Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.
Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.
Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.
Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«
Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.
V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.
Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.
Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.
Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.
Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.
Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.
Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.
Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.
Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«
Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.
V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.
Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.
Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.
Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.
Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.
Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.
Nemško poljska meja je bila pred nedavnim priča ogromnim mednarodnim demonstracijam proti izgradnji novih odprtih kopov premoga v lužiški regiji, zaradi katerih bi izginilo več vasi, izseliti pa bi se moralo 6000 ljudi. V protest je približno 7000 ljudi iz vse Evrope sklenilo 8 kilometrov dolgo verigo, vse od nemškega Kerkwitza do poljskih Grabic, ki bi prav tako izginili z evropskega zemljevida. Če bi se načrti uresničili, bi se lignit uporabljal za proizvodnjo energije tudi še po letu 2050, kar bi Evropo ukleščilo v prihodnost uničujočih škodljivih izpustov za okolje. V tokratni intelekti se zato sprašujemo, kakšen je vpliv odprtih kopov na okolje in ali premog ostaja pomemben energetski vir tudi v 21. stoletju.
V središču današnje oddaje Intelekta bo gluten – beljakovina, ki je prisotna v pšenici in nekaterih drugih žitih. Podatki pravijo, da je približno odstotek ljudi na gluten alergičnih oziroma preobčutljivih. Pri njih se pojavi celiakija. Ob iskanju vzrokov za nekatere najbolj razširjene bolezni sodobnega časa pa strokovnjaki preučujejo še druge možne učinke glutena na telo. Tako je dr. David Perlmutter iz Združenih držav razvil teorijo o škodljivem vplivu glutena na možgane. Svoje poglede na ta in druga razmišljanja bodo v oddaji Intelekta pojasnili zdravnik in publicist James Hamblin iz Washingtona, biologinja Darja Kocjan Ačko in pediater Rok Orel iz Ljubljane ter nevrolog Martin Rakuša iz Maribora. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Lavren Tucker/ Flickr, cc
Zbiranje fosilov ima na Slovenskem pestro zgodovino, v kateri so pomembno vlogo imeli ljubiteljski zbiralci. Nekateri od njih tudi danes prihajajo do izjemnih odkritij, ki v sodelovanju s strokovnjaki, ki se s paleontologijo ukvarjajo profesionalno, zbudijo tudi pozornost svetovne javnosti. V oddaji smo obiskali Vilija Rakovca, ki ima v Kranju eno najpomembnejših slovenskih ljubiteljskih zbirk fosilov in mineralov. V laboratoriju smo obiskali dr. Ireno Debeljak, ki se ukvarja z dinozavri na Slovenskem, predstavili pa smo tudi najnovejša dognanja o izumrtju teh ogromnih plazilcev ter odkritje največjega dinozavra do sedaj. Z nami sta bila tudi mag. Matija Križnar in dr. Luka Gale, ki fosilne ostanke preučujeta v okviru svojega raziskovalnega dela, slišali pa smo tudi mnenje kamnoseka Jerneja Bortolata. Delo naših gostov je zelo različno, a podobno v tem, da cenijo starodavne sledove življenj iz preteklosti. Oddaja je bila deloma posneta in objavljena že spomladi 2014, ko jo je pripravil Matic Jerman. Foto Wikipedia Commons.
Svetovna javnost v zadnjem času zaskrbljeno spremlja tudi zadnji izbruh in obnašanje virusa Ebola, ki povzroča hemoragično mrzlico v Zahodni Afriki. Prvi primer so potrdili marca v Gvineji, smrtonosna bolezen pa se je v tem času razširila še na Sierra Leone in Liberijo. Do zdaj je po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala več kot tisoč smrtnih žrtev, okuženih je okoli 2 tisoč ljudi. Gre za največji izbruh v Zahodni Afriki. Zajeziti ga skušajo s strogimi ukrepi. Virus so sicer odkrili pred slabimi 40 leti. Zdravila ali cepiva za bolezen, ki jo povzroča, za zdaj še ni. O tem govori tokratna Intelekta, v katero je Barbara B. Drnovšek povabila biologinjo prof. dr. Tatjano Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, Tadejo Kotar, dr. medicine, infektologinjo s Klinike za infekcijske bolezni, tudi predsednico sekcije za tropsko in potovalno medicino in Veroniko Učakar, dr. medicine, spec. javnega zdravja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. (Foto: Wikipedia)
Nad vzhodno Ukrajino je bilo sestreljeno malezijsko potniško letalo. So to storili proruski separatisti ali uradne kijevske oblasti? Iran bogati uran. Ali to počne zato, ker hoče izdelati atomsko bombo, ali zato, ker hoče zgraditi civilno jedrsko elektrarno? Izrael obstreljuje Gazo. Ali to počne zato, ker se brani pred nasiljem skrajnega Hamasa, ali zato, ker hoče na račun trpečih Palestincev povečati svoje ozemlje? – Na ta in številna druga vprašanja je mogoče odgovoriti tako ali drugače. In eni mediji dejansko odgovarjajo tako, spet drugi drugače, že kar diametralno nasprotno. Zdi se, da je, gledano globalno, prav vsak konflikt našega časa predmet izkrivljanja, zamegljevanja, propagande, medijske vojne. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kakšno vlogo pri konstruiranju današnje geopolitične resničnosti igrajo velike medijske hiše in kako bi morali opravljati svoje delo vsi tisti novinarji, ki hočejo svoje občinstvo obveščati o tem, kaj se resnično godi po svetu. Naši gostje v studiu so medijska strokovnjakinja in predavateljica na koprski Fakulteti za humanistične študije, dr. Sandra Bašič Hrvatin, pa ugledni zunanjepolitični novinar časopisne hiše Delo, Branko Soban, ter filozof dr. Vasja Badalič, ki v svojih knjigah o Afganistanu, Pakistanu in Venezueli raziskovalno novinarsko delo dopolnjuje s teoretsko kritično analizo. Z njimi se pogovarja Goran Dekleva.
Mnoge rastline in živali prihajajo v Slovenijo iz drugih dežel in pri nas niso avtohtone. Kdaj pomenijo nevarnost, kako jih prepoznati in omejiti? Več z gosti Katjo Kalan z Univerze na Primorskem, Jano Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis, Tino Jaklič z Nacionalnega inštituta za biologijo ter prof. dr. Nejcem Joganom z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Presenetljiva dejstva o plastiki, ki jo lahko danes najdemo v vseh svetovnih morjih. Kaj se z njo dogaja, kakšno je stanje v slovenskem morju in kako do novih ugotovitev prihajajo znanstveniki? Sodelujoči: dr. Mateja Grego, Andreja Palatinus, Elizabeta Gabrijelčič in dr. Andrej Kržan. Pripravil Matic Jerman, fotografija Wikipedia Commons.
Vnuk legendarnega morskega raziskovalca, izumitelja, filmskega ustvarjalca in ekologa Jacquesa Yvesa Cousteauja o tem, kako je pod morsko gladino preživel 31 dni. Bomba v Piranskem zalivu. Ne gre za naslov v rumenem tisku. Branko Dervodel z Uprave za zaščito in reševanje pojasnjuje, za kakšno bombo gre, komu je lahko nevarna in kako načrtujejo njeno odstranitev. Zadnji izmed prispevkov, ki smo jih v okviru tematskega dopoldneva objavili na 1. programu Radia Slovenija, predstavlja osnovnošolce z OŠ Marezige - avtorje najboljšega kratkega videoposnetka na temo odpadkov v morju.
Ali smo v Sloveniji s spremembo uredbe, ki dovoljuje uporabo konoplje v medicinske namene, odločneje stopili korak naprej k popolni legalizaciji konoplje? Vprašanje polarizira, saj odgovor ni enoznačen. Izkušnje, mnenja in stališča bodo v oddaji Intelekta prispevali mag. Dušan Nolimal, mag. Saša Kuhar, dr. Frederik Polak iz Nizozemske, odvetnik Joshua Kappel iz Kolorada in zdravnik Milan Krek. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Prensa20/ Flickr,cc
Literarnih kritikov se sicer že po tradiciji drži slab glas, češ da so v bistvu le netalentirani, nerealizirani pisatelji oziroma pesniki, a če pogledamo v kulturno zgodovino našega prostora, tedaj vidimo, da so bili prav kritiki – tako, denimo, Ivan Prijatelj, Josip Vidmar in Taras Kermauner – osrednji akterji intelektualnega življenja na Slovenskem, pravi motorji tiste kulture, torej, ki je bila, kot tako radi govorimo, ključna za slovensko nacionalno identiteto. A to je bilo nekdaj; kaj pa danes? Številni mediji resni literarni kritiki jemljejo prostor, založbe si raje kakor resnega in ostrega premišljevanja o knjigah želijo nesramežljive promocijske hvale, za nameček pa se včasih tudi zdi, da je celo sámo branje izginjajoča veščina, ki jo prakticira kvečjemu peščica zanesenjakov. Zakaj bi se torej danes še kdo ubadal z literarno kritiko in kaj sme sodobni kritik upati, da bo s svojim pisanjem sploh dosegel? – To so vprašanja, ki smo jih – dan po podelitvi kresnika in tik pred obletnico slovenske osamosvojitve – pretresali v Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili trije sicer še mladi, a že ključni protagonisti današnje slovenske literarne kritike – Aljoša Harlamov, Manca Renko in Tina Vrščaj. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva.
Intelekta tokrat skuša pojasniti, zakaj je Amazonija pomembna v globalnem kontekstu. Kakšni problemi jo pestijo? Kaj se dogaja z bogastvom biotske pestrosti in pljuči planeta pod bremenom okoljskih in tudi podnebnih sprememb? Sogovorniki Barbare Belehar Drnovšek so prof. dr. Adalberto Luis Val z brazilskega nacionalnega inštituta za raziskave v Amazoniji, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in prof. dr. Anton Brancelj z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Flickr/Laszo Ilyes
Ob začetku 21. svetovnega prvenstva v nogometu bo tokratna Intelekta v znamenju bržčas najpopularnejšega športa na svetu. A bolj kot napovedi izidov in ugibanja o tem, kdo bi navsezadnje mogel osvojiti pokal, nas bodo zanimale neke druge dimenzije sodobnega nogometa, razsežnosti, ki jih bleščava največjega nogometnega turnirja praviloma potisne v slepo pego. Tako se bomo ubadali z ekonomskimi in socialnimi aspekti nogometne igre, z vlogo Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije, z vlogo sponzorjev v nogometu in tudi z vprašanjem slave, s katero se nekateri – ne prav številni – igralci lahko ovenčajo na svetovnem prvenstvu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Kloniranje, genski inženiring, evtanazija, abortus, spolna usmerjenost, kreacionizem, uporaba živali v znanstvene namene – vse to so vprašanja, ki so v zadnjih desetletjih večkrat zamajala tradicionalna prepričanja o tem kaj je naravno in kaj je človeško. Mnogi etični standardi, ki jih imamo za samoumevne ne odgovarjajo več na dileme sodobnega sveta. O etičnih vprašanjih v Sloveniji večinoma presojajo zdravniki in teologi, etika ni vključena v srednješolski kurikulum, čeprav čas v katerem živimo terja premislek o nujnosti vključitve etike v širši izobraževalni sistem. O vsem tem bomo spregovorili v oddaji Intelekti. Svoja razmišljanja sta predstavila dr. Vojko Strahovnik iz Teološke fakultete v Ljubljani in dr. Rok Svetlič iz Znanstveno – raziskovalnega centra Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Nekdanji nemški socialdemokratski kancler Helmut Schmidt je v intervjuju za Bild pred nedavnim pripomnil, da ga današnji svetovni geopolitični položaj v marsičem spominja na konstelacijo sil in razmerij na predvečer prve svetovne vojne. Kakor Britanija na začetku dvajsetega stoletja, naj bi bile danes Združene države v relativnem zatonu, na horizontu pa naj bi se pojavilo nekaj močnih izzivalcev ameriške moči – predvsem Kitajska pa tudi Rusija, Indija in nemara še kdo. Te države naj bi, tako Schmidt, brez premisleka, kam taka politika lahko pripelje, neodgovorno tekmovale za vpliv in prevlado v Ukrajini, Siriji, Afriki, Afganistanu, Jugo-vzhodni Aziji in še kje. Mar to pomeni, da se tudi nam obeta katastrofa podobnih razsežnosti, kakor tista, ki je pred stoletjem doletela naše pradede in prababice? – Preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri bomo gostili obramboslovca dr. Uroša Sveteta, politologa dr. Marka Lovca in novinarja Andreja Stoparja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Flickr/cgc76
Zdravniki zaskrbljeno opažajo, da je vse več bolnikov okuženih s tako imenovanimi superbakterijami, ki so odporne na nekatere ali pa celo kar na vse poznane antibiotike. Ocenjujejo, da zaradi njih v Evropski uniji že zdaj umre okoli 25.000 prebivalcev na leto. Zakaj so antibiotiki pri nekaterih okužbah odpovedali in ne primejo več? Katere bolezni nam zato spet pretijo? Zakaj še ni novih zdravil, ki bi nas lahko rešila? Kakšen izziv predstavlja odpornost bakterij na antibiotike za medicinsko in farmacevtsko stroko? Odgovori v oddaji Intelekta. V studiu smo gostili prof. dr. Bojano Beović s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, prof. dr. Katjo Seme iz Medicinske fakultete v Ljubljani in prof. dr. Stanislava Gobca s Fakultete za farmacijo. Pred mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Bernard Walker/ Flickr, cc
V tokratni Intelekti Barbara Belehar Drnovšek gosti nekatere najvidnejše člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predsednik akademije – robotik in biokibernetik dr. Tadej Bajd, akademikinja pravnica dr. Alenka Šelih in akademik – pisatelj Saša Vuga bodo med drugim spregovorili o prihodnosti in vlogi te ugledne ustanove. Foto: BOBO
Zelena delovna mesta so politična vroča tema. V Sloveniji je potencial za zelena delovna mesta velik. Vendar pa se vzpostavljanje novih zelenih delovnih mest ne bo zgodilo samo od sebe. O tem zakaj so zelena delovna mesta delovna mesta prihodnosti in kakšni so načini, strategije ter ukrepi za njihov zagon, smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoje poglede so predstavili Gaja Brecelj iz fundacije Umanotera, dr. Aleksandar Kešeljević iz ljubljanske ekonomske fakultete in dr. Karolina Babič iz Centra alternativne in avtonomne produkcije CAAP. Oddajo je pripravila Martina Černe.
Evropa dobiva nove oči za opazovanje planeta. Prejšnji mesec je namreč zasedel svoje mesto v tirnici prvi satelit v okviru programa Copernicus, ki bo opravljal to funkcijo. Gre za ambiciozen, več milijard evrov vreden projekt Evropske komisije za spremljanje Zemlje. Ne gre le za satelitske meritve in opazovanja, ampak tudi za dopolnitev teh meritev z različnimi storitvami, ki bodo dostopne vsakemu uporabniku. Podatki o onesnaženosti zraka, poplavnih območjih in potresih bodo izboljšali varnost Evropejcev. Kaj vse nam prinaša program Copernicus in kako vesoljske tehnologije oblikujejo naša vsakdanja življenja, se bomo med drugim vprašali v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek.
Če si priznamo ali ne, vsi podležemo sublimnim sporočilom medijev, lepotne industrije in okolice. Sporočilom o tem, kako bi morali živeti, kaj bi morali jesti, s kom bi se morali družiti, da bomo čim bolj zdravi, lepi in zadovoljni. »Za koga že in zaradi česa«, se lahko vprašamo, cenjenje poslušalke in poslušalci. So pripovedke o dolgem, zdravem in srečnem življenju samo mit, ki nam ga posreduje industrija lepotnih izdelkov, prehrambnih preparatov, fitness naprav in estetske medicine? O tem v oddaji Intelekta z antropologinjo doc. dr. Renato Šribar, psihiatrom in psihoterapevtom doc. dr. Borutom Škodlarjem ter specialistom plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije prof. dr. Urošem Ahčanom. Oddajo je pripravil iztok Konc. Foto: Adrian Clark/ Flickr/ cc
Neveljaven email naslov