Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vključevanje priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem

17.05.2016


V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.

Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:

"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti." 

V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.

SISTEMSKA UREDITEV

Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.

V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).

Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa -  sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.

IZKUŠNJE ŠOL

Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše.  Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.

"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je  normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."

Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.

NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA

Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.

Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.

A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.

Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.

(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)


Intelekta

896 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Vključevanje priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem

17.05.2016


V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.

Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:

"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti." 

V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.

SISTEMSKA UREDITEV

Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.

V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).

Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa -  sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.

IZKUŠNJE ŠOL

Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše.  Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.

"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je  normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."

Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.

NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA

Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.

Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.

A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.

Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.

(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)


09.08.2022

Mesta, ki tonejo

V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.


02.08.2022

Spremembe moškosti in očetovstva

V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.


26.07.2022

Vojna v vzhodni Evropi, premiki v vzhodni Aziji

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?


19.07.2022

Ali imajo večne franšize, kot so Marvel in DC Comics, svoj konec?

Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.


12.07.2022

Nekoč je bil zeleni planet

Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.


05.07.2022

O inteligentnosti

Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?


28.06.2022

Meje: od tistih v glavi do onih z žico

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.


21.06.2022

Tanki, zlato ali ideje - na čem temelji geopolitična moč držav?

Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.


14.06.2022

Discplinizacija humorja - ali se še smemo smejati smešnemu?

Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.


07.06.2022

Boj z virusi ostaja napet kot kriminalka

Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi


31.05.2022

Nekemične zasvojenosti poganja digitalizacija

Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.


24.05.2022

Kako ljudje sprejemamo odločitve?

Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)


17.05.2022

Vojno spolno nasilje nad ženskami je vojno orožje

Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.


10.05.2022

Nikogaršnja divjad in njene pravice

Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.


03.05.2022

Travma lahko postane edina resničnost

Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay


26.04.2022

Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?

O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?


18.04.2022

Se kapitalizem preobraža v tehnofevdalizem?

»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay


12.04.2022

Vojna v Ukrajini, lakota po svetu

Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)


05.04.2022

Večina bolnikov umrla zaradi covida in ne z njim, kažejo analize

V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay


29.03.2022

Trg nepremičnin pospešuje razslojevanje družbe

Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.


Stran 6 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov