Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
910 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.
V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.
Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.
V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«
Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.
Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.
Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.
Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«
Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«
V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.
Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.
Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.
Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih
Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«
Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija
V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big
Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?
Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.
Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.
Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta
Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...
Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu
Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.
Evropski parlament je nedavno sprejel Akt o umetni inteligenci, s katerim želi zagotoviti zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Pa je podjetniško mislenost, ki vodi tehnološki razvoj v okviru podatkovne ekonomije, mogoče uokviriti z načeli pravične, strpne, okoljsko vzdržne in demokratične družbe? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Odnos zdravilnih rastlin in človeka je res starodaven. Rastline so že od samega nastanka človeka predstavljale prva zdravila. In hrano. Osrednjo vlogo med zdravili so rastline ohranile vse do sredine 20. stoletja, ko so jih začela izpodrivati zdravila pridobljena s kemijsko sintezo. Čeprav jih neposredno, za svoje zdravje in dobro počutje uporabljamo manj kot naši predniki, so čedalje bolj zastopane v številnih farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih, trg prehranskih dopolnil raste in prinaša enormne zaslužke. Pa tudi, raziskave kažejo, da je uporaba zdravilnih rastlin med ljudmi še vedno precej razširjena, v Sloveniji naj bi jih uporabljalo kar 72 % prebivalcev. A narava je, tako kot človek, polna protislovij. Lahko oživlja ali pa mori. In tudi zdravil rastlinskega izvora se držita vsaj dva stereotipa – da za resne težave z zdravjem so to prenedolžna zdravila, neučinkovita, »blažev žegen« in pa stereotip, da naravno je edino zdravilno in varno. Tokrat se bomo v Intelekti ukvarjali z zdravilnimi rastlinami v primežu mitov, stereotipov in reševanja življenj. V studio 1. programa Radia Slovenija je avtorica in voidteljica oddaje Liana Buršič zato povabila strokovnjake, ki se vsak na svoj način ukvarjajo z rastlinami: mag. Kaja Kastner Yadav - medn. certif. svetovalka ajurvede, učiteljica joge, ustanoviteljica centra Ajurjoga, predavateljica izobraževanja iz uporabne ajurvede, pisateljica, prof. dr. Samo Kreft - mag. farmacije, redni profesor na Fakulteti za farmacijo, urednik spletnih platform "Lačna Bučka" in "Sodobna fitoterapija", publicist in dr. Tina Mele - doktorica veterinarske medicine, doktorica medicinskih znanosti, zeliščarka, ustanoviteljica spletne šole Zelena čarovnica.
V slovenskih medijih en ženski glas še vedno preglasijo štirje moški. Po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli združenje ONA VE, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Univerza v Stirlingu, kar 73 odstotkov virov informacij v medijih predstavljajo moški, le 27 odstotkov pa ženske, kar kaže na to, da so v slovenskih medijih močno prisotni neenakost in škodljivi spolni stereotipi. O tem, zakaj nam v slovenskih medijih svet in družbo v njem še vedno razlagajo pretežno moški in zakaj je to narobe, bomo spregovorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. Marto Kos, Matejo Malnar Štembal iz združenja ONA VE in dr. Alenko Jelen z Univerze Stirling.
Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo
Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici
Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.
Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?
Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?
V Ljubljani so na ogled kar tri razstave, ki na različne načine tematizirajo pojavljanje žensk na polju vizualnih umetnosti. Že bežen pogled na umetnostno zgodovino nam pokaže, da umetnice v javnem prostoru in v strokovnem diskurzu niso tako prisotne in prepoznavne kot njihovi moški kolegi. V knjigarnah lahko najdemo kopico monografij moških umetnikov, medtem ko je monografij, posvečenih ženskam, na voljo zgolj peščica. V današnji Intelekti se bomo posvetili vprašanju, ali je umetnostna zgodovina tudi zgodovina patriarhata.
Neveljaven email naslov