Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.
Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.
Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Čeprav je razkritih le 10 odstotkov spolnih zlorab, so raziskave dale strašljive podatke: na svetu je spolno zlorabljena vsaka 4 deklica in vsak 6 deček. Spolnim zlorabam otrok v realnem fizičnem prostoru pa so se s pojavom interneta in moderne tehnologije pridružile tudi druge oblike: izdelava, objava in posredovanje intimnih fotografij, izsiljevanje, navezovanje stikov z otroki prek družabnih omrežij … Kako splet spreminja problematiko spolnih zlorab otrok, zakaj so te še vedno skriti zločin? Kako ga preganjamo in kako dobro ali slabo poskrbimo za otroke žrtve spolnih dejanj? Odgovore smo iskali v Intelekti.
Bližnji vzhod je v plamenih, Amazonija prav tako, ameriškega predsednika precej prepričljivo obtožujejo zlorabe položaja, Velika Britanija se nikakor ne zna izvleči iz labirinta brexita, Rusija počasi, a vztrajno spodkopava ozemeljsko celovitost Ukrajine, lastniki farmacevtskih, orožarskih in energetskih podjetij na plečih milijonov služijo milijone pa še bi lahko naštevali in naštevali … Ni torej presenetljivo, če tistega, ki vse to opazuje, navdajajo občutki nelagodja, tesnobe, celo groze. In vendar se zdi, da na nezavidljiv planetarni položaj vse več ljudi odgovarja – s smehom. Vse več ljudi z vseh celin s pomočjo spleta namreč zavzeto spremlja večerne satirične oddaje na ameriški televiziji, kjer globalno prepoznavni zvezdniki, kot so Stephen Colbert, John Oliver, Samantha Bee ali Trevor Noah, povzemajo, analizirajo in komentirajo dnevno politično dogajanje. Še več; raziskave obnašanja odjemalcev medijskih vsebin kažejo, da nezanemarljiv delež ljudi, predvsem tistih mlajših od 40 let, vso svojo obveščenost o aktualnem družbenem in političnem dogajanju dolguje prav komikom in njihovim oddajam. Kako razložiti to odmevnost oziroma priljubljenost politične satire? Zakaj se hočemo sodobni politiki smejati – namesto da bi nad njo jokali ali se jezili? Zakaj se tudi zdi, da satirikom zaupamo bolj kakor klasičnemu novinarstvu? Ali s smehom lahko svet pomagamo spreminjati na bolje, ali pa je nasmešek na naših ustnicah pravzaprav zanesljivo znamenje, da smo puško že vrgli v koruzo in nam je zdaj vseeno? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili novinarja Ervina Hladnika Milharčiča, filozofa dr. Gregorja Modra, političnega komentatorja Aljaža Pengova Bitenca in komunikologinjo dr. Sandro Bašić-Hrvatin. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: OmarMedinaFiklms (Pixabay)
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi je na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), skratka najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve, samostani, nekaj tudi zasebniki. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Plečnikovo liturgično posodje je v sobani na vhodu v galerijo Pinacoteca Vaticana, v kateri so na ogled dela Tiziana, Raphaela, Leonarda denimo, doživelo občudovanje obiskovalcev. V tokratni oddaji pa odstiramo tudi mojstrovo pojmovanje svetega, umetnosti pa tudi njegovo vlogo reformatorja cerkvenega prostora. Z nami bodo največji poznavalci dela in življenja Jožeta Plečnika: Ana Porok, kustosinja Plečnikove hiše, raziskovalec dr. Tomaž Jurca in umetnostni zgodovinar in kritik ter vsebinski avtor razstave “Plečnik in sveto”, dr. Peter Krečič. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov. Pravzaprav se je v preteklosti vložilo že veliko energije za njegovo reševanje in omejevanje. Mnogo manj svetlobe gre zdaj neposredno v nebo, obcestne svetilke so danes dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se morda paradoksalno problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti. Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar deloma nedvomno pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor v najrazličnejše aplikacije. Toda po drugi strani je lahko njihov svetlobni spekter za živa bitja precej problematičen. Obenem se v v zadnjih letih javna razsvetljava vse hitreje širi tudi ven iz naselij. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes razsvetljen. Kot bi nas varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Če upoštevamo hitro upadanje števila žuželk, ptic in na sploh naglo zmanjševanje biotske pestrosti, ki smo mu danes priča, je močna nočna svetloba dodatni dejavnik, ki spodjeda naravno odpornost ekosistemov. A konec koncev umetna svetloba škoduje tudi nam, ki vendarle imamo – za razliko od živali – nekaj možnosti izbire, pa se vendarle težko umaknemo soju najrazličnejših zaslonov. Nekatere problematične vidike svetlobnega onesnaženja so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Damjana Rozman z ljubljanske medicinske fakultete, biologa dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja in dr. Klemen Koselj z Inštituta Max-Planck za Ornitologijo, dr. Marko Debeljak z Inštituta Jožef Stefan in Aleš Šubic.
Ljudje so že pred tisočletji, pa vse do danes, hlapljive rastlinske pripravke uporabljali na sila raznolike načine – od balzamiranja mumij, razkuževanja v času kuge do parfumske industrije, fitoterapevtskega zdravilstva in vse bolj priljubljene laične domače rabe. Vse to je danes laični javnosti najbolj znano kar pod skupnim imenom – aromaterapija. Da bi razgrnili kaj vse zares obsega, smo v goste povabili strokovnjaka, dva največja poznavalca tega področja pri nas – Melani Kovač, certificirano aromaterapevtko in ustanoviteljico Aromainštituta ter dr. Damjana Janeša, magistra farmacije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Algoritmi spletnih gigantov nas zapirajo v mnenjske mehurčke, v katerih se družimo s sebi podobnimi in si izmenjujemo šokantna razkritja o nasprotno mislečih. V času post resnice, alternativnih dejstev in lažnih novic je resnica vse bolj izmuzljiva. Z novo tehnologijo ustvarjanja lažnih videoposnetkov, tako imenovano deep fake tehnologijo, bo še bolj. Kako daleč je distopija? Že živimo v njej? To preverjamo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km2. Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Naše ravnanje s tlemi pa pomembno prispeva k podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov. Obrat v trajnostno kmetijstvo je nedvomno nujen, toda zgoditi se bo moral v velikem obsegu, če naj se nevarne trende zaustavi. Foto: Pixabay, cc
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali mnoge rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga »Kompetentni otrok« je prevedena v več kot 20 jezikov in je postala svetovna uspešnica. V njej je povzel 25 let izkušenj dela z družinami in otroki in postavil pod vprašaj mnoge predpostavke tradicionalne razvojne psihologije ter prevladujočih modelov in metod, ki so v rabi v pedagogiki in vzgoji otrok. Razsežnosti njegove izjemne strokovne in človečne zapuščine, ki jo lahko uporabimo v življenju vsakdana pa predstavljamo v tokratni Intelekti s strokovnjakinjami iz Familylab Slovenija, združenja, ki si prizadeva ohranjati in širiti načela Juulovih dognanj. Pripravlja Liana Buršič.
4. septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, zato se bomo v tokratni Intelekti spraševali, kaj je danes v spolnosti sploh še tabu? Je pol stoletja po seksualni revoluciji še kaj, o čemer se ne pogovarjamo ali pa je prav to – pogovor o spolnosti – največja tabu tema? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti? Oddajo je pripravila Urška Henigman. Foto:free-photos/pixabay
Po zadnjih podatkih OECD skoraj dvajsetim odstotkom Slovencev manjka osnovna veščina, kot je bralna pismenost. Nižje so uvrščeni le še Singapur, Izrael, Turčija in Čile. In čeprav smo na prvem mestu po deležu doktoratov, imamo visok delež odraslih, ki so bralno nepismeni. Tudi med visoko izobraženimi, število bralcev po zadnjih podatkih pada in samo slaba tretjina slovenskih staršev redno bere svojim predšolskim otrokom. O naši bralni kulturi, o tem ali danes res beremo vedno manj, o vzrokih in posledicah, smo govorili v Intelekti.
Trije dnevi ljubezni in miru, vrhunske glasbe in psihedeličnih substanc pa tudi poletnih neviht, blata in pomanjkanja hrane, ki je pestilo polmilijonsko množico obiskovalcev … Z vsem tem se je koncert v Woodstocku, ki je med 15. in 18. avgustom 1969 potekal globoko na podeželju ameriške zvezne države New York, v naš kolektivni spomin zapisal kot nemara največji rock dogodek vseh časov. Še več; obveljal je za simbol neke dobe, njenih aspiracij in zablod. Kakšna je pravzaprav dediščina Woodstocka danes? So tisti avgustovski dnevi izpred pol stoletja samo še zanesljivi predmet sladke nostalgije, ki kvečjemu lahko pomaga nenasitni glasbeni industriji prodajati vedno nove proizvode? Ali pa je v z ognjem prežarjenem glasu, s katerim je Richie Havens takrat pel o svobodi, in v bombah, ki so padale v instrumentalni priredbi ameriške himne, ki jo je zadnji dan festivala na svoji kitari zaigral Jimi Hendrix, izraženo sporočilo, ki nas kot zasebnike pa tudi kot državljane lahko nagovarja, navdihuje in opogumlja tudi danes? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili antropologa dr. Rajka Muršiča, sociologa dr. Jožeta Vogrinca in glasbenega urednika Janeta Webra. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: allyartist (Pixabay)
Dvomov ni več: vedno pogosteje antibiotiki ne primejo, kot bi morali. Zakaj? Odgovor že dolgo ni neznanka: vedno več bakterij je razvilo odpornost na antibiotike. Med njimi so povzročiteljice pljučnic in spolnih bolezni, pa bakterije, ki povzročajo vnetje mehurja, okužbe ran in bolnišnične okužbe. Po besedah dr. Bojane Beović iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani imamo že tudi v Sloveniji primere okužb z bakterijami, ki so odporne na vse znane antibiotike. Situacija se bo še poslabšala, saj naj bi po najbolj črnih napovedih leta 2050 zaradi odpornih bakterij na svetu vsaki dve sekundi umrl en človek. Svetovna zdravstvena organizacija je zato razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Intelekta bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (vsi Fakulteta za farmacijo Ljubljana) ter dr. Rex Clements (Sandoz). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc.
Sodobna tehnologija je danes kos vse bolj sofisticiranim nalogam. In to v veliki meri tudi zaradi materialov, ki se skrivajo v njihovem jedru, čeprav tem le redko posvečamo pozornost. Ena izmed ključnih sestavin celega spektra visokotehnoloških naprav so tudi tako imenovane redke zemlje. Gre za skupino elementov, o katerih se le redko kaj sliši, pa vendar so danes vsepovsod. Najdemo jih v skoraj vseh elektronskih napravah, ključne so za razvoj zelenih tehnologij, najdemo jih v medicinskih skenerjih in satelitih, daleč največ pa jih je v vojaških napravah. V zadnjem času so se redke zemlje znašle nekoliko bolj v ospredju zaradi trgovinske vojne med svetovnima velesilama. Kitajska stran je namreč namignila na možnost, da njihov izvoz prepove. Ko gre za redke zemlje pa ima Kitajska tako rekoč monopol. Azijska velesila namreč po ocenah proizvede 70 odstotkov redkih zemelj na svetu, predela pa jih okoli 90 odstotkov, zato bi imela takšna odločitev nedvomno resne posledice za celo vrsto panog. Toda pridobivanje redkih zemelj je izredno umazan postopek in dolga leta je bila večina držav, ki sicer tudi imajo ustrezne depozite teh elementov, povsem zadovoljna, če lahko umazano delo prepustijo Kitajski. Kitajska pa je to področje tudi zelo načrtno in sistematično razvijala. In z novimi odkritji in aplikacijami je v zadnjih desetletjih pomen redkih zemelj za visoko tehnologijo strmo naraščal. In danes bi se jim praktično ne mogli odreči. Zaradi njih so namreč lahko elektronske naprave prikladno majhne, zasloni bleščeči in električni avtomobili kos razdaljam, ki sploh omogočajo za njihovo širšo uporabo. Iskanje alternativ kitajskemu monopolu je danes postalo nujno, a vsekakor ne bo enostavno. Foto:Pixabay, cc
Novodobna praznovanja otroških rojstnih dni presegajo mejo zdravega razuma, intimni družinski prostor odpirajo javnosti, na družbenih omrežjih iščejo potrditve v številu všečkov, na njih pa svoje moči in družbeni status merijo predvsem starši. To so le nekatere ugotovitve sogovornikov v oddaji Intelekta, v kateri se med drugim sprašujemo, ali so tovrstna praznovanja že dosegla vrh, kakšen vpliv imajo nanje spletni vplivneži ter kako, če sploh, takšne potrošne zabave vplivajo na razvoj vrednot pri otrocih. Gostje oddaje so antropolog iz ZRC SAZU Dan Podjed, strokovnjakinja za marketing Ana Ivandić in mladi raziskovalec s katedre za razvojno psihologijo na FF v Ljubljani Žan Lep.
Neveljaven email naslov