Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
Nemško poljska meja je bila pred nedavnim priča ogromnim mednarodnim demonstracijam proti izgradnji novih odprtih kopov premoga v lužiški regiji, zaradi katerih bi izginilo več vasi, izseliti pa bi se moralo 6000 ljudi. V protest je približno 7000 ljudi iz vse Evrope sklenilo 8 kilometrov dolgo verigo, vse od nemškega Kerkwitza do poljskih Grabic, ki bi prav tako izginili z evropskega zemljevida. Če bi se načrti uresničili, bi se lignit uporabljal za proizvodnjo energije tudi še po letu 2050, kar bi Evropo ukleščilo v prihodnost uničujočih škodljivih izpustov za okolje. V tokratni intelekti se zato sprašujemo, kakšen je vpliv odprtih kopov na okolje in ali premog ostaja pomemben energetski vir tudi v 21. stoletju.
V središču današnje oddaje Intelekta bo gluten – beljakovina, ki je prisotna v pšenici in nekaterih drugih žitih. Podatki pravijo, da je približno odstotek ljudi na gluten alergičnih oziroma preobčutljivih. Pri njih se pojavi celiakija. Ob iskanju vzrokov za nekatere najbolj razširjene bolezni sodobnega časa pa strokovnjaki preučujejo še druge možne učinke glutena na telo. Tako je dr. David Perlmutter iz Združenih držav razvil teorijo o škodljivem vplivu glutena na možgane. Svoje poglede na ta in druga razmišljanja bodo v oddaji Intelekta pojasnili zdravnik in publicist James Hamblin iz Washingtona, biologinja Darja Kocjan Ačko in pediater Rok Orel iz Ljubljane ter nevrolog Martin Rakuša iz Maribora. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Lavren Tucker/ Flickr, cc
Zbiranje fosilov ima na Slovenskem pestro zgodovino, v kateri so pomembno vlogo imeli ljubiteljski zbiralci. Nekateri od njih tudi danes prihajajo do izjemnih odkritij, ki v sodelovanju s strokovnjaki, ki se s paleontologijo ukvarjajo profesionalno, zbudijo tudi pozornost svetovne javnosti. V oddaji smo obiskali Vilija Rakovca, ki ima v Kranju eno najpomembnejših slovenskih ljubiteljskih zbirk fosilov in mineralov. V laboratoriju smo obiskali dr. Ireno Debeljak, ki se ukvarja z dinozavri na Slovenskem, predstavili pa smo tudi najnovejša dognanja o izumrtju teh ogromnih plazilcev ter odkritje največjega dinozavra do sedaj. Z nami sta bila tudi mag. Matija Križnar in dr. Luka Gale, ki fosilne ostanke preučujeta v okviru svojega raziskovalnega dela, slišali pa smo tudi mnenje kamnoseka Jerneja Bortolata. Delo naših gostov je zelo različno, a podobno v tem, da cenijo starodavne sledove življenj iz preteklosti. Oddaja je bila deloma posneta in objavljena že spomladi 2014, ko jo je pripravil Matic Jerman. Foto Wikipedia Commons.
Svetovna javnost v zadnjem času zaskrbljeno spremlja tudi zadnji izbruh in obnašanje virusa Ebola, ki povzroča hemoragično mrzlico v Zahodni Afriki. Prvi primer so potrdili marca v Gvineji, smrtonosna bolezen pa se je v tem času razširila še na Sierra Leone in Liberijo. Do zdaj je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala več kot tisoč smrtnih žrtev, okuženih je okoli 2 tisoč ljudi. Gre za največji izbruh v Zahodni Afriki. Zajeziti ga skušajo s strogimi ukrepi. Virus so sicer odkrili pred slabimi 40 leti. Zdravila ali cepiva za bolezen, ki jo povzroča, za zdaj še ni. O tem govori tokratna Intelekta, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila biologinjo prof. dr. Tatjano Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Tadejo Kotar, dr. medicine, infektologinjo s Klinike za infekcijske bolezni, tudi predsednico sekcije za tropsko in potovalno medicino in Veroniko Učakar, dr. medicine, spec. javnega zdravja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. (Foto: Wikipedia)
Nad vzhodno Ukrajino je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. So to storili proruski separatisti ali uradne kijevske oblasti? Iran bogati uran. Ali to počne zato, ker hoče izdelati atomsko bombo, ali zato, ker hoče zgraditi civilno jedrsko elektrarno? Izrael obstreljuje Gazo. Ali to počne zato, ker se brani pred nasiljem skrajnega Hamasa, ali zato, ker hoče na račun trpečih Palestincev povečati svoje ozemlje? – Na ta in številna druga vprašanja je mogoče odgovoriti tako ali drugače. In eni mediji dejansko odgovarjajo tako, spet drugi drugače, že kar diametralno nasprotno. Zdi se, da je, gledano globalno, prav vsak konflikt našega časa predmet izkrivljanja, zamegljevanja, propagande, medijske vojne. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kakšno vlogo pri konstruiranju današnje geopolitične resničnosti igrajo velike medijske hiše in kako bi morali opravljati svoje delo vsi tisti novinarji, ki hočejo svoje občinstvo obveščati o tem, kaj se resnično godi po svetu. Naši gostje v studiu so medijska strokovnjakinja in predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije, dr. Sandra Bašič Hrvatin, pa ugledni zunanjepolitični novinar časopisne hiše Delo, Branko Soban, ter filozof dr. Vasja Badalič, ki v svojih knjigah o Afganistanu, Pakistanu in Venezueli raziskovalno novinarsko delo dopolnjuje s teoretsko kritično analizo. Z njimi se pogovarja Goran Dekleva.
Mnoge rastline in živali prihajajo v Slovenijo iz drugih dežel in pri nas niso avtohtone. Kdaj pomenijo nevarnost, kako jih prepoznati in omejiti? Več z gosti Katjo Kalan z Univerze na Primorskem, Jano Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis, Tino Jaklič z Nacionalnega inštituta za biologijo ter prof. dr. Nejcem Joganom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Presenetljiva dejstva o plastiki, ki jo lahko danes najdemo v vseh svetovnih morjih. Kaj se z njo dogaja, kakšno je stanje v slovenskem morju in kako do novih ugotovitev prihajajo znanstveniki? Sodelujoči: dr. Mateja Grego, Andreja Palatinus, Elizabeta Gabrijelčič in dr. Andrej Kržan. Pripravil Matic Jerman, fotografija Wikipedia Commons.
Vnuk legendarnega morskega raziskovalca, izumitelja, filmskega ustvarjalca in ekologa Jacquesa Yvesa Cousteauja o tem, kako je pod morsko gladino preživel 31 dni. Bomba v Piranskem zalivu. Ne gre za naslov v rumenem tisku. Branko Dervodel z Uprave za zaščito in reševanje pojasnjuje, za kakšno bombo gre, komu je lahko nevarna in kako načrtujejo njeno odstranitev. Zadnji izmed prispevkov, ki smo jih v okviru tematskega dopoldneva objavili na 1. programu Radia Slovenija, predstavlja osnovnošolce z OŠ Marezige - avtorje najboljšega kratkega videoposnetka na temo odpadkov v morju.
Ali smo v Sloveniji s spremembo uredbe, ki dovoljuje uporabo konoplje v medicinske namene, odločneje stopili korak naprej k popolni legalizaciji konoplje? Vprašanje polarizira, saj odgovor ni enoznačen. Izkušnje, mnenja in stališča bodo v oddaji Intelekta prispevali mag. Dušan Nolimal, mag. Saša Kuhar, dr. Frederik Polak iz Nizozemske, odvetnik Joshua Kappel iz Kolorada in zdravnik Milan Krek. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prensa20/ Flickr,cc
Literarnih kritikov se sicer že po tradiciji drži slab glas, češ da so v bistvu le netalentirani, nerealizirani pisatelji oziroma pesniki, a če pogledamo v kulturno zgodovino našega prostora, tedaj vidimo, da so bili prav kritiki – tako, denimo, Ivan Prijatelj, Josip Vidmar in Taras Kermauner – osrednji akterji intelektualnega življenja na Slovenskem, pravi motorji tiste kulture, torej, ki je bila, kot tako radi govorimo, ključna za slovensko nacionalno identiteto. A to je bilo nekdaj; kaj pa danes? Številni mediji resni literarni kritiki jemljejo prostor, založbe si raje kakor resnega in ostrega premišljevanja o knjigah želijo nesramežljive promocijske hvale, za nameček pa se včasih tudi zdi, da je celo sámo branje izginjajoča veščina, ki jo prakticira kvečjemu peščica zanesenjakov. Zakaj bi se torej danes še kdo ubadal z literarno kritiko in kaj sme sodobni kritik upati, da bo s svojim pisanjem sploh dosegel? – To so vprašanja, ki smo jih – dan po podelitvi kresnika in tik pred obletnico slovenske osamosvojitve – pretresali v Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili trije sicer še mladi, a že ključni protagonisti današnje slovenske literarne kritike – Aljoša Harlamov, Manca Renko in Tina Vrščaj. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Intelekta tokrat skuša pojasniti, zakaj je Amazonija pomembna v globalnem kontekstu. Kakšni problemi jo pestijo? Kaj se dogaja z bogastvom biotske pestrosti in pljuči planeta pod bremenom okoljskih in tudi podnebnih sprememb? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so prof. dr. Adalberto Luis Val z brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave v Amazoniji, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Flickr/Laszo Ilyes
Ob začetku 21. svetovnega prvenstva v nogometu bo tokratna Intelekta v znamenju bržčas najpopularnejšega športa na svetu. A bolj kot napovedi izidov in ugibanja o tem, kdo bi navsezadnje mogel osvojiti pokal, nas bodo zanimale neke druge dimenzije sodobnega nogometa, razsežnosti, ki jih bleščava največjega nogometnega turnirja praviloma potisne v slepo pego. Tako se bomo ubadali z ekonomskimi in socialnimi aspekti nogometne igre, z vlogo Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije, z vlogo sponzorjev v nogometu in tudi z vprašanjem slave, s katero se nekateri – ne prav številni – igralci lahko ovenčajo na svetovnem prvenstvu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem bomo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Nekdanji nemški socialdemokratski kancler Helmut Schmidt je v intervjuju za Bild pred nedavnim pripomnil, da ga današnji svetovni geopolitični položaj v marsičem spominja na konstelacijo sil in razmerij na predvečer prve svetovne vojne. Kakor Britanija na začetku dvajsetega stoletja, naj bi bile danes Združene države v relativnem zatonu, na horizontu pa naj bi se pojavilo nekaj močnih izzivalcev ameriške moči – predvsem Kitajska pa tudi Rusija, Indija in nemara še kdo. Te države naj bi, tako Schmidt, brez premisleka, kam taka politika lahko pripelje, neodgovorno tekmovale za vpliv in prevlado v Ukrajini, Siriji, Afriki, Afganistanu, Jugo-vzhodni Aziji in še kje. Mar to pomeni, da se tudi nam obeta katastrofa podobnih razsežnosti, kakor tista, ki je pred stoletjem doletela naše pradede in prababice? – Preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri bomo gostili obramboslovca dr. Uroša Sveteta, politologa dr. Marka Lovca in novinarja Andreja Stoparja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Flickr/cgc76
Zdravniki zaskrbljeno opažajo, da je vse več bolnikov okuženih s tako imenovanimi superbakterijami, ki so odporne na nekatere ali pa celo kar na vse poznane antibiotike. Ocenjujejo, da zaradi njih v Evropski uniji že zdaj umre okoli 25.000 prebivalcev na leto. Zakaj so antibiotiki pri nekaterih okužbah odpovedali in ne primejo več? Katere bolezni nam zato spet pretijo? Zakaj še ni novih zdravil, ki bi nas lahko rešila? Kakšen izziv predstavlja odpornost bakterij na antibiotike za medicinsko in farmacevtsko stroko? Odgovori v oddaji Intelekta. V studiu smo gostili prof. dr. Bojano Beović s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, prof. dr. Katjo Seme iz Medicinske fakultete v Ljubljani in prof. dr. Stanislava Gobca s Fakultete za farmacijo. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Bernard Walker/ Flickr, cc
V tokratni Intelekti Barbara Belehar Drnovšek gosti nekatere najvidnejše člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik akademije – robotik in biokibernetik dr. Tadej Bajd, akademikinja pravnica dr. Alenka Šelih in akademik – pisatelj Saša Vuga bodo med drugim spregovorili o prihodnosti in vlogi te ugledne ustanove. Foto: BOBO
Zelena delovna mesta so politična vroča tema. V Sloveniji je potencial za zelena delovna mesta velik. Vendar pa se vzpostavljanje novih zelenih delovnih mest ne bo zgodilo samo od sebe. O tem zakaj so zelena delovna mesta delovna mesta prihodnosti in kakšni so načini, strategije ter ukrepi za njihov zagon, smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoje poglede so predstavili Gaja Brecelj iz fundacije Umanotera, dr. Aleksandar Kešeljević iz ljubljanske ekonomske fakultete in dr. Karolina Babič iz Centra alternativne in avtonomne produkcije CAAP. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Evropa dobiva nove oči za opazovanje planeta. Prejšnji mesec je namreč zasedel svoje mesto v tirnici prvi satelit v okviru programa Copernicus, ki bo opravljal to funkcijo. Gre za ambiciozen, več milijard evrov vreden projekt Evropske komisije za spremljanje Zemlje. Ne gre le za satelitske meritve in opazovanja, ampak tudi za dopolnitev teh meritev z različnimi storitvami, ki bodo dostopne vsakemu uporabniku. Podatki o onesnaženosti zraka, poplavnih območjih in potresih bodo izboljšali varnost Evropejcev. Kaj vse nam prinaša program Copernicus in kako vesoljske tehnologije oblikujejo naša vsakdanja življenja, se bomo med drugim vprašali v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Če si priznamo ali ne, vsi podležemo sublimnim sporočilom medijev, lepotne industrije in okolice. Sporočilom o tem, kako bi morali živeti, kaj bi morali jesti, s kom bi se morali družiti, da bomo čim bolj zdravi, lepi in zadovoljni. »Za koga že in zaradi česa«, se lahko vprašamo, cenjenje poslušalke in poslušalci. So pripovedke o dolgem, zdravem in srečnem življenju samo mit, ki nam ga posreduje industrija lepotnih izdelkov, prehrambnih preparatov, fitness naprav in estetske medicine? O tem v oddaji Intelekta z antropologinjo doc. dr. Renato Šribar, psihiatrom in psihoterapevtom doc. dr. Borutom Škodlarjem ter specialistom plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije prof. dr. Urošem Ahčanom. Oddajo je pripravil iztok Konc. Foto: Adrian Clark/ Flickr/ cc
Neveljaven email naslov