Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.
Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:
"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti."
V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.
SISTEMSKA UREDITEV
Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.
V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).
Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa - sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.
IZKUŠNJE ŠOL
Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše. Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.
"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."
Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.
NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA
Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.
Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.
A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.
Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.
(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)
896 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
V Sloveniji živi dobrih 5 % ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva, prebivalcev s koreninami drugih narodnosti je še veliko več, vsako leto pa se v Slovenijo priseli okoli 14, 15 tisoč ljudi. Med priseljenci je vsako leto okoli tisoč otrok, ki se brez znanja slovenskega jezika vključijo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Zakonodaja jim zagotavlja, da se izobražujejo pod enakimi pogoji kot slovenski otroci. Od konca devetdesetih let ministrstvo za izobraževanje šolam, ki jih obiskujejo ti otroci, financira ure dodatne strokovne pomoči za poučevanje slovenščine. Do njih so upravičeni prvo leto, od šolskega leta pa 2006/2007 pa tudi drugo leto šolanja. Število ur in upravičencev raste. Od približno 16 tisoč ur in 1344 učencev v letu 2010/2011 do 19.500 ur in 2330 osnovnošolcev v letošnjem šolskem letu. Poleg tega se dodatna strokovna pomoč za tečaje slovenščine izvaja tudi na srednjih šolah – letos tako ministrstvo financira 6900 ur za nekaj več kot 1100 dijakov.
Vključevanje priseljencev v šole torej ni nič novega, v zadnjem letu pa so se okoliščine zaradi begunskega vala vseeno nekoliko spremenile. A to ne spremeni dejstva, da mora biti slovenska javna šola dostopna vsem otrokom. Dr. Marijanca Ajša Vižintin, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU:
"Slovenska šola je vključevalna, mi nimamo posebnih segregacijskih razredov. Torej, vsak otrok je vključen in to mora biti naše izhodišče. Če se učitelj ne počuti dovolj usposobljenega, gre na usposabljanja, se uči od kolegov. (...) Dolžnost učitelja je, da otroka vključi in da naredi vse, da se bo ta otrok počutil dobrodošlega. Rasizem in diskriminacija sta v slovenski šoli in slovenski družbi prepovedana. Če se to dogaja, se je treba s tem soočiti in se o tem odkrito pogovoriti."
V Intelekti smo zato s številnimi sogovorniki, ki so se v začetku maja udeležili posveta Vključenost priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem Republike Slovenije, govorili o tem, kako poteka vključevanje priseljencev v naš vzgojno-izobraževalni sistem, kako uspešni smo in pred katerimi izzivi so se znašli šolniki in odločevalci zaradi novih okoliščin, ko se v šole vključujejo tudi otroci iz jezikovno in kulturno zelo drugačnega okolja.
SISTEMSKA UREDITEV
Veliko je že bilo narejeno. Na sistemski ravni je za otroke priseljence določeno 2-letno prehodno obdobje z individualnim učnim načrtom in dodatnimi urami slovenščine, šole so seznanjene s smernicami za vključevanje otrok priseljencev v šole in vrtce, izvedlo se je nekaj projektov, delujejo spletne strani z gradivi in informacijami o tej problematiki.
V Sloveniji ministrstvo priporoča dvostopenjski model vključevanja priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki so ga na podlagi nekaj večletnih projektov in v iskanju najboljših rešitev razvile šole same. V uvajalnicah se otroci pred šolskim letom seznanijo s šolo, okoljem in slovenščino – prejmejo 20-urni program učenja našega jezika. Sledi nadaljevalnica, ko so priseljenci normalno vključeni v razred, imajo pa še dodatne ure slovenskega jezika (do 120).
Je to za obvladanje jezika dovolj, smo vprašali učiteljico slovenščine na OŠ Koper Mojca Jelen Madruša. Ta opozarja, da se otrok jezika za komuniciranje lahko nauči v dveh letih, a za osvojitev učnega jezika je potrebno več časa - sedem let, kar bi morali upoštevati. Prav tako poudarja, tako kot tudi mnogi drugi učitelji in ravnatelji, da pri vključevanju otrok priseljencev v vrtce in šole ne gre samo za učno vključenost in učenje jezika, temveč tudi socialno vključenost. Prav slednja pripomore, da se otrok v novem okolju počuti varno.
IZKUŠNJE ŠOL
Zelo pomembne so torej izkušnje šol, ki največkrat prve zaznajo določeno težavo, nejasnost ali dilemo. In potem poiščejo tudi rešitev, hkrati organizirajo medkulturne prireditve, delavnice učenja vlog, kreativne družinske delavnice in tečaje učenja slovenščine za starše. Na OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo 28 % učencev, katerih materni jezik ni slovenščina, največ jih prihaja s Kosova. Sodelujejo z različnimi šolami, fakultetami, sodelujejo na projektih. Ustanovili so fundacijo, s katero zbirajo denar za učence, ki si številnih obšolskih dejavnosti, ekskurzij ali šole v naravi ne morejo privoščiti. Razvili so sistem tutorstva, kjer učenci priseljenci, ki so že nekaj časa na šoli, pomagajo novim učencem- in to v svojem jeziku. Bo besedah vodje projekta Andreje Longer ne le, da se je tako priseljencem lažje seznaniti z novim okoljem in se počutijo bolj domače, tudi tutor pridobi veliko socialnih kompetenc, stikov, odgovornosti. Šole se vseeno srečujejo z vprašanji, na katere zakoni in šolski pravilniki ne odgovarjajo. Ravnatelj mag. Milan Rogelj.
"Določene izzive, probleme dobimo, že preden jih zazna ministrstvo. Na njih seveda začnemo opozarjati, a preden se pokažejo primeri dobre prakse, dajo določena navodila, ali spremeni zakonodaja, mine leto, dve, tri. Zato je normalno, da na šolah iščemo svoje inovativne rešitve. Lahko bi povedal kar nekaj primerov, ko smo se morali znajti. Na primer že pred leti, ko učenec nekaj mesecev ni znal govoriti slovensko, morali pa bi ga oceniti s tremi ocenami pri vsakem predmetu v vsakem occenjevalnem obdobju. Že takrat smo na to opozorili ministrstvo in našli prilagojene načine ocenjevanja, čeprav to še ni bilo zakonsko določeno. Drug primer je, ko smo prav tako že pred leti opozarjali, da na nacionalno preverjanje znanja ne more iti nekdo, ki je prišel v Slovenijo pred pol leta in ne zna niti teksta prebrati. In da to ni noben podatek o znanju tega učenca ne o znanju na šoli. Ministrstvo je tudi tu dovolj hitro odreagiralo in je dalo neke rešitve v pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja in v pravilnik o nacionalnem preverjanju znanja. Zakonodaja sledi, moramo pa biti seveda na šolah inovativni, da sami poiščemo rešitve iz lastnega okolja. Vsaka šola ima drugačne pristope, mogoče tudi različne poglede, a če uporabljamo čustva in razum, bomo vedno našli rešitev."
Rešitev strokovnjaki, ravnatelji in učitelji vidijo rešitev tudi v individualizaciji učnega procesa. Pri tem, je razložila dr. Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ne gre za delo z vsakim otrokom posebej, temveč za to, da se upošteva raznolikost otrok in dimenzije individualnosti ter prepozna otrokove potrebe in spretnosti. Otrok ne smemo gledati skozi prizmo deficita, manjka, torej paternalistično, je prepričana Rutarjeva, temveč tako, da se zavedamo, kaj lahko prispeva v razredu, šoli, družbi.
NOVE OKOLIŠČINE ZARADI BEGUNSKEGA VALA
Kljub številnim primerom dobrih praks pa je pred šolami še nekaj izzivov, saj se v slovenske šole vključujejo otroci begunci. Prihajajo iz območij, ki so jih prizadele vojne, spopadi in pomanjkanje, kjer govorijo in pišejo drugače, kjer mogoče sploh niso hodili v šolo, prihajajo brez dokumentov in mnogi brez staršev. Aprila je bilo tako v slovenske šole vključenih 62 otrok iz te skupine. 38 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in 2 z že priznano zaščito hodi v 6 OŠ po Sloveniji, 22 mladoletnikov, starih več kot 15 let, pa obiskuje osnovno šolo za odrasle. Prisluhnite, kako je na OŠ Koper, ki jo obiskujeta dva otroka zaščito brez spremstva, in kako je na OŠ Livada, kjer imajo 27 otrok iz Azilnega doma Ljubljana. Anton Baloh, ravnatelj koprske šole, nato pa še Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada v Ljubljani.
Ker je veliko odvisno od samih učiteljev, bo strokovnim delavcem prav prišel najnovejši razpis ministrstva za izobraževanje, znanost in šport: Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. 4 milijone evrov bodo do konca leta 2021 namenili izobraževanju okoli 16 tisoč strokovnih in vodstvenih delavcev, in sicer na več področjih – 3 milijone prav za delo z otroki priseljencev. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo pripravljajo tudi bolj konkretne smernice in priporočila. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj poudarja, da so šole avtonomne pri svojem delovanju, želijo pa s protokolom odgovoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo v šolskem prostoru: kako vključiti učenca v razred, kakšen naj bo prvi stik, kako naj poteka ocenjevanje ipd. Najbrž je še trši oreh vključevanje mladoletnikov, starejših od 15 let, v slovenskih vzgojno-izobraževalni sistem. Obiskujejo namreč osnovno šolo za odrasle, kjer ni uvajalnega programa opismenjevanja, prav tako veliko mladih nima dokumentov, ki bi potrjevali njihovo znanje, zaključeno izobrazbo, lahko celo starost. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravlja rešitev tudi za to skupino priseljencev, in sicer program učenja slovenščine pred vstopom v osnovno šolo za odrasle in protokol za vključevanje mladih v srednješolsko izobraževanje.
A če se še vrnemo k dokumentom. Dokazila, potrdila, odločbe in vsa ostala papirologija je zdaj nekako razdeljena med pristojnosti različnih ministrstev, ki se vsako na svojem področju ukvarja s priseljenci, zato ravnatelj OŠ Koper Anton Baloh predlaga ustanovitev središč, ki bi na enem mestu poskrbele za celostno obravnavo beguncev in tako razbremenile šole, ki morajo kdaj na primer poskrbeti tudi za zdravstveno potrdilo otrok, ki pridejo na šolo.
Idej in primerov dobrih praks je torej v slovenskih šolah veliko, pomembno pa je, da veliko breme vključevanja priseljencev v našo družbo ne pade le na ramena šol. Ni dovolj, če so vključujoče le šole – delovati morajo z roko v roki z lokalno skupnostjo, drugimi javnimi in nevladnimi organizacijami, stroko, politiko.
(Še več primerov dobrih praks in še bolj poglobljeno o vključevanju priseljencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem pa v Intelekti.)
Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20
Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay
Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran
Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay
Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)
V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.
Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december?
Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)
Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva
Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay
Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.
Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)
Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.
Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti.
Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC
Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.
TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Neveljaven email naslov