Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V januarju začela delo Direkcija za vode
Voda bo najverjetneje najpomembnejša dobrina 21. stoletja. Ne le da je nujno potrebna za vse oblike življenja na Zemlji, brez nje ne poteka skoraj nobena človeška dejavnost. Pri številnih gospodarskih panogah je poraba vode zelo velika. Na splošno v svetu skokovito narašča in niso redke napovedi, da se bodo ključni spopadi odslej začenjali predvsem zaradi ključnih vodnih virov.
Slovenija je z vodo nadpovprečno bogata dežela. Po količini te dragocene tekočine na prebivalca smo s 17 000 kubičnimi metri tretji v Evropi. Pričakovali bi torej, da nam prav zaradi velike količine tega naravnega vira ne bo treba skrbeti za prihodnost. Toda pametno gospodarjenje z vodo ni nekaj samoumevnega. Za oskrbo z njo, namakanje in podobno je porabimo le odstotek, poudarja prof. Andrej Kryžanowski s fakultete za gradbeništvo in geodezijo univerze v Ljubljani, vsa preostala voda pa z našega ozemlja preprosto odteče.
Razen seveda, kadar je je preveč. Poplave so v zadnjih letih postale kar prepogost pojav. Čeprav smo leta 2010 poslušali o stoletnih vodah, torej o poplavah, kakršne pridejo le enkrat na 100 let, se je v letih 2012 in 2014 pokazalo, da najverjetneje ne gre toliko za naravne cikle, ampak predvsem za številne človeške napake. Prof. Mitja Brilly s fakultete za gradbeništvo in geodezijo poudarja, da smo v obdobju Jugoslavije številnim rekam in potokom jemali naravni prostor; namenjali smo ga kmetijstvu ali pa pozidali. Po osamosvojitvi smo te zamejene vodotoke najpogosteje preprosto nehali vzdrževati in čistiti. Posledice seveda niso bile opazne takoj, toda sčasoma se je ob večjih padavinah jasno pokazalo, da vodotoki, ki so lahko nekoč brez težav prenesli tudi pretoke s tako imenovano tisočletno povratno dobo, danes ne prepuščajo več niti pretokov, ki si jih lahko obetamo vsakih deset let.
Na prvi pogled se torej rešitev zdi razmeroma preprosta. Zaraščene in naplavin polne vodotoke je pač treba očistiti. Toda v zadnjih desetletjih so zarastli vodotoki na številnih odsekih postali dragocen naravni prostor za številne organizme in slovenska okoljska zakonodaja ne dopušča, da bi te preprosto uničili.
Ravnanje z vodotoki in vodo na splošno ni področje, ki bi ga lahko dobro uredili samo z mislijo na eno samo težavo. Konec koncev za poplavami vedno pridejo suše. Napovedi klimatologov jasno kažejo, da bodo vremenske skrajnosti v prihodnosti vse pogostejše. Strokovnjaki se popolnoma strinjajo, da se je urejanja vodotokov treba lotiti celostno. Težave so predvsem z načrtovanjem in seveda tudi z izvedbo. S tem naj bi se v prihodnje spopadla nova Direkcija za vode Republike Slovenije, ki je letos začela delati. Samostojni organ, ki ga je sestavilo ministrstvo za okolje in prostor, bo združeval strokovnjake, ki se ukvarjajo z vodami. Z Agencije za okolje se je na direkcijo preselil ves urad za upravljanje voda, pridružil se ji je tudi velik del strokovnjakov z instituta za vode, nekaj zaposlenih pa je na direkcijo prišlo tudi z resornega ministrstva. Tako združevanje vodarske stroke je načelno seveda dobra ideja, toda nova direkcija bo morala biti kos številnim izzivom, da ne bi bila sama sebi namen.
Prioritete nove direkcije bodo po zagotovilih v. d. direktorja Tomaža Prohinarja vzpostavitev potrebnih evidenc, aktivno upravljanje premoženja ter sodelovanje pri postopkih priprave predpisov in podzakonskih aktov, da bi bili postopki preprostejši in administrativne ovire odpravljene. Na terenu se bodo posvetili vzdrževanju vodotokov; najprej se bodo lotili projektov, ki že imajo pripravljeno potrebno dokumentacijo – gre predvsem za projekte protipoplavne varnosti. Vsem uporabnikom obljubljajo tudi učinkovito in hitro izvajanje upravnih postopkov.
Predsednica društva vodarjev Slovenije Lidija Globevnik poudarja, da bi se bilo treba lotiti urejanja vodne problematike tako celostno kot po posameznih vodotokih, tudi ko gre za manjše, ki niso državnega pomena. Urejanje pa ne bi smelo biti omejeno na protipoplavno varnost. Ta je zdaj namreč v ospredju pripravljenih državnih načrtov. Hkrati bi morali pripraviti celosten načrt rabe in izkoriščanja vodnih potencialov – ne samo za pitno vodo in rabo v kmetijstvu in gospodarstvu, ampak tudi za turizem ter prostočasne dejavnosti ob vodi. Omenja tudi, da bi morali premisliti, ali obstoječe koncesije še ustrezajo današnjemu položaju. Marsikje sta se vodno okolje in količina vode precej spremenila.
Seveda je voda nekaj, kar ljudje tako ali drugače uporabljamo. Po mnenju prof. Andreja Kryžanowskega s fakultete za gradbeništvo in geodezijo svojega vodnega bogastva ne porabljamo dovolj – možnosti so še precejšnje. Hidroenergija bi lahko prinesla še vsaj eno teravatno uro elektrike; trenutno so v načrtih predvsem nove elektrarne na srednji Savi in morda še ena ali dve na Muri. Na drugi strani pa v Sloveniji izredno malo vode namenimo za namakanje v kmetijstvu. Ne samo da marsikje niso zgrajeni ali pa vzdrževani namakalni sistemi, tudi tiste akumulacije, ki naj bi bile namenjene za to, so zelo slabo izkoriščene.
Toda spreminjanje obstoječega stanja voda v javnosti in lokalnih skupnostih zelo pogosto vzbudi odpor. Ko gre za vode, je zraven veliko idealizma, poudarja Kryžanowski. Pozabljamo namreč, da so bili vsi naši vodotoki že davno spremenjeni in da nikakor ne gre za naravno stanje voda. Poleg tega so lahko posegi v vodotoke, če so primerno zasnovani – na primer umetna jezera – tudi dragocen nov življenjski prostor za številne rastline in živali, kot kažeta Zbiljsko in Ptujsko jezero.
V Sloveniji seveda nimamo le težav s poplavami. Na drugem koncu vodnega kroga so pri nas vedno pogostejše suše. Te ekonomsko najbolj prizadenejo kmetijstvo, toda pomanjkanje vode na Primorskem vzbuja še večjo skrb. Vzroki so politični, so prepričani v stroki. Pomembni in obsežni projekti v zvezi z vodami, kot je bila oskrba Primorske z vodo, so preprosto tako obsežni in dolgotrajni, da jih ni mogoče opraviti v enem mandatu. Noben minister si ne more pripisati političnih točk zaradi izvedbe takega projekta, lahko pa ga prav po tihem pospravi v predal, je do politike kritičen prof. Brilly. To se je zgodilo na Primorskem, kjer je bil projekt zbiralnika v Padežu kljub pripravljenim načrtom, pridobljenemu okoljskemu dovoljenju ter zagotovljenim evropskim kohezijskim sredstvom brez kakršnega koli pojasnila ustavljen, čeprav bi zbiralnik lahko oskrboval z vodo tako ilirskobistriški in rižanski kot kraški vodovod. Zagotavljanje vode, ključnega strateškega vira, ki ga Primorski vsako poletje, ko je pritisk turistov najmočnejši, primanjkuje, je država kratkovidno prepustila lokalnim skupnostim. Vodo zdaj poleti kupujemo od Hrvaške, ki pa je tudi nima toliko, da bi se na ta vir lahko zanesli.
Je pa na občutljivem kraškem območju, pa tudi drugod po državi, težava tudi z zagotavljanjem kakovostne podtalnice. Ta je izrednega pomena, saj prispeva 90 odstotkov vse pitne vode, ki jo porabimo v državi. Čeprav se je kakovost voda v Sloveniji, predvsem zaradi graditve velikih čistilnih naprav, v zadnjih desetletjih na splošno izboljšala, pa to za podtalnico ne velja, opozarja prof. Mihael Toman z biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Pri tem opozarja predvsem na neprimerne prakse v kmetijstvu, v katerem še vedno uporabljajo veliko preveč gnojil in zaščitnih sredstev, ter na izredno škodljivo razlivanje gnojevke, ki je kljub prepovedim pri nas še vedno v navadi. Seveda pa so tu še druga problematična sredstva, ki svojo pot končajo v naši pitni vodi; med njimi je vse več tako imenovanih hormonskih motilcev, katerih škodljivih učinkov še ne poznamo natanko, v pravilnikih pa niso omenjeni.
V vodi odseva tako odnos države kot odnos posameznikov. Načelno smo vsi za čisto okolje in še prav posebno za čisto vodo, s konkretnimi dejanji pa so veliko večje težave. Koliko težav z našo vodo bo znala rešiti nova direkcija, bo pokazal čas. Toda če ne želi postati le še ena državna birokratska ustanova, bo morala pokazati ne samo veliko strokovnosti, ampak tudi spretnosti, da bi projekte ne glede na spreminjajoče se politične interese pripeljala do konca. Da pa je politika vendarle precej zadržana, kar zadeva zagotavljanje samostojnosti novi direkciji, nazorno kaže to, da direkcija še nima zagotovljenega stalnega vira financiranja. Za leto 2016 ima v proračunu zagotovljenih slabih 13 milijonov evrov, pri investicijskem vzdrževanju računa na vodni sklad, vključevala pa se bo tudi v projekte čezmejnega sodelovanja, za katere je na voljo še nekaj evropskega denarja. Toda čas bogatih evropskih kohezijskih finančnih injekcij je brez dvoma minil. Po ocenah Tomaža Prohinarja bi za vzdrževanje vodotokov potrebovali od 20 do 25 milijonov evrov na leto, za investicije v protipoplavne ukrepe pa 60 do 80. Toda če se bo morala direkcija vsako leto intenzivno posvečati zagotavljanju finančnih virov, lahko že vnaprej predvidimo, da bo njen domet precej omejen, njena strokovna neodvisnost pa negotova. In vodnega bogastva Slovenije ne bomo upravljali nič bolje kot doslej.
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter
Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay
Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.
Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."
Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.
Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril
O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje
Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?
Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.
V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.
Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.
V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.
Neveljaven email naslov