Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Znanost brez prihodnosti?

01.12.2015


 

Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.

Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.

Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.

Raziskovanje na kratki rok

Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«

»Če nimate za kruh, pojdite po evropsko potico«

Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.

Past uporabnosti

V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.

Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.

Družba kakšnega znanja?

Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.

Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.

Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.

Znanstveniki v dobi mnenj

Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.


Intelekta

905 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Znanost brez prihodnosti?

01.12.2015


 

Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.

Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.

Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.

Raziskovanje na kratki rok

Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«

»Če nimate za kruh, pojdite po evropsko potico«

Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.

Past uporabnosti

V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.

Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.

Družba kakšnega znanja?

Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.

Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.

Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.

Znanstveniki v dobi mnenj

Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.


18.12.2023

Vzrok nasilja v družbi je patriarhat

V preteklem tednu so se iztekli mednarodni dnevi delovanja proti nasilju nad ženskami. V medijih je bilo veliko govora o statistiki glede pojavnosti družinskega nasilja, o ukrepih ter kurativi tega perečega družbeno političnega problema. Skoraj nič pa o vzrokih za nasilje, skoraj nič o nasilju v delovnem okolju, ekonomskem in spolnem nasilju, problemu reproduciranja neenakosti spolov v izobraževalnem sistemu ter o sistemskem političnem nasilju. Zato je o vsem naštetem beseda tekla v tokratni oddaji Intelekta. Novinarka in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila predsednico Ženskega lobija Slovenije Sonjo Lokar, Teo Jarc iz Evropske konfederacije sindikatov in raziskovalko na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele.


12.12.2023

Ob letu posvečenem arhitektu Edvardu Ravnikarju: "Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati."

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?


05.12.2023

Globalni vzpon zasebnih vojska

Kako in zakaj so se države odpovedale monopolu nad oboroženo silo ter kaj to pomeni za mednarodne odnose v vse bolj multipolarnem svetu?


28.11.2023

Kavkaški sod smodnika

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EU


21.11.2023

ChatGPT je star eno leto. Kje smo in kam gremo?

Le še dober teden nas loči od prvega rojstnega dne aplikacije ChatGPT in v tem sorazmerno kratkem času so tehnologije t. i. generativne umetne inteligence pretresle svet in odprle ali poglobile številna daljnosežna vprašanja, kot so denimo: v kolikšni meri bodo zmogljivosti nove tehnologije nadomestile človeške delavce in posledično še pospešile naraščanje neenakosti? Bodo utrdile in povečale predsodke in diskriminacijo, ki je v družbah že prisotna in je bila posledično tudi vpisana v podatke, na katerih so se modeli učili? Kaj pomeni tovrstna tehnologija v rokah peščice zasebnih korporacij? Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali bo umetna inteligenca dosegla točko, ko bo v vseh vidikih pametnejša od ljudi?


13.11.2023

Digitalno suverenost si bo treba priboriti

Prva mednarodna konferenca o digitalni suverenosti DISCO Slovenija


06.11.2023

Gentrifikacija pred našim pragom

Gentrifikacija je pojem, s katerim se srečujemo vse pogosteje. Gre za spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom s pozidavo ali prenovo v predele s turistično in storitveno namembnostjo višjega razreda. Gentrifikacija je lahko nekaj koristnega ali nekaj povsem nasprotnega. Je lahko prenova mestnih središč in oživljanje vsebin, ki so se iz mest umaknile, lahko pa pomeni tudi prevzem mestih središč s strani bolj premožne demografske skupine in izrinjanje manj premožnih, študentov, starejših, prekarnih kreativcev, torej ravno tistih skupin, ki mestom dajejo avtentičnost in vsebino. Nenazadnje gentrifikacijo lahko razumemo tudi kot obliko družbenega nadzora. Kako se v spremenjenih urbanih vsebinah znajdejo te skupine, kako se posledice gentrifikacije odražajo na življenju starejše populacije? V tokratni intelekti bosta svoje misli na to temo predstavila arhitekta Meta Kutin in Miloš Kosec.


31.10.2023

Protestantska etika, kapitalizem in moderni človek

Ob dnevu reformacije Slovenci praviloma govorimo predvsem o Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu in Adamu Bohoriču ter njihovemu prispevku k oblikovanju in uveljavljanju našega jezika. In vendar je nastanek protestantizma prinesel tudi druge, za zahodni svet v marsičem morda še bolj daljnosežne spremembe. Znameniti nemški sociolog Max Weber je denimo pred dobrim stoletjem postavil tezo, da je prav protestantska etika s svojimi pozivi k trdemu delu in varčnosti dala močan zagon vzpenjajočemu se kapitalizmu. Čeprav je, kot bomo verjetno videli v današnji oddaji, odnos protestantske cerkve do kapitalizma vse prej kot enoznačen, pa nedvomno lahko rečemo, da je protestantska misel močno vplivala na to, kako je začel moderni posameznik od 16. stoletja naprej gledati na samega sebe in svojo vlogo v svetu. O tem, v čem je protestantska etika tako drugačna od prej prevladujočih pogledov na svet, na kakšen način je vplivala in morda še vpliva na oblikovanje modernega človeka, ter kakšna je njena povezava z vzponom kapitalizma, bomo v tokratni, praznično obarvani Intelekti govorili z nekdanjim škofom evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Filom, s kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem ter z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore.


24.10.2023

O položaju žensk v znanosti oziroma o tem, zakaj zveze in poznanstva obvladujejo tudi slovenski akademski prostor

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tudi na področju znanosti in v akademski sferi ni nič bolje. O tem, zakaj ženske na svojih kariernih poteh trčijo ob stekleni strop tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali? O položaju žensk v znanosti v tokratni Intelekti z voditeljico Tito Mayer.


17.10.2023

Pridobljeno s prevodom

Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?


09.10.2023

Ob 30. obletnici smrti ikoničnega smučarja Roka Petroviča: športnik, inovator, učenjak, humanist, ljubitelj lepih umetnosti - kdo je zares bil?

Letošnjega 16. septembra je minilo 30 let od smrti ikoničnega smučarja Roka Petroviča. Umrl je star komaj 27 let. Še za časa njegovega življenja ga je poleg izjemne priljubljenosti med ljubitelji smučanja, obdajala tudi nekakšna avra skrivnostnosti in posebneža. Rok Petrovič je vsekakor izstopal iz takratnih okvirjev predstav o športniku, smučarju. Bil je tudi inovator, učenjak, filozof, humanist, ljubitelj glasbe, lepih umetnosti nasploh in še in še. Kdo vse je zares bil? O tem se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z ljudmi, ki so ga poznali, mu bili blizu, tudi po duhu, raziskovali njegovo življenje in vedo, zakaj je dragoceno, da se ga spominjamo. V tokratni Intelekti so kot gostje sodelovali Jure Košir - nekdanji športnik, vrhunski smučar, Pero Lovšin - glasbenik in nekdanji športni novinar ter Boštjan Videmšek - priznani raziskovalni novinar in pisatelj.


02.10.2023

Znanost je vzpostavila moderno civilizacijo - zakaj ji ne zaupamo več?

Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu


26.09.2023

Viralni trend ali retradicionalizacija družbe: "Stay at home girlfriends" so mlade ženske, ki ostajajo doma kot gospodinje in so finančno odvisne od moškega

Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.


18.09.2023

Konoplja: droga, zdravilo, posel!?

Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne


12.09.2023

Segreti oceani ustvarjajo vse bolj ekstremno vreme

Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.


05.09.2023

Kitajska gospodarska kriza in njene globalne posledice

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?


28.08.2023

Digitalna suverenost

Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.


22.08.2023

Urbanizem po poplavah

Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.


15.08.2023

Kako teologija misli sodobni svet?

Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?


01.08.2023

Kaj lahko razkrije papir, česar ne pove besedilo

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.


Stran 3 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov