V januarju začela delo Direkcija za vode

Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.

Z vodo ne znamo najbolje ravnati

Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.

Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.

Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.

Nova direkcija za vode

Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.

Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.

Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.

Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.

Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.

Primorska se vedno brez zanesljivega vodnega vira

V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.

Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.

V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.