Danes vsak peti človek na svetu živi z manj kot dolarjem na dan, vojskuje se tretjina svetovnega prebivalstva, med njimi vsaj tristo tisoč otrok. Več kot milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode. Vsako leto izgine deset jezikov. Trije najbogatejši ljudje pa imajo skupaj več premoženja kot 48 najrevnejših držav. Po dobrih štirih desetletjih intenzivnega spodbujanja razvoja po svetu in prizadevanj za zmanjšanje razlik med revnimi in bogatimi je rezultat precej porazen. Podrobnejši pregled konkretnih razvojnih projektov kaže, da so ti prepogosto del problema, ki naj bi ga pomagali reševati.

Ogromno sredstev, pičel učinek

Sredstva, ki jih razvite države namenjajo za razvojno pomoč, niso zanemarljiva. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je uradna razvojna pomoč v letu 2015 znašala dobrih 118 milijard evrov. Med darovalci je prva Evropska unija. Skupaj so posamezne članice in evropske institucije v ta namen prispevale 78 milijard evrov, Slovenija 56 milijonov. Podrobnejši pregled slovenske razvojne pomoči nam razkrije, da je večji del sredstev namenjen za multilateralno pomoč. To pomeni, da Slovenija prispeva članarino in svoj obvezni delež mednarodnim organizacijam, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ali Evropska banka za obnovo in razvoj.

Le 30 odstotkov slovenske razvojne pomoči je namenjene za bilateralni namen, torej za neposredno pomoč drugim državam. Toda tudi tretjina teh sredstev gre dejansko za administrativne stroške, 38 odstotkov dobijo slovenske visokošolske ustanove kot nadomestilo za šolnine za tuje študente, 17 odstotkov dobijo policija, civilna zaščita in ministrstvo za obrambo. V razvojno pomoč sta med drugim všteta pomoč ob naravnih nesrečah in postavljanje šotorov za begunce v Sloveniji.

Tako se prispevek za konkretne razvojne projekte v manj razvitih državah močno oklesti. Toda tudi podrobnejši pogled v te projekte razkrije, da je pomoč v 80 odstotkih namenjena državam na Balkanu, projekti pa niso tako zelo razvojno usmerjeni, kot bi si morda želeli v 21. stoletju. Naša konkretna pomoč se namreč v veliki meri vrti okoli premoga.

Tudi razvojni projekti, ki jih financiramo preko mednarodnih organizacij, imajo pogosto škodljive učinke za lokalno prebivalstvo, na primer graditev jezov v Gruziji ali odpiranje rudnikov v Mongoliji. Ti primeri kažejo, kako na koncu razvojna sredstva prepogosto poniknejo na skritih računih v tujini, ne da bi lokalne skupnosti od takšnih razvojnih projektov imele sploh kaj koristi.

Neplačani davki močno presegajo vsa razvojna sredstva

Izginjanje sredstev z računov slamnatih podjetij in možnosti, ki jih imajo nadnacionalne družbe  za izogibanje plačevanja davkov, opozarjajo na težavo, ki predvsem revnejšim državam onemogoča samostojnejši razvoj.

Po ocenah Evropskega parlamenta vsako leto samo iz Evropske unije v davčnih oazah ponikne približno 70 milijard evrov. Izmikanje plačevanju davkov je za številne države - davčne oaze - postalo zelo pomembna, če ne kar ključna gospodarska dejavnost. Kot je pred dvema letoma nazorno pokazalo razkritje luksemburških tajnih davčnih dokumentov - luxleaks -, so posebnih ugodnosti deležne predvsem multinacionalke, ki so bile v Luksemburgu denimo obdavčene le z  enoodstotno davčno stopnjo. Velikokrat pa se jim uspe davkom tudi povsem izogniti.

Več o stranpoteh razvojne pomoči, dvojnih davčnih pravilih in izredno razširjeni praksi slamnatih podjetij z neznanimi lastniki, ki pomembno vplivajo na finančne tokove v sodobnem globaliziranem svetu, lahko slišite v oddaji Intelekta.