivega vodnega vira

V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.

Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.

V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Kaj bi z vsem tem vodnim bogastvom?

05.01.2016


V januarju začela delo Direkcija za vode

Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.

Z vodo ne znamo najbolje ravnati

Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.

Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.

Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.

Nova direkcija za vode

Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.

Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.

Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.

Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.

Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.

Primorska se vedno brez zanesljivega vodnega vira

V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.

Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.

V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.


23.07.2024

Podjetja v lasti zaposlenih sredi sodobne kapitalistične ekonomije

Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?


16.07.2024

Kaj ostaja od rockovske glasbene, kulturne in družbene revolucije?

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?


05.07.2024

Javni prostor - javni interes

Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.


01.07.2024

Lepi časi za vrhunski šport, a ni nujno, da bo vedno tako

V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?


24.06.2024

140 let od rojstva arhitekta Ivana Vurnika: "Zdi se mi, da pri nas velja največ to, kar je kičasto ... bistvo problemov pa ostane nedotaknjeno."

»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.


18.06.2024

Obraz, šarenica, način drsanja po zaslonu: naši biometrični podatki v službi nadzora

Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.


10.06.2024

Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti

Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih


04.06.2024

Pred strašno odprtimi vrati Postave - Kafka in sodobni človek

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«


28.05.2024

Enigma centralnih bank: kaj počnejo in čemu služijo?

Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija


20.05.2024

Arhitektura: besedo naj imajo uporabniki

V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big


13.05.2024

Kako je v naši domovini biti mlad?

Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?


06.05.2024

Katere so največje ovire za ženske v znanosti?

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.


30.04.2024

Od črnih lukenj do temne energije: kaj vemo o velikih neznankah vesolja

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.


23.04.2024

Izpod pepela Vezuva se kot feniks dvigujejo izgubljene velike knjige grško-rimske antike

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta


15.04.2024

Konoplja: Pasti in prednosti legalnega samozdravljenja in rekreativne rabe

Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...


09.04.2024

Zakaj zahodne sankcije niso uničile ruske ekonomije?

Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu


02.04.2024

Geoinženiring: nevarno igranje s podnebjem ali nujna preživetvena strategija

Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.


26.03.2024

Etični razvoj tehnologije

Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.


19.03.2024

Zdravilne rastline v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj

Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.


12.03.2024

Položaj žensk v medijih

V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.


Stran 1 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov