Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Znanost brez prihodnosti?

01.12.2015


 

Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.

Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.

Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.

Raziskovanje na kratki rok

Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«

»Če nimate za kruh, pojdite po evropsko potico«

Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.

Past uporabnosti

V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.

Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.

Družba kakšnega znanja?

Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.

Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.

Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.

Znanstveniki v dobi mnenj

Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.


Intelekta

910 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Znanost brez prihodnosti?

01.12.2015


 

Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.

Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.

Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.

Raziskovanje na kratki rok

Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«

»Če nimate za kruh, pojdite po evropsko potico«

Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.

Past uporabnosti

V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.

Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.

Družba kakšnega znanja?

Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.

Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.

Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.

Znanstveniki v dobi mnenj

Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.


04.04.2023

Multiverzum, Hollywood in duh našega časa

Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?


28.03.2023

Vzgoja staršev in otrok v duhu časa – kaj še ustreza in kaj ne deluje več?

Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.


21.03.2023

Seks med naravo in družbo

Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.


14.03.2023

Ekonomistka: Zakaj bi v zdravstvu isto storitev plačevali dvakrat?

"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."


07.03.2023

"Enakost ne pomeni biti podobna moškemu"

Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.


28.02.2023

Fenomen Stalin

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril


21.02.2023

Antropološke alternative za antropocen

O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje


14.02.2023

BRICS ali kako izzvati zahodno ureditev sveta

Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.


07.02.2023

»Temačna« kulturna dediščina

Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?


31.01.2023

Za pozitivni razvoj mladih smo odgovorni vsi

Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.


24.01.2023

Stanovanjske zadruge

V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.


17.01.2023

Davčne oaze ali Kako bogati postanejo superbogati

Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.


10.01.2023

Življenje v vojaški družini

Vojaške organizacije so sestavni del človeške zgodovine, položaj oboroženih sil v družbi pa se je skozi stoletja močno spreminjal. Slovenska vojska je danes poklicna vojska, Slovenija je članica zveze NATO. To zagotovo vpliva na poklicne zahteve pripadnikov in pripadnic oboroženih sil. Kako? Na to vprašanje odgovarja znanstvena monografija - Socialnoekološki modeli zdravja: pripadniki in pripadnice vojaške organizacije ter njihove družine, ki jo je izdala Fakulteta za družbene vede, založba FDV. Monografija je nastala na osnovi znanstveno raziskovalnega projekta Vojaško specifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin, ki ga je financirala Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, izvajali pa so ga raziskovalke in raziskovalci Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in Mirovnega inštituta. O prvi celoviti raziskavi vojaških družin v Sloveniji v tokratni oddaji Intelekta.


03.01.2023

Izbor oddaj leta 2022

V letošnji prvi Intelekti so ustvarjalke in ustvarjalci pripravili izbor oddaj, v katerih so pod drobnogled vzeli aktualne spremembe v družbi kot tudi različne družbene fenomene, ki so v preteklem letu krojili našo realnost.


27.12.2022

Quo vadis, slovenska medicina?*

Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?


20.12.2022

Idejna zapuščina Mahatme Gandhija na preizkušnji

Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?


13.12.2022

Kriptovalute med špekulacijami in obeti alternativne tehnologije

Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.


06.12.2022

Ali smo zaradi lepotnih operacij zmeraj bolj grda družba?

Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.


29.11.2022

Na spletu poteka silovit boj proti ruski propagandi

Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.


22.11.2022

Uvod v Prousta

Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt?


Stran 5 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov