Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kaj bi z vsem tem vodnim bogastvom?

05.01.2016


V januarju začela delo Direkcija za vode

Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.

Z vodo ne znamo najbolje ravnati

Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.

Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.

Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.

Nova direkcija za vode

Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.

Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.

Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.

Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.

Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.

Primorska se vedno brez zanesljivega vodnega vira

V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.

Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.

V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Kaj bi z vsem tem vodnim bogastvom?

05.01.2016


V januarju začela delo Direkcija za vode

Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.

Z vodo ne znamo najbolje ravnati

Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.

Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.

Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.

Nova direkcija za vode

Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.

Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.

Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.

Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.

Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.

Primorska se vedno brez zanesljivega vodnega vira

V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.

Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.

V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.


08.09.2020

Kaj je zadaj? O vzponu teorij zarote

V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay


01.09.2020

Zakaj si tako težko nataknemo zaščitno masko?

Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay


25.08.2020

Mladi: zdravstvena grožlja ali poraženci obdobja korone?

Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji?


18.08.2020

Sodobni očetje med delom in družino

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.


11.08.2020

Nismo si tako različni, kot mislimo

Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay


04.08.2020

O čem govorimo, ko govorimo o demokraciji?

Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.


28.07.2020

Literatura o času covida

Pandemija novega koronavirusa je v zadnjega pol leta tako temeljito pretresla svet, da si ni težko zamisliti pravcate poplave romanov in kratkih zgodb, ki bodo v naslednjih letih in desetletjih tematizirali, kako so se naša zasebna ter javna življenja spremenila v senci covida-19. O čem vse bi ta, še nenapisana dela utegnila govoriti? V kakšnem tonu bi to lahko počela; se bomo ob njihovem branju samo jokali ali pač tudi smejali? Kakšen bi moral biti idealni junak koronaromana, da se bomo v njegovi usodi prepoznali? Kakšno resnico o našem novem položaju bi te zgodbe navsezadnje utegnile razkriti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekaj naših najbolj intrigantnih romanopiscev: Andreja Blatnika, Veroniko Simoniti, Suzano Tratnik in Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Free-Photos (Pixabay)


21.07.2020

Postkoronsko obdobje in pravice žensk - se vračamo nazaj?

Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v tokratni Intelekti.


14.07.2020

35. obletnica Live AID

Letos mineva 35 let od dobrodelnega koncerta Live aid, ki so ga nekateri imenovali tudi Woodstock osemdesetih. Čeprav poznamo uradno zgodbo festivala, smo v Intelekti na ta zgodovinski spektakel pogledali skozi oči in ušesa tistih, ki so bili tako ali drugače povezani s festivalom, in dogodke iz tega časa primerjali z nekaterimi podobnimi prireditvami.


07.07.2020

Posameznik in družba v času distance

Ker se že govori o tem, da bo tudi prihodnje šolsko leto zaradi koronavirusa prilagojeno in bo ponovno vsaj v delu lahko potekalo na daljavo, bomo v Intelekti govorili o tem, kaj vse omejitve in priporočila, ki temeljijo na distanci, v našo družbo in v razvoj najmlajših prinašajo na dolgi rok? Če družba temelji na strahu in tem, da si čim bolj sam, v kakšne šolarje, študente in v končni fazi tudi državljane vzgajamo posameznike?


30.06.2020

Bo aplikacija nadzorovala virus ali ljudi?

Ob porastu okužb z novim koronavirusom se tudi v Sloveniji obračamo k mobilni aplikaciji za sledenje stikov. Aplikacija bi bila z epidemiološkega zornega kota lahko koristna, če bi si jo prostovljno naložilo dovolj ljudi. Skrbi je več, na prvem mestu zasebnost. Katere podatke bo zbirala, kdo jih bo hranil, kdo do njih dostopal, koliko časa? Pravni red Evropske unije ščiti zasebnost in osebne podatke prebivalk in prebivalcev. Evropski Uporaba aplikacije mor zato biti prostovoljna, podatki morajo biti anonimizirani in se ne smejo hraniti v centralizirani bazi podatkov, aplikacija pa se mora ob koncu pandemije prenehati uporabljati. V preteklosti smo se s tehnologijo že večkrat opekli. Se bomo spet? Odgovori v Intelekti.


23.06.2020

Nevralgične točke velesile Kitajske

Vzpon Kitajske je temeljito spremenil razmerja moči v svetu. Naraščajoče kitajske ambicije so vir številnih napetosti, pandemija in njene posledice pa so nezaupanje sveta še precej povečale. A z recesijo se je zdaj zamajal tudi znaten del notranje trdnosti, ki jo je Kitajski zagotavljala intenzivna gospodarska rast zadnjih desetletij. V deželi vse bolj narašča domači nacionalizem, ki ga oblast ne more puščati povsem ob strani, saj ga je sama dolgo vzpodbujala. Toda nacionalistične zahteve se rade razbohotijo in vse daljša vrsta meddržavnih sporov tako s sosedami kot z Združenimi državami Amerike zbuja skrb, v kolikšni meri bo Kitajska v prihodnje lahko zagotavljala regionalno in globalno stabilnost, koliko pa bo v prvi plan postavila svoje lastne ambicije. Kje so torej danes nevralgične točke azijske velesile, smo preverili v Intelekti. Foto: Pixabay


16.06.2020

Ko se zgodovina, ekonomija in politika vpišejo v barvo kože

Brutalen policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v širokem loku od Sydneyja do brazilskega Sao Paola, v več zahodnoevropskih mestih pa so protestniki na lastno pest odstranili nekaj sramotnih javnih spomenikov, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. A kakor se zdi, da se vse več ljudi zaveda, da je v sistematičnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kože, nekaj barbarskega, tako se tudi zdi, da vendarle ne manjka onih drugih, ki že zgolj v poizkusu simbolne revalorizaciji črnske izkušnje prepoznavajo nevaren napad na lastno identiteto pa tudi na svoj položaj v družbi. Tako smo (poleg že skorajda predvidljivih čivkov ameriškega predsednika) minuli konec tedna v Londonu lahko opazovali tudi protidemonstracije tistih, ki hočejo javno razpravo o rasizmu prekvalificirati v razpravo o vandalizmu črncev in boju za ohranitev belske kulture. Vse to dovolj jasno kaže, da se bomo morali kot globalizirana civilizacija, kot človeštvo o rasizmu še pogovarjati. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj še vedno uspešno nagovarja ljudi – pa čeprav vemo, da je prav rasistična ideologija v preteklosti botrovala nekaterim najtemnejšim poglavjem v zgodovini: suženjstvu, kolonializmu in holokavstu? Pri vsem tem so nam pomagali naši gostje pred mikrofonom: pesnica in pisateljica Katja Perat, antropologinja dr. Irena Šumi in sociolog kulture dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Firentis (Pixabay)


09.06.2020

Algoritmizacija dela med teorijo in prakso

V času epiemije covida 19 se je marsikaj moralo prilagoditi, tudi algoritmi za evidenco delovnega časa. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti namreč ne predvideva izjem. Kdo, kje, kdaj in koliko časa dela oziroma ne dela moramo beležiti ves čas, tudi v času izrednih delovnih razmer. Kdo ne more počakati - delo ali algoritmi? Zakaj podatki oblikujejo nov ekonomsko politični sistem, kako se pretakajo v kapital, ali odločevalci poznajo ključne mehanizme in kje je še prostor za odnos, proces, zaupanje in skupnost?


02.06.2020

Življenje je predragoceno, da bi ga zakockali

O novem koronavirusu vemo še zelo malo. Dr. Ana Gligić iz Beograda, ki je leta 1972 izolirala smrtonosni virus črnih koz, pravi: »Čeprav imam z virusi veliko izkušenj, sem bila presenečena. Novega koronavirusa ni poznal nihče na tem svetu. Nihče ni bil pripravljen na tak virus.« Človeštvo ima z virusi zelo različne izkušnje. Virus črnih koz smo pregnali in izkoreninili, izbruhe ošpic omejujemo s cepljenjem, proti virusu hiv smo odkrili učinkovito zdravilo, virus gripe pa nas vedno znova preseneti. Kako uspešni pa bomo v boju proti novemu koronavirusu? Od česa je odvisno, kako smrtonosen bo drugi val? V oddaji Intelekta sodelujejo: infektologinja prof. dr. Bojana Beović (Infekcijska klinika Ljubljana), mikrobiologinja dr. Ana Gligić iz Beograda, internist mag. Andrej Bručan, epidemiolog Mario Fafangel (NIJZ) in infektolog prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite Berlin). O covidu-19 se je z njimi pogovarjal Iztok Konc. Foto: Matryx/ Pixabay


26.05.2020

Javni prostor po koronakrizi

Po dveh mesecih socialne izolacije in izrednih ukrepov zaradi pandemije koronavirusa, se življenje počasi vrača na ulice in v sfero javnosti. Prej prazen javni prostor ponovno zapolnjujejo vsakdanje poti, opravki in srečevanja ljudi. Vprašanje ali se bomo povsem vrnili na stare tire in v znano normalnost pa zaenkrat še vedno nakazuje precej dilem in vzbuja negotovo vzdušje, saj nad nami ves čas bdi realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih razmer. V tokratni Intelekti smo spregovorili o tem kako sta se v obdobju epidemije spremenila vloga in pomen javnega prostora, kako se je dokončno zabrisala meja med zasebnim in javnim in o tem kako se je spremenil pogled na naše bivalno okolje. Pred mikrofon smo povabili Zalo Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia prostoRož in arhitekta, publicista, člana uredništva revije Outsider in člana skupine Nonument, Miloša Kosca.


19.05.2020

Hladna vojna 2.0

Ameriški predsednik Donald Trump naglo zaostruje svojo retoriko in odnose s Kitajsko. Vse glasneje se omenja novo hladno vojno med glavnima velesilama tega trenutka. Tudi bolj nevarni scenariji se ne zdijo povsem izključeni. Obenem je pandemija je jasno izpostavila številne nevarnosti prevelike odvisnosti od kitajskih proizvodnih moči. Vrstijo se pozivi h skrajševanju proizvodnih verig in vračanju proizvodnje na zahod. Smo prišli do konca globalizacije, ko smo jo poznali? V tokratni intelekti bomo preverili nekatere geopolitične in gospodarske silnice, ki jim je pandemija Covid19 prinesla močne pospeške in se vprašali, kje se v tej zgodbi nahaja Evropska unija. V njej so sodelovali dr. Ana Bojinović Fenko, predstojnica katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ekonomist dr. Matevž Rašković z Univerze Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in sinologinja ter dolgoletna dopisnica časopisne hiše Delo s Kitajske Zorana Baković. Foto:Pixabay


12.05.2020

Seks z masko ni varen seks

Strokovnjaki so oblikovali pravila za varno spolnost v času pandemije Covid-19. Ob slabem počutju se ni težko odreči seksu. Ampak, pri novem koronavirusu imamo enak problem, kot s HIV-om – okužbo lahko prenesemo, še preden zbolimo. Če je HIV pred 30-imi leti po večini pomenil smrtno obsodbo, mlade ne skrbi toliko, da bi sami zboleli, temveč da bi virus prenesli na rizične skupine. Kako torej varno uživati v seksu? Če s svojim spolnim parnerjem tudi živite v skupnem gospodinjstvu, potem tu ni ovir, saj se v tem primeru bližnjim stikom tudi sicer ne da izogniti. Kaj pa, če s spolnim partnerjem ne živite, ali pa si ravno iščete novega? Kako zadovoljiti spolno željo? Odgovori v Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.


05.05.2020

Korenine druge svetovne vojne

Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, ko s eje pred 75. leti končala druga svetovna vojna, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane. Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili. Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mati domovina kliče, spomenik padlim branilcem Stalingrada, Volgograd, Rusija (Goran Dekleva)


28.04.2020

Bomo koronakrizo znali izkoristiti za pospešek v smeri ogljične nevtralnosti?

Pred pandemijo je veljajo, da bo prav leto 2020 ključno za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, številna so bila opozorila, da je zdaj skrajni čas, ko še lahko ujamemo zadnji vlak in se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem. Zaradi koronakrize so se prioritete spremenile, svetovna gospodarstva so v krizi, vse bolj negotovi so tudi odnosi med državami. Resda so se tudi izpusti toplogrednih znižali, po trenutnih ocenah Svetovne meteorološke organizacije za 5 odstotkov na svetovni ravni, toda to je lahko dvorezen meč. Po zadnji gospodarski krizi so se izpusti hitro dvignili na nove rekordne ravni, kako bo tokrat, bo odločilno. Za doseganje podnebnih ciljev bodo potrebne temeljite spremembe, tako na ravni tehnologij in procesov, kot na področju naših navad. Pandemija je lahko tudi katalizator za potrebne spremembe. Konec koncev je poskrbela za nekaj radikalnih rezov, ki so se zdeli še včeraj nemogoči. Tudi Evropska unija stavi na zeleno okrevanje gospodarstev. Toda ambiciozne načrte bo potrebno tudi izpeljati v praksi in na tem področju so številne evropske države, tudi Slovenija, v preteklosti precej zaostajale. Bo tokrat drugače? Kakšna bo dolgoročna dediščina aktualne zdravstvene krize za usodo planeta in podnebja, smo preverjali v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali vodja sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor mag. Tanja Bolte, strokovnjak za mednarodne odnose dr. Danijel Crnčec s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Matjaž Česen s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, okoljski ekonomist dr. Jonas Sonneschein iz organizacije Umanotera, klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in Taj Zavodnik iz društva za sonaravni razvoj Focus. Foto: geral/pixabay


Stran 11 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov