Če pogledamo Zemljo iz vesolja, so poleg oceanov in oblakov najbolj opazna značilnost planeta povsod prisotne sledi človeških bitij. V zadnjih stoletjih smo površje temeljito spremenili in prilagodili svojim potrebam. Kakšen pa bo pogled na ta isti planet čez sto let? Ljudi naj bi bilo še nekaj milijard več. Ali pa tudi ne. Ko se neka vrsta zaradi ugodnih razmer namnoži bolj, kot to dolgoročno prenese ekosistem, ki jo podpira, se prej ali slej zgodi zlom v prehranjevalni verigi in populacija v razmeroma kratkem času doživi kolaps.

V naravnem svetu ni to nič nenavadnega, znano pa je tudi iz človeške zgodovine. Tako so izginile že številne civilizacije v preteklosti in nemara čaka enaka usoda tudi nas. Človeška populacija je v zadnjih stoletjih, predvsem seveda v zadnjem, doživela eksplozijo neprimerljivih razsežnosti. Trenutno nas na svetu živi 7,4 milijarde. Leta 1960 je denimo živelo na planetu 3 milijarde ljudi, na začetku 20. stoletja milijarda in pol.

Scenarij katastrofe in eksplozija prebivalstva

Ocene, koliko ljudi lahko Zemlja podpira, se seveda razlikujejo in so odvisne od številnih dejavnikov. Ko je Thomas Robert Malthus konec 18. stoletja prvič poudaril problem, da človeška populacija narašča hitreje kot proizvodnja hrane, se ni zavedal, da je človeštvo pravzaprav šele na začetku svoje resnično eksplozivne rasi. Prepričan je bil, da bodo eksponentno rast prebivalstva hitro in precej grobo ustavile bolezni in lakota. Toda Malthus ni računal z industrijsko revolucijo, vrsto revolucij v proizvodnji in pri konzerviranju hrane ter z razvojem medicine, višanjem higienskih standardov, z antibiotiki in cepivi.

V njegovem času – natančneje v letu 1804 – je število ljudi na Zemlji doseglo prvo milijardo. Za naslednjo je bilo potrebnih 123 let, za tretjo – dosegli smo jo leta 1960 – smo jih potrebovali le še 33. Nato smo lahko novo milijardo prišteli na vsakih 14, 13 ali 12 let. In ker nas je že toliko, se bo populacija v prihodnje nedvomno samo še večala, se strinja profesor geografije Dušan Plut. »Vsako leto se svetovno prebivalstvo še vedno poveča za od 75 do 80 milijonov.« To je približno za eno Nemčijo oziroma za odstotek svetovnega prebivalstva. Toda jasno se tudi kaže, da se je trend naraščanja začel naglo ustavljati. »V šestdesetih letih je bila rast dvoodstotna, danes pa smo malo nad enim odstotkom. Ker pa je na svetu, predvsem v državah v razvoju, še veliko mladega prebivalstva, so realne napovedi, da bo vsaj do sredine stoletja prebivalstvo še naraščalo.«

Koliko rasti bo preveč?

Po ocenah Združenih narodov bo na planetu do leta 2050 živelo 9,6 milijarde ljudi, do konca tega stoletja bi utegnilo število prebivalcev že močno preseči 11 milijard. Sodobna civilizacija pa ni omogočila samo izjemne rasti prebivalstva. Vse bolj in v zadnjem času tudi vse hitreje narašča izkoriščanje vseh vrst naravnih virov. Vse pogostejša so tako opozorila, da bodo potrebe sodobne globalne potrošniške civilizacije na neki točki presegle zmožnost zamejenega planeta. S tem bi lahko pritisk na regeneracijske sposobnosti planeta postal tako močan, da nam tudi visokotehnološke rešitve ne bodo ne bodo več pomagale in bodo sistemi začeli odpovedovati.

Koliko tako zaželene gospodarske rasti planet še prenese? Ekonomist Igor Feketija meni, da omejitve niso biološke oziroma naravne. »Bistvena omejitev, zaradi katere vztraja približno enak odstotek prikrajšanih na planetu že stoletja, je politično ekonomska. Ta omejitev je vsajena v družbeno-ekonomski sistem. Z agrarno revolucijo se je vzpostavila asimetrija dveh razredov, ki obstaja tako znotraj vsake države kot tudi na globalni ravni med razvitim, prvim svetom in nerazvitim, tretjim svetom.« V tej asimetrični delitvi moči lahko iščemo tudi vzroke za naraščanje prebivalstva. »Z nastankom tega, čemur pravimo civilizacija ali urbana politična kultura, se pojavi interes vladarjev, da povečujejo število prebivalstva, saj tako povečujejo davke in božajo svojo nečimrnost,« je prepričan antropolog Peter Simonič.

Bo hrane dovolj?

Bi lahko torej v tem stoletju, ki bo nedvomno videlo številne pretrese zaradi različnih dejavnikov, tudi zaradi podnebnih sprememb, upadanja biotske raznovrstnosti, izsekavanja obsežnih predelov tropskega pragozda, vse večjih pritiskov na vodne vire, postala tudi pridelava zadostnih količin hrane resna težava? Svetovna organizacija za hrano je pred nekaj leti opozorila, da bo treba količino pridelane hrane povečati celo za 60 ali 70 odstotkov.

Toda treba je razumeti kontekst, v katerem je ta napoved nastala, opozarja agrarni ekonomist Emil Erjavec. »Leta 2008 je namreč nastopila velika prehranska kriza, za katero je več razlogov. Takrat so namreč začele številne države iz žita pridelovati etanol in biodizel, kar je zmanjšalo svetovne zaloge hrane in cene so narastle. Takrat je bil položaj res skrb zbujajoč. Poleg tega se je začela ekonomska rast v Aziji, kjer je v zadnjih 15 letih 500 milijonov ljudi začelo spreminjati prehranjevalne navade in bolj posegati po hrani živalskega izvora. To pomeni, da se rastlinski viri slabše izkoriščajo, saj gredo v večji meri za krmo živali. To pa ponovno zmanjša zaloge. Poleg tega smo imeli tedaj daljše obdobje suš in zmanjšanja naložb v kmetijstvo. Po letu 2000 so se vlaganja v kmetijstvo na svetovni ravni močno zmanjšala, razvoja ni bilo in mislim, da je FAO izkoristil prehransko krizo, da je resno opozoril svet, da je pridelava hrane strateško pomembna.«

Tudi povsem ekološko bi bilo izvedljivo

Opozorilo je bilo vsekakor slišano. Od panike pred sedmimi leti se je zgodilo marsikaj in letos tako celo pričakujejo največji pridelek v zgodovini. Sodobno kmetijstvo je povsem sposobno priskrbeti dovolj hrane. »Velika večina nerazvitega sveta ima še vedno zelo majhne količine pridelkov. Zgolj z upoštevanjem običajnih tehnologij je mogoče, tudi na okolju prijazen način, pridelati precej več v zelo kratkem času. Človeštvo bi se dalo prehraniti celo na ekološki način, so pokazali izračuni.«

V praksi so seveda težave. Sodobno kmetijstvo v kontekstu globalnega izčrpavanja planeta nikakor ni nedolžno, priznava Erjavec. »Vse študije kažejo na to, da kmetijstvo že načenja planet. V interesu nerazvitih držav je, da prehranijo same sebe in da hrano tudi izvažajo. Proizvodnja hrane gre tako pogosto na škodo tropskih gozdov in vodnih virov, raba vode je pogosto zelo neracionalna in tako naprej. Na papirju je vse jasno. Z natančnim načinom kmetovanja, ki upošteva okolje, je mogoče vse urediti, ampak to je precej zahtevnejše od konvencionalnega kmetijstva in interes kapitala tega pač ne dovoljuje.

Dvojna merila

Pri tem ne gre pozabiti, da je tudi Evropa precej dvolična. Evropska unija je namreč druga največja izvoznica hrane v svetovnem merilu in s svojimi močno subvencioniranimi pridelki pogosto ovira lokalno kmetijstvo v nerazvitih, predvsem afriških državah pri tem, da bi se postavilo na lastne noge in samo poskrbelo za prehrano in preživetje lokalnega prebivalstva.

Težave, ki jih imamo z življenjem in preživetjem na našem zamejenem planetu, torej niso povezane s tem, da bi bilo ljudi preveč in hrane ali celo vode premalo. 21. stoletje bo, glede na težave, s katerimi se bomo tako ali drugače morali soočiti, izredno težko, toda pri njihovem reševanju, če naj bo uspešno, bo treba imeti pred očmi, kateri problemi so res ključni. Število prebivalcev pač ni med njimi.