Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
V Sloveniji kar 85 % odstotkov mladih do 29. leta živi pri starših, s čimer smo se zavihteli v sam vrh EU in prehiteli celo Italijo. Tako je pokazalo nedavno poročilo Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound 2014, ki med drugim razkriva, da je kar polovica mladih odraslih evropejcev prisiljenih živeti doma. O vzrokih in posledicah so v tokratni Intelekti spregovorili dr. Miran Lavrič iz mariborske Filozofske fakultete in vodja raziskave Mladina 2010, dr. Tanja Rener iz Fakultete za družbene vede in Miha Mohorko iz Mladinskega sveta Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije na svetu vztrajno narašča število ljudi s težavami v duševnem zdravju. Depresija prizadene približno 350 milijonov Zemljanov in se že uvršča med najpomembnejše vzroke delovne in siceršnje nezmožnosti. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bo depresija do leta 2020 postala drugi zdravstveni problem na svetu. Zaradi gospodarske krize se je tudi v Sloveniji povečalo število psihičnih motenj, anksioznosti in depresije ter število hospitalizacij psihiatričnih bolnikov, denarja za te dejavnosti pa je zaradi varčevalnih ukrepov vse manj. Ali bo depresija res postala epidemija 21. stoletja? V kolikšni meri je takšna napoved povezana z načinom življenja, ekonomsko krizo in ali lahko predstavlja resen javno zdravstveni problem? To je le nekaj vprašanj na katera smo poskušali odgovoriti v oddaji Intelekta. Svoje strokovne poglede so predstavili predstojnik oddelka za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Peter Pregelj, dr. Polona Matjan Štuhec iz Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo in Tanja Velkov iz Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Kaj se je dogajalo v povsem prvih trenutkih obstoja našega vesolja, je iz območja čiste spekulacije stopilo na znanstveno trdnejše temelje. Z zanesljivostjo 5 sigma so namreč znanstveniki s pomočjo antarktičnega radijskega teleskopa BICEP2 zaznali gravitacijske valove, ki potrjujejo teorijo inflacije vesolja. Ta predvideva, da se je vesolje v nepredstavljivo kratkem času neizmerno razširilo, toda vse do zdaj je šlo zgolj za teorijo brez eksperimentalne podlage. Čeprav morajo izsledke raziskave zdaj preveriti še drugi strokovnjaki s tega področja, odziv kozmologov z vsega sveta kaže, da najverjetneje govorimo o največjem znanstvenem odkritju stoletja. Gravitacijski valovi so namreč tudi prva konkretna povezava med Einsteinovo relativnostno teorijo in kvantno fiziko, področjema, ki se ju fiziki že celo stoletje trudijo povezati. O tem prelomnem odkritju smo govorili v oddaji Intelekta z gosti prof. dr. Andrejem Čadežem, dr. Vidom Iršičem in dr. Dunjo Fabjan. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Slovensko visoko šolstvo je v vseh pogledih nazadovalo vse od ustanovitve samostojne države ter je v zadnjih letih v prostem padu. Nujno je potrebno reforme. Reforme, ki bo temeljita, a še bolj kot to – strokovno podkovana. Novela zakona o visokem šolstvu pa že nekaj časa buri duhove. Trenutni predlog zakona sicer rešuje veliko problemov, ki pestijo visoko šolstvo, a kot opozarjajo nasprotniki odpira mnogo novih, za katere je težko predvideti, kakšen učinek bodo imeli v praksi. O tem ali predlog zakona res prinaša komercializacijo visokega šolstva, ali bo res, kot so glasni nasprotniki predloga, študente spremenil v potrošnike, študij pa v blago, so spregovorili državni sekretar Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Aljuš Pertinač, dr. Gorazd Kovačič in dr. Damjan Štefanc z ljubljanske filozofske fakultete in Timotej Vitez iz Študentske organizacije Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Svetovni splet je ena ključnih infrastruktur sodobnega sveta, ki zaradi ogromne množice podatkov ponuja skoraj neskončne možnosti za njihovo uporabo, pa tudi zlorabo. Nadzor nad digitalnim svetom se zato zdi kot sveti gral sodobnega sveta. Ključna v zadnjem času je predvsem nagla rast uporabe pametnih naprav. Spopad med spletnima velikanoma Googlom in Facebookom je v tej luči zelo poveden. Medtem ko je Google prek operacijskega sistema Android pridobil neposredni dostop do velikega deleža mobilnih uporabnikov, je Facebook na mobilnih napravah postal le še ena aplikacija. Toda zgodba se tu ne konča. S prevzemanjem različnih podjetij, ki segajo od klepetalniških aplikacij, do brezpilotnih letal, robotike, umetne inteligence in pametnih naprav, si vsi pomembnejši igralci skušajo zagotoviti vplivno mesto v svetu digitalne prihodnosti, velesile pa tudi ne stojijo ob strani. Kako se oblikujejo dejavniki moči v digitalnem svetu, se bomo z gostoma Gorazdom Božičem in Lenartom J. Kučićem spraševali v tokratni Intelekti. Oddajo pripravlja Nina Slaček. foto: Flickr/Librarian In Black
Za Slovenijo se zdi, da je v krizi, ki marsikje po svetu že popušča, zelo resno obtičala. Kljub zdaj že večletnim opozarjanjem, da se situacija same od sebe ne bo kar tako popravila, se v tem času ni kaj ključnega premaknilo. Nasprotno, na površje prihajajo le nove in nove ovire. Na Inženirski akademiji Slovenije so zato prepričani, da je nujno pozornost končno preusmeriti v dejavnosti, ki dejansko lahko iz znanja, ki ga v Sloveniji ne manjka, ustvarijo nekaj konkretnega, kar bi prineslo tako zaželeno dodano vrednost. Kajti zgolj besede slovenskega vlaka, ki je brez prave moči obtičal sredi pobočja, ne bodo potegnile iz krize. Kje so po mnenju inženirjev skrivajo pravi vzvodi za rešitev slovenske krizne situacije, smo preverili v tokratni oddaji Intelekta. Gostje v studiu so bili prof.dr. Vojteh Leskovšek, prof.dr. Jože Vižintin in prof.dr. Stane Pejovnik. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Slovenski gozdovi so doživeli katastrofo težko predstavljivih razsežnosti. Ocene o obsegu polomljenih dreves so zastrašujoče. Gozdarji opozarjajo, naj nihče ne hodi v gozd, ker je smrtno nevarno, lovci pojasnjujejo, da so se zaradi podrtega drevja poškodovale številne živali, ki so tudi sicer vznemirjene zaradi ujme. Planinska zveza Slovenije odsvetuje obisk planin in gora, poleg močnega vetra pa so predvidene tudi poplave, ki jim bodo sledili zemeljski plazovi. Za razliko od naravnih nesreč v preteklosti, ki so imele lokalni ali regionalni značaj, se je Slovenija tokrat soočila s tako imenovano »popolno katastrofo«. V Intelekti smo se pogovarjali o širšem pomenu in posledicah ledene katastrofe za slovenske gozdove in les s profesorjem doktorjem Francem Pohlevnom z oddelka za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti in vršilcem dolžnosti direktorja zavoda za gozdove Damjanom Oražmom. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo
Olimpijske igre so zagotovo največji in najdlje trajajoč športni spektakel na svetu. Takšne megaprireditve so pogosto nedemokratične in netransparentne, podvržene logiki dobička transnacionalnih podjetij in medijskih konglomeratov, ki iz najuspešnejših športnikov delajo zvezde in znamke. V vsesplošni predolimpijski evforiji, ki jo letos spremljajo tudi škandali povezani s homofobijo in kršenjem človekovih pravic v Rusiji, bomo v tokratni Intelekti spregovorili o olimpijskih igrah kot globalnem športnem spektaklu, ki je tesno povezan z močjo kapitala, potrošništvom in utrjevanjem tradicionalnih kulturnih vzorcev. Osvetlili bomo tudi problem nestrpnosti in diskriminacije v športu ter vprašanje vpliva medijev na ohranjanje takšnega stanja. Svoje poglede bodo predstavili raziskovalka dr. Renata Šribar, dr. Mojca Doupona Topič s Fakultete za šport, športni filozof dr. Milan Hosta, docent na Washington State University dr. Simon Ličen in psiholog ter športni novinar multimedijskega centra MMCRTV Slavko Jerič. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Če zbolijo mokrišča, zboli tudi človek. Nekdaj videna kot manjvredna območja, ki jih je potrebno čim prej zasipati z odpadnim materialom ali izsušiti, so danes vse bolj prepoznana kot dragocen del narave. Mokrišča, ki ponujajo svojevrstno turistično izkušnjo, imajo tudi številne druge neprecenljive vloge. So naravni vodni zbiralniki, ki vodi odvzamejo njeno razdiralno moč ob poplavah, poleti pa blažijo sušo in znatno hladijo okolico. V njih se voda prečisti in shrani kot zaloga pitne vode. V oddaji predstavljamo zanimive primere, ki dokazujejo, zakaj so mokrišča za Slovence pomembnejša, kot si včasih dovolimo priznati. Imamo jih okoli 3500, mednarodno prepoznana pa so tri. V Intelekti razmišljamo tudi o tem, kako na mokrišča gledajo vodarji in kaj predstavljajo za kmetijsko dejavnost, ki se zaradi želje po samooskrbi s hrano (ali pa zgolj pridobitvi subvencije) včasih preveč širi v področje mokrišč, torej tudi v ožja poplavna območja rek. Podrobneje z gosti Matica Jermana: dr. Niko Debeljak Šabec in dr. Jurijem Guličem iz Zavoda za varstvo narave ter Borutom Mozetičem iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Slišali boste tudi Stanko Dešnik iz Krajinskega parka Goričko in prof. dr. Francija Steinmana iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. (foto: www.wetman.si)
V tokratni Intelekti bomo Antarktiko - odročno celino skušali vsaj malo približati Sloveniji in predvsem odgovoriti na vprašanja, kakšne spremembe se dogajajo na njej, zakaj so različne raziskave, ki jih izvajajo v neponovljivih razmerah pomembne in kako je ta »terra incognita« vpeta v geopolitični zemljevid sveta. Gostje Barbare Belehar Drnovšek bodo profesor John Turner z Britanskega antarktičnega inštituta (BAS), prof. dr. Bogomil Ferfila s FDV in Gregor Vertačnik iz Agencije za okolje.
Ljudje smo si med seboj različni. To je vsem dobro znano dejstvo. Vse bolj pa se kaže, da so te razlike razvidne tudi v načinu, kako so organizirani naši možgani in kako pravzaprav obdelujejo informacije. Če je v javnosti še vedno uveljavljeno prepričanje, da je določene razlike mogoče pojasniti s tem, da nekateri ljudje bolj uporabljajo levo in drugi desno polovico možganov, pa je danes ta več desetletij stara predstava o delitvi dela že dodobra zastarela. S pomočjo najnovejših metod slikanja možganov, se kažejo novi, mnogo bolj zapleteni vzorci delovanja našega osrednjega nadzornega organa. Kaj vse danes razkrivajo naše glave nevroznanstvenikom in kakšna nova vprašanja se tu odpirajo, smo se v oddaji Intelekta pogovarjali z nevrologom dr. Blažem Koritnikom, s psihologom dr. Grego Repovšem in s filozofinjo dr. Olgo Markič.
Marsikdo meni, da so pravi voditelji tisti, ki so sposobni presegati ideološke kot tudi verske razlike. Tako katoličani, pripadniki drugih verstev kot tudi zunanji opazovalci so se še pred časom spraševali, kdo pravzaprav je kardinal Jorge Mario Bergolio. Vsa pozornost sveta je bila namenjena ne samo vprašanju, kaj bo počel kot papež, ampak tudi, kako je živel v preteklosti. Priljubljeni papež že od marca, ko je bil izvoljen na mesto voditelja Katoliške cerkve, uživa status zvezdnika. Tudi največji kritiki Vatikana mu priznavajo, da mu je s svojo osebnostjo uspelo izboljšati javno podobo Cerkve, še vedno pa ga čaka veliko dela pri globljih reformah ustanove, ki se sicer spopada z obtožbami o spolnih škandalih duhovnikov, njihovi razsipnosti in spornih poslih vatikanske banke IOR. Gre v ozadju za všečne medijske poteze ali pa je Frančišek resnično novi veliki reformator ? Katere konkretne spremembe lahko pričakujemo? Svoje poglede bodo soočili direktor založbe Družina Tone Rode, novinar Tone Hočevar ter profesor sociologije religije, doktor Marko Kerševan. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Na slovenske univerze se postopoma uvajajo predavanja v angleščini. Vendar ne le za tuje, ampak tudi za slovenske študente. Predlog novega visokošolskega zakona dopušča možnost, da slovenski študentje na slovenskih univerzah poslušajo predavanja v angleščini. Kako bo to vplivalo na kakovost slovenskih univerz in razvoj slovenskega jezika, bomo vprašali ministra za izobraževanje, znanost in šport Jerneja Pikala, prorektorja Univerze v Ljubljani Gorana Turka, vodjo Službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo Simono Bergoč in jezikoslovko Moniko Kalin Golob. Oddajo je pripravil Aleksander Čobec.
Vsaka četrta ženska v Sloveniji je doživela fizično nasilje od svojega 15. leta starosti dalje, vsaka druga ženska pa je v zadnjih 12 mesecih doživela psihično nasilje. To so dejstva, ki izhajajo iz uradnih statistik.V 721 od skupno 783 obravnavanih kaznivih dejanj nasilja v družini v letošnji prvi polovici leta je bila žrtev ženska. Ob izteku mednarodnih dnevov boja proti nasilju nad ženskami, bomo v tokratni Intelekti spregovorili o tej pereči problematiki in o vlogi države pri preprečevanju nasilja. Svoja stališča so soočili dr. Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo, mag. Ružica Boškić iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Jana Lovšin vodja Službe za enake možnosti in mednarodno sodelovanje, Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo in mag. Matija Vidmar iz Ministrstva za pravosodje. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Veseli december je tu in z njim čas druženja, praznovanja in obdarovanja. Trgovci so letos s svojo praznično ponudbo zelo pohiteli, saj pravzaprav že mesec dni, od začetka novembra, ustvarjajo božično novoletno vzdušje. Zakaj tako zgodaj? Kako na to reagirajo potrošniki, ki so od začetka krize močno spremenili svoje nakupne navade? Kaj sicer pomenijo prazniki za trgovce in kakšnih strategij se poslužujejo? V Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, odgovarjajo prof. dr. Maja Makovec Brenčič z Ekonomske fakultete, prof. dr. Breda Luthar s Fakultete za družbene vede in doc. dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede.
Tokratna Intelekta je poklon letošnjim Zoisovim nagrajencem. Dr. Zinka Zorko, prof. dr. Tanja Dominko, izr. prof. Miran Gaberšček, prof. dr. Janko Kos, prof. dr. Dušanka Janežič, prof. dr. Simon Horvat, prof. dr. Nada Lavrač, prof. dr. Tomaž Zwitter, dr. Mirko Mikola, doc. dr. Saša Krmpotič, dr. Mirko Prošek, dr. Janko Žmitek, dr. Maja Milivojević Fir, dr. Andrej Šmidovnik, dr. Alenka Golc Wondra, dr. Monika Vidmar Stražišar in dr. Samo Andrenšek bodo govorili o svojem delu, dosežkih in izzivih.
Odkritje približno 1,8 miliona let stare lobanje Homo erectusa in drugih hominidnih fosilov v Gruziji pomembno dopolnjuje dozdajšnje vedenje o človekovi evoluciji. Govori v prid temu, da so se selitve iz zibelke človeštva - Afrike - zgodile veliko prej, kot so znanstveniki domnevali. Zgodnji prednik človeka naj bi bil ena sama vrsta, vendar z velikimi morfološkimi razlikami. Nov pogled na evolucijo človeka je Barbara Belehar Drnovšek odkrivala s sogovornikoma dr. Barbbaro Bajd in mag. Matijo Križnarjem.
Pet let od začetka gospodarske krize se na milijone Evropejcev pogreza v čedalje hujšo revščino. Število brezposelnih raste. Ljudje s polnim delovnim časom ne zaslužijo več za dostojno življenje in pokojnino. Družine, gospodinjstva in posamezniki se vsak mesec borijo za preživetje. Vedno bolj je jasno, da tudi zaposlenost ne pomeni več življenja brez revščine. V Intelekti smo med drugim spregovorili o novi kategoriji revežev – o revnih zaposlenih. Svoje poglede in razmišljanja so soočili Dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, mag. Simona Smolej iz Inštituta za socialno varstvo in Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Komentarji uporabnikov pod novinarskimi prispevki na spletnih medijih so pogosto žaljivi, neredko gre tudi za sovražni govor. Zakaj uporabniki pod plaščem anonimnosti širijo sovražni govor? Kdo je odgovoren? Gostje prof.dr. Karmen Erjavec (FDV), Jelena Burnik (Urad informacijskega pooblaščenca), Nataša Briški (Metina lista) in Kaja Jakopič (MMC).
Neveljaven email naslov