Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.
Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.
Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.
Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«
Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.
V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.
Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.
Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.
Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.
Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.
Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.
Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.
Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.
Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«
Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.
V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.
Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.
Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.
Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.
Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.
Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.
Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt
V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij.
S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay
Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.
Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay
Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman.
Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?
Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay
Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno.
Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija
V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
Neveljaven email naslov