Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Množičen prihod beguncev v Evropo, vojna v Siriji, napetosti med svetovnimi velesilami in teroristični napadi v Parizu. Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, zato se je nujno spomniti, da je včasih strah votel, okrog ga pa nič ni.
Zahodni svet se je utemeljil na razlikovanju od Bližnjega vzhoda, ki je bil od križarskih vojn simbolni Drugi. Zato so ljudje te že ukoreninjene reprezentacije, da je Bližnji vzhod čuden, sumljiv, eksotičen in nevaren, pripisali beguncem.
Identiteta je vedno povezana z razliko. Sama razlika ni problematična, problematično je vrednotenje. Problem je, da ves čas iščemo, to kar nas razlikuje, to kar lahko pri drugemu, če ne že sovražimo pa vsaj omalovažujemo, in s tem iluzorno dvigamo lastno vrednost. In tudi opravičujemo postavljanje meja kakršnikoli že med nas in druge. Metka Mencin Čeplak
Pomembni vlogo pri spodbujanju strahu so odigrale medijske reprezentacije beguncev in površna potrošnja medijev. Ljudje po večini namreč niso vsakodnevno kritični in ne posvetijo več ur dnevno spremljanju različnih medijev, da bi si ustvarili lastno mnenje.
V javni razpravi kot je, v oblastniškem diskurzu kot je, bi bilo karkoli drugega kot vsesplošen strah pravzaprav zelo utopično pričakovati. Če ste odvisni od polurnih inputov iz glavnih slovenskih medijev dnevno, je karkoli drugega, kot da vas je strah, čudno. Ampak to pa ne pomeni, da ta strah ni konstruiran. Eva Vrtačič
Begunce opredeljuje tudi religijski diskurz. Pogosto slišimo trditev, da je islam najbolj nasilna religija med vsemi. Pa da se bo zgodila islamizacija Evrope, da je spopad religij neizbežen.
Zelo očitno je skoncentrirana kultura strahu okrog kulturne, religijske identitete. Strah Zahoda pred islamom, antagonizmi med islamskimi kulturami in zahodnimi kulturami imajo dolge korenine, so pa spodbujanji vedno znova v sodobnih časih. Nujno je treba omeniti prelomnico, ki se nam je zgodila enajstega septembra 2001. Od takrat živimo v razmerah svetovne vojne proti terorizmu. In v teh razmerah terorizem vse prepogosto enačimo z islamom. Kar seveda ni le netočno in skrajno neumno ampak je tudi nevarno. Aleš Črnič
Javne razprave o beguncih se pogosto ukvarjajo z razlikovanjem med begunci in ekonomskimi migranti, kjer imajo prvi pravico do vstopa v Evropo, drugi pa ne. To razlikovanje je treba umestiti v širšo zgodovino kapitalizma. Zahod se je namreč lahko razvil kot se je, ker je njegova primarna akumulacija kapitala, zaradi katere je bila industrijska revolucija sploh mogoča, izvirala iz kolonij, izkoriščanja tretjega sveta. Nerazviti se tako ne morejo razviti po istem receptu kot Zahod, saj nimajo kolonij, Zahod jim je tudi po večini pobral, kar se je pobrati dalo. Zgodovinske krivde Zahoda za množičen beg ljudi v razvitejše dele sveta tako ne smemo spregledati. Ker pa zdaj na Zahodu vlada neoliberalni kapitalizem, se je strah pred begunci lahko hitro razširil.
Živimo v času neoliberalnega kapitalizma, ki je zelo brezobziren. Povečuje se brezposelnost, težko je dobiti službo, veliko mladih je obsojenih na prekerne oblike zaposlitve, ki so negotove in slabo plačane, tudi tisti, ki imajo službe, ne vedo, kako bo jutri, veliko jih ima slabe plače… Skratka, novi ekonomski red, neoliberalizem, proizvaja v družbi velike negotovosti, strahove, napetosti. To je pa klasika. Čim imamo negotovost, se ta potem običajno projicira navzven. Peter Stanković
Prihod beguncev v Evropo in v Slovenijo je treba videti tudi kot ekonomsko in kulturno priložnost. Ne le zaradi staranja prebivalstva, zaradi katerega bo Stara celina, če ne bo sprejela novih ljudi izven svojih meja, resnično ostarela, temveč tudi zaradi kulturne pestrosti. Ta lahko prinese nove ideje, življenjske stile in poglede na svet, inovativnost ter preboje na področju znanosti, ekonomije, kulture. Tudi Slovenija kot ena izmed bolj monokulturnih držav, bi se tega morala zavedati.
Kot so poudarili sogovorniki, dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, se je treba o vseh stvareh pogovarjati, se soočiti z nestrpnostjo in sovraštvom ter mu odločno nasprotovati. Tako v pogovorih v živo kot tudi na spletu. Strah pred begunci je namreč ustvarjen umetno, je prenapihnjen, ter v resnici odvrača od resničnih problemov v neoliberalni kapitalistični družbi. Zato je naša odgovornost tudi postati aktivni državljani, ki prevzamejo odgovornost za boljšo prihodnost.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Množičen prihod beguncev v Evropo, vojna v Siriji, napetosti med svetovnimi velesilami in teroristični napadi v Parizu. Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, zato se je nujno spomniti, da je včasih strah votel, okrog ga pa nič ni.
Zahodni svet se je utemeljil na razlikovanju od Bližnjega vzhoda, ki je bil od križarskih vojn simbolni Drugi. Zato so ljudje te že ukoreninjene reprezentacije, da je Bližnji vzhod čuden, sumljiv, eksotičen in nevaren, pripisali beguncem.
Identiteta je vedno povezana z razliko. Sama razlika ni problematična, problematično je vrednotenje. Problem je, da ves čas iščemo, to kar nas razlikuje, to kar lahko pri drugemu, če ne že sovražimo pa vsaj omalovažujemo, in s tem iluzorno dvigamo lastno vrednost. In tudi opravičujemo postavljanje meja kakršnikoli že med nas in druge. Metka Mencin Čeplak
Pomembni vlogo pri spodbujanju strahu so odigrale medijske reprezentacije beguncev in površna potrošnja medijev. Ljudje po večini namreč niso vsakodnevno kritični in ne posvetijo več ur dnevno spremljanju različnih medijev, da bi si ustvarili lastno mnenje.
V javni razpravi kot je, v oblastniškem diskurzu kot je, bi bilo karkoli drugega kot vsesplošen strah pravzaprav zelo utopično pričakovati. Če ste odvisni od polurnih inputov iz glavnih slovenskih medijev dnevno, je karkoli drugega, kot da vas je strah, čudno. Ampak to pa ne pomeni, da ta strah ni konstruiran. Eva Vrtačič
Begunce opredeljuje tudi religijski diskurz. Pogosto slišimo trditev, da je islam najbolj nasilna religija med vsemi. Pa da se bo zgodila islamizacija Evrope, da je spopad religij neizbežen.
Zelo očitno je skoncentrirana kultura strahu okrog kulturne, religijske identitete. Strah Zahoda pred islamom, antagonizmi med islamskimi kulturami in zahodnimi kulturami imajo dolge korenine, so pa spodbujanji vedno znova v sodobnih časih. Nujno je treba omeniti prelomnico, ki se nam je zgodila enajstega septembra 2001. Od takrat živimo v razmerah svetovne vojne proti terorizmu. In v teh razmerah terorizem vse prepogosto enačimo z islamom. Kar seveda ni le netočno in skrajno neumno ampak je tudi nevarno. Aleš Črnič
Javne razprave o beguncih se pogosto ukvarjajo z razlikovanjem med begunci in ekonomskimi migranti, kjer imajo prvi pravico do vstopa v Evropo, drugi pa ne. To razlikovanje je treba umestiti v širšo zgodovino kapitalizma. Zahod se je namreč lahko razvil kot se je, ker je njegova primarna akumulacija kapitala, zaradi katere je bila industrijska revolucija sploh mogoča, izvirala iz kolonij, izkoriščanja tretjega sveta. Nerazviti se tako ne morejo razviti po istem receptu kot Zahod, saj nimajo kolonij, Zahod jim je tudi po večini pobral, kar se je pobrati dalo. Zgodovinske krivde Zahoda za množičen beg ljudi v razvitejše dele sveta tako ne smemo spregledati. Ker pa zdaj na Zahodu vlada neoliberalni kapitalizem, se je strah pred begunci lahko hitro razširil.
Živimo v času neoliberalnega kapitalizma, ki je zelo brezobziren. Povečuje se brezposelnost, težko je dobiti službo, veliko mladih je obsojenih na prekerne oblike zaposlitve, ki so negotove in slabo plačane, tudi tisti, ki imajo službe, ne vedo, kako bo jutri, veliko jih ima slabe plače… Skratka, novi ekonomski red, neoliberalizem, proizvaja v družbi velike negotovosti, strahove, napetosti. To je pa klasika. Čim imamo negotovost, se ta potem običajno projicira navzven. Peter Stanković
Prihod beguncev v Evropo in v Slovenijo je treba videti tudi kot ekonomsko in kulturno priložnost. Ne le zaradi staranja prebivalstva, zaradi katerega bo Stara celina, če ne bo sprejela novih ljudi izven svojih meja, resnično ostarela, temveč tudi zaradi kulturne pestrosti. Ta lahko prinese nove ideje, življenjske stile in poglede na svet, inovativnost ter preboje na področju znanosti, ekonomije, kulture. Tudi Slovenija kot ena izmed bolj monokulturnih držav, bi se tega morala zavedati.
Kot so poudarili sogovorniki, dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, se je treba o vseh stvareh pogovarjati, se soočiti z nestrpnostjo in sovraštvom ter mu odločno nasprotovati. Tako v pogovorih v živo kot tudi na spletu. Strah pred begunci je namreč ustvarjen umetno, je prenapihnjen, ter v resnici odvrača od resničnih problemov v neoliberalni kapitalistični družbi. Zato je naša odgovornost tudi postati aktivni državljani, ki prevzamejo odgovornost za boljšo prihodnost.
Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer pravi, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Tudi raziskave kažejo, da je smrtonosnejša od kajenja, debelosti, alkoholizma in še številnih drugih bolezni, za katere vemo, da ogrožajo človekovo življenje. Osamljenost zamaje človekovo fizično in psihično zdravje. Prav zato smo v središče oddaje Intelekta postavili problematiko osamljenosti. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay
Menite, da si vsi ljudje zaslužimo enake pravice in enake možnosti? Nasprotujete nasilju v družbi? Ste za pravičnost? Zahtevate za enako delo, enako plačilo? Če je tako, potem ste feminist oziroma feministka. Ima beseda feminizem še vedno negativen prizvok in vam povzroča nelagodje? Ali pa feminizem doživljate kot nekaj povsem samoumevnega? O feminizmu, torej o dolgoletnih prizadevanjih za dosego enakosti in enakopravnosti, o vlogi aktivizma danes, pa o aktualnem lokalnem in globalnem dogajanju, smo govorili v tokratni Intelekti. Svoje poglede so predstavili pisateljica in publicistka Tea Hvala, raziskovalka z Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač in urednik ter publicist dr. Aljoša Harlamov.
Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali. Obenem je danes že vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije. O ceni tekstilne industrije in možnih rešitvah z gostjami prof. dr. Aleksandro Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, Živo Lopatič, vodjo Zavoda za pravično trgovino Tri muhe in dr. Katjo Simončič, raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay
Že dobra tri leta, vse od razvpitega referenduma junija 2016, se malodane vsak dan sprašujemo, kaj bo z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske po brexitu. Neprimerno manj pozornosti pa smo, tako se vsaj zdi, doslej namenjali vprašanju, kakšna prihodnost pravzaprav čaka Unijo samo. Se bo, zdaj ko je ne bo več oviral tradicionalni britanski integracijski skepticizem, uspela institucionalno trdneje in globlje povezati? Se bo – še posebej če so bodo potrdile napovedi, da se Združeno kraljestvo utegne po brexitu spremeniti v nemočnega kmeta na svetovni geopolitični šahovnici – tudi med navadnimi državljankami in državljani sedemindvajseterice okrepilo zavedanje, da na nemajhne izzive 21. stoletja lahko ustrezno odgovorimo samo skupaj in povezani? Ali pa se bodo, nasprotno, notranja razmerja moči med članicami povsem porušila in bo Unija začela malodane izključno služiti nemškim interesom, nemški hegemoniji? Bo gospodarstvo Unije brez britanskega prispevka globalno sploh še konkurenčno v tekmi z Američani, Kitajci, Japonci in drugimi? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši gostje: ekonomist, predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač ter politologa, predavatelja na Fakulteti za družbene vede iste univerze dr. Danica Fink Hafner in dr. Jure Požgan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Danes obeležujemo dan varne rabe interneta, ki ga vsak drugi torek v februarju obeleži več kot 140 držav. Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si želi letos na pretirano rabo mobilnih telefonov opozoriti starše. Medtem ko svojim otrokom omejujejo in prepovedujejo uporabo, sami mobilne telefone uporabljajo med kosilom, večerjo, zvečer v postelji, med igro in pogovorom z otroki, celo med vožnjo in med mnogimi drugimi dejavnostmi. O varni rabi interneta v današnji Intelekti, goste je v studio na pogovor o tem povabila Urška Henigman.
Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan. Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi? Ali obstajajo omejitve in kakšne so? O vsem tem smo spregovorili v oddaji Intelekta. Svoja mnenja so soočili raziskovalka Ana Pavlič iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov, predsednik oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek ter antropologinja dr. Renata Šribar.
V letošnji rekordni sezoni požarov je v Avstraliji do zdaj umrlo 32 ljudi in več kot milijarda živali. Pogorela so tudi obsežna območja naravnih parkov, kjer so domovali nekateri zadnji predstavniki starodavnih vrst še iz dobe dinozavrov. Kakšne bodo posledice tako hude izgube življenjskega prostora za avstralske avtohtone in edinstvene vrste, je težko ocenjevati. Toda trendi niso obetavni. Na vse toplejšem planetu so ekstremni vremenski dogodki postali bolj pogosti. V rekordno sušnem poletju je bil tudi obseg požarov v Amazoniji rekorden. V času, ko se intenzivno pogozdovanje vse pogosteje omenja kot odgovor na segrevanje planeta, izginjajo v plamenih vse obsežnejša gozdna območja. Daleč od oči javnosti gorijo tudi obsežni severni gozdovi, kjer so izpusti toplogrednih plinov daleč največji. Kaj nam lahko povejo ti požari? V času šestega masovnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu danes priča, tako obsežne izgube naravnih gozdov nedvomno pomenijo katastrofo, katere domet si težko predstavljamo. Foto:Pixabay
Slovenski 15-letniki so v mednarodni raziskavi pismenosti PISA 2018 izkazali višje znanje bralne, matematične in naravoslovne pismenosti od povprečja dosežkov drugih držav članic Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. A primerjava rezultatov v daljšem časovnem obdobju in bolj temeljita analiza podatkov kažeta na kar nekaj izzivov slovenskega šolskega sistema: povprečni dosežki slovenske mladine rahlo, a konstantno padajo, bolj kot v drugih državah OECD-ja se opažajo razlike med spoloma, slabši dosežki mladih z migrantskim ozadjem in tistih, ki izhajajo iz šibkega socialno-ekonomskega okolja. Prav tako so slovenski dijaki nadpovprečno žalostni in zaskrbljeni ter ne občutijo podpore učiteljev.
Začetek novega leta prinese nagrajevanje najboljših filmskih in televizijskih ustvarjalcev, kjer so vse pomembnejši igralci internetni ponudniki videa na zahtevo. Kako spreminjajo televizijo, filmsko industrijo, navade gledalcev in kakšen je njihov vpliv na regionalno produkcijo? Novo medijsko krajino in najodmevnejše dogodke minulega leta pretresajo kritičarka Ana Jurc, filmski zgodovinar prof. dr. Peter Stanković, multimedijski ustvarjalec Luka Marčetič in urednik Jani Virk. Oddajo je pripravila Urška Henigman
Življenje je zahtevno. Ni sprehod po cvetočem travniku. Vsaj ne vedno. Čeprav nam to vizijo pogosto ponujajo in mi, ji radi nasedamo. Ker, le kdo si ne bi želel zlahka in takoj preobraziti svojega življenja v sijajno zgodbo sreče, materialnega obilja in zaupanja vase? Ljudje postajajo vse bolj obsedeni s pozitivnimi afirmacijami, motivacijskimi seminarji in “life coachingom”. Zdi se, kot da so "negativna" čustva, izkušnje "neuspeha" in nestorilnost samo še za pokop. Za odgovore, razmislek, debato, so bili z nami gostje: Valentina Smej Novak, publicistka in založnica, dr. Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka in Aljoša Bagola, kreativni direktor; vsi trije tudi knjižni avtorji.
V zadnji letošnji Intelekti smo pripravili izbor nekaterih najzanimivejših tem iz iztekajočega se leta, tem, ki bodo najverjetneje relevantne tudi v prihodnje. Med temi lahko izpostavimo nagle spremembe v živi naravi kot v rabah sodobnih tehnologij in njihovem vplivu na družbo. Naglo izumiranje vrst, predvsem žuželk, je morda manj izpostavljeno kot podnebne spremembe, dolgoročne posledice pa utegnejo biti še usodnejše. Novi podnebni realnosti se sicer že skušajo prilagoditi tudi nekatere panoge, kot je turizem. Nedvomno ne moremo mimo vzpona umetne inteligence, ki poleg koristnih načinov rabe, ponuja tudi izredne možnosti za zlorabe. Dotaknili smo se tehnologije lažnih videov in avtonomnih orožij. Za uspeh v tem kompleksnem svetu so danes, to nas prepričuje tudi popkultura s poplavo superjunakov, potrebne super moči, ali vsaj njihova projekcija, kot kaže fenomen t. i. superžensk. Leto 2019 je bilo tudi zelo bogato z različnimi obletnicami. Izbrali smo legendarni Woodstock in preverili, kakšen je njegov odmev 50 let pozneje. Foto: Pixabay
V prevodu Anite Jadrič je pri Mladinski knjigi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je končana, neapeljska tetralogija pa z nasprotji med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo oriše kompleksno množico vlog, ki jih ženske, moški in otroci v različnih obdobjih zasedajo v italijanski družbi. V tokratni oddaji Intelekta smo se pogovarjali, ali je v slovenski družbi zelo drugače in kako so se vloge z leti spreminjale. O družinskem življenju nekoč in danes prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo, prof. dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, obe z Univerze v Ljubljani in Katarina Veselko iz podjetja OK Consulting. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Med bolj očitnimi pojavi sodobnega javnega življenja, ki nakazujejo postopno razkrajanje do včeraj samoumevnih demokratičnih principov, je skoraj neverjetna vseprisotnost sovražnega govora na svetovnem spletu. Spletne platforme, ki omogočajo anonimno izražanje mnenj brez kakršne koli osebne odgovornosti, so postale generator vse intenzivnejšega žaljenja in groženj. Videti je, da se danes temu ne more izogniti nobena javna osebnost, a kar velja v načelu za vse, po vsem sodeč velja dvakrat toliko za ženske ter pripadnike etničnih, verskih, spolnih in drugih manjšin. Prav ti so namreč nesorazmerno pogosto tarča internetnega sovražnega govora. Žaljivi napadi in grožnje seveda ustvarjajo pritisk in žrtev napada po možnosti utišajo. "Čisto drugače je, ko se na spletu napade žensko. Drugačen stil, drugačen diskurz, drugačna negativna moč. Zakaj? Ker je tu na delu tradicija patriarhata. Naj spomnim, da patriarhat ni nekaj trdega, večnega in tradicionalnega, zelo elastičen je. To je Meduza, ki se prilagodi vsemu," poudarja antropologinja in klasična filologinja prof. dr. Svetlana Slapšak. Tako kot Svetlana Slapšak, je bila grobih žalitev in groženj s smrtjo na spletu deležna tudi angleška zgodovinarka Mary Beard, ki se je v manifestu Ženske in oblast, posvetila vzorcem, skozi katere se v današnjem obravavanju žensk še vedno kaže kaže vpliv grške antike. Na začetku enega najstarejših literarnih del, Homerjeve Odiseje, je ženska utišana in izločena iz javnega govora, ki pripada moškim. Danes temu nikakor ni več tako, toda številni so znaki, da družbena enakopravnosti vendarle ni dokončan projekt. "Avtorica si zastavi vprašanje, zakaj je ženski javni govor danes praviloma stigmatiziran in to tudi takrat, ko gre za zelo uveljavljene političarke. Potegne simbolno rdečo nit od antike in Penelope pa vse do Hillary Clinton," izpostavlja ključno poanto zgodovinarka in urednica knjige Ženske in oblast, prof. dr. Marta Verginella. Foto: Pixabay
Ne glede na to, kdo smo in kje se rodimo, vsak od nas je upravičen do istih temeljnih pravic in svoboščin. Človekove pravice niso privilegij, so neodtuljive in univerzalne. Čeprav se ideja zdi enostavna in lahko uresničljiva, se izkaže, da ni tako. Uveljavljanje teh idej v zakonih in v praksi pogosto naleti na odpor. Zakaj? Kako to, da še vedno ne živimo vrednot, o katerih smo se dogovorili po drugi svetovni vojni? Zakaj so določene skupine ljudi v naši družbi privilegirane, druge pa stigmatizirane, postavljene na rob ali nevidne? Najprej odgovor na vprašanje, zakaj pri zagotavljanju človekovih pravic kljub nekaterim zakonodajnim korakom k več pravicam, ki so se zgodili v minulih letih, ne le stojimo na mestu, spremljamo celo proces odmikanja od splošne deklaracije človekovih pravic? Eden od odgovorov je proces, ki ga družboslovci poimenujejo s pojmom retradicionalizacija. Sociologinji prof. dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani se sklicevanje na tradicionalne vrednote v povezavi s politikami enakosti spolov v Sloveniji zdi problematično, opozicijski odnos med tradicionalnim in novim, današnjim in starim v družbi bi zato morali vedno razumeti v kontekstu vprašanj: “Komu in kaj določeno novo ali tradicionalno prinaša, omogoča oziroma ohranja več pravičnosti, enakosti, dobrobiti – večim ali zgolj izbranim v družbi? Ali ustvarja ali ohranja določeno raven blaginje, ali jo izničuje? Ali se na ozadju tradicionalnih ali novih praks postavljajo prostori svobod, ali pa jo omejujemo, morda celo zapiramo oziroma odpravljamo?” Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini. Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi spremenili 8. člena Zakona o visokem šolstvu in na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini. Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili: jezikoslovec in slovenist akad. dr. Marko Jesenšek, predavatelj na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilka dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jana Javornik, z nami sta tudi jezikoslovca in slovenista dr. Marko Stabej in akad. dr. Andreja Žele, oba predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje sedeža Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)
V javnem nagovarjanju vse bolj opažamo termin, ki naj bi čim bolje zajemal skoraj nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske kažejo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vsakdanjih vlogah skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, ter se posvečajo številnim konjičkom, družabnemu življenju in vse bolj tudi svoji zunanji podobi. “Superženske”. Gledamo nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, po katerem (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za tako razraščanje zahtev po popolnosti na vseh ravneh bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? V nenehnem vročičnem prizadevanju, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, pač ni izpolnitve. Je to tisto, kar zares iščemo? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, kaj pričakuje tudi sama? Pri razmišljanju in iskanju odgovorov bodo z nami gostje: doktorica socioloških znanosti Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan, direktorica Zavoda APIS.
Turizem je eden najhitreje prilagodljivih gospodarskih sektorjev, saj mora za preživetje ohranjati konkurenčnost. Če na primer ni snega na smučišču, se uporabi umetno zasneževanje; če je v mestih prevroče, je treba postaviti pitnike in posaditi več zelenja za zagotavljanje sence. Kje so podnebne spremembe najbolj posegle v turizem in kako se bo ponudba razvijala v prihodnje? O tem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Ko je Google razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj, smo zastrigli z ušesi. Zmogljiv kvantni računalnik bi namreč v nekaj sekundah uspel zlomiti katerokoli enkripcijo, ki jo uporabljamo za zaščito informacij na spletu. Izkazalo se je, da googlov kvantni računalnik tega še ne zmore. Je pa ta najnovejši dosežek ameriškega spletnega velikana prava priložnost za odgovore na vprašanja: kaj sploh je kvantni računalnik, kako deluje, kdo ga razvija, v kakšne namene se bo uporabljal in katere probleme bo reševal? O tem v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Slovenija je postala v zadnjih letih, po številu turistov na prebivalca, ena izmed najbolj obiskanih držav na svetu. V preteklem letu so na Statističnem uradU Republike Slovenije zabeležili več kot 6 milijonov turistov, od tega jih je samo v Ljubljani prenočilo več kot dva milijona. V šestih letih se je število turistov v prestolnici podvojilo. Veliko ljudi se strinja, da mesto postaja lepše, vedno več pa je tistih, ki opozarjajo na to, da si življenja v "najlepšem mestu na svetu", večina ne more več privoščiti. Cene stanovanj in najemnin nezadržno rastejo, prebivalci se umikajo na obrobje mesta, središče mesta postaja kulisa za turiste. O posledicah prekomernega turizma, o elitizaciji in gentrifikaciji mestnih središč smo govorili v tokratni Intelekti. Z nami so bili Zala Velkavrh iz društva prostoRož, arhitekt, publicist in sourednik revije Outsider, Matevž Granda in sociolog dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede.
Septembra je minilo osemdeset let od smrti Sigmunda Freuda, verjetno najpomembnejšega humanističnega znanstvenika 20. stoletja. Kakor Einstein je tudi Freud znanstveni zvezdnik, čigar ime je znano na vseh petih celinah, njegova teorija pa še danes pomembno napaja ne le psihologijo in psihiatrijo, ampak tudi sociologijo, antropologijo, komunikologijo. Zato v Intelekti preverjamo, kako je Freud postal Freud in zakaj tudi v 21. stoletju ne moremo mimo njegove intelektualne zapuščine. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja Eva Bahovec, antropologinja Karmen Šterk in psihiatra ter psihoanalitika Matjaž Lunaček in Miran Možina. Z njimi se je pogovarjal iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Neveljaven email naslov