Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.
Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?
Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.
Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?
Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.
Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.
Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.
Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi
Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.
Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)
Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.
Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.
Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay
O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?
»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay
Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)
V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay
Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.
Neveljaven email naslov