Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Divjih odlagališč v Sloveniji še nismo izkoreninili. 15. septembra se bomo skupaj čistili v 150 državah sveta.
Kupov smeti pred svojim pragom si ne želi nihče. Prav tako na tak kup – ali pa na nasmetene poti – res ne želimo naleteti na izletu v naravo. Tudi zato se znamo Slovenci ob čistilnih akcijah odlično angažirati in zaradi uspešnih akcij iz preteklih let je divjih odlagališč pri nas vse manj. Prva akcija Ekologov brez meja Očistimo Slovenijo v enem dnevu je leta 2010 postregla s številnimi presežki. Rekordna udeležba 270.000 prostovoljcev in dobra organizacija sta omogočili, da je bila narava v samo enem dnevu odrešena več kot 20.000 ton nezakonito odvrženih komunalnih odpadkov.
Toda to žal ne pomeni, da je problem rešen in da ni več tistih, ki menijo, da je narava primeren kotiček za ostanke njihove stare kopalnice. Po ocenah društva Ekologi brez meja je neočiščenih divjih odlagališč v Sloveniji še vedno več kot deset tisoč. Veliko divjih odlagališč, ki so se nabirala skozi desetletja, ko ni bilo na voljo niti primerne infrastrukture za odlaganje in ravnanje z odpadki, je vendarle že bilo saniranih. Predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik.
»Problem ostajajo gradbeni odpadki, delno tudi kosovni. Razlog za to sta predvsem slaba obveščenost ljudi in pomanjkljiv nadzor.«
V ceno različnih gradbenih in obrtniških storitev bi načeloma moralo biti vključeno tudi ravnanje z nastalimi odpadki, toda najpogosteje je pri naročilih odločilna čim nižja cena, pravilno ravnanje z odpadki pa neredko v tej ceni prepogosto ni zajeto.
Toda če morajo podjetja in samostojni podjetniki za odlaganje plačati, pa lahko posamezniki svoje kosovne in gradbene odpadke odlagajo brezplačno.
Ljudje smo pogosto precej bolj skrbni na območjih, ki imajo za nas posebno vrednost. To se zelo nazorno pokaže v trudu, s katerim – vsaj po večini – poskrbimo za svoje smeti, ko gremo denimo v gore. »Moto Smeti odnesi s seboj v dolino še vedno velja in se tudi vse bolj upošteva,« je glede količine smeti v slovenskih gorah zadovoljen dr. Matej Ogrin, predsednik društva za varstvo Alp Cipra Slovenija. Opozarja pa na drug problem.
»Posledica udobja in razkošja, ki ju danes pričakujemo v gorah, je tudi več odpadnih snovi. Predvsem je problematična raba vode. Večina slovenskih koč nima učinkovitega sistema za čiščenje odpadnih voda. Tudi tam, kjer čistilne naprave so, praviloma ne delujejo tako, kot bi morale.«
Tudi zato se številna gorska jezera, kot je denimo Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, spopadajo s pretiranim vnosom hranilnih snovi, razraščanjem alg in zmanjševanjem količine kisika v vodi. V toplih vremenskih razmerah lahko tako enega izmed biserov slovenske narave zavohamo veliko prej kot ga zagledamo. Obenem pa je tak problem veliko težje in dražje reševati.
Ker se danes vendarle vse bolj zavedamo, da voda odplak in smeti pač ne odnese stran, ampak jih samo prestavi, se bo tudi letošnja akcija Očistimo Slovenijo v pomembni meri osredotočila na odpadke ob vodotokih, da bi tako nekaj prispevali tudi k zmanjševanju neizmernih količin plastike, ki se nabira v svetovnih morjih in oceanih.
Količina smeti se na svetu in tudi v Sloveniji iz leta v leto strmo povečuje. Povprečen Slovenec oziroma Slovenka vsak dan proizvede 1,3 kilograma odpadkov ali skoraj pol tone na leto. Trendi na tem področju niso spodbudni. S koncem recesije se je začela poraba povsod po svetu in tudi pri nas zelo hitro povečevati, z njo pa tudi količina odpadkov. Kar ni presenetljivo, saj med izdelki močno prevladujejo tisti z izredno kratkim rokom uporabe. Brez globljih sprememb v načinih, kako načrtujemo izdelke in njihovo uporabo, nas utegne neskončno povečevanje količine smeti, ki gre danes še vedno tesno z roko v roki z rastjo gospodarstva, pokopati pod sabo. Samo čistilne akcije ne bodo zadoščale.
Slovenci smo sicer po količinah ločeno zbranih odpadkov v svetovnem vrhu. Toda ločevanje predstavlja le en korak. Veriga, ki mora delovati, če naj bo naša družba bolj ekološka, pa je precej daljša. Številne stvari so danes izdelane predvsem z mislijo na čim nižjo ceno in čim večje število kupcev oziroma uporabnikov, toda zato pogosto niti niso primerne za recikliranje ali pa je to ekonomsko in energijsko nesmotrno. Problem embalaže, ki ni primerna za recikliranje, je postal veliko očitnejši v zadnjem času, odkar je Kitajska postavila nove standarde in znatno zmanjšala svoj uvoz embalaže za predelavo.
Če se želimo izogniti temu, da problem le prestavimo iz nekega konca na drugega, bo treba na novo premisliti o celotni verigi. Evropska unija prav zato razvija koncept krožnega gospodarstva, v katerem imata osrednjo vlogo vnovična uporaba in kroženje snovi. Toda to zahteva prilagajanje proizvodnih procesov, saj morajo nastati odpadki, ki dejansko so kot surovina uporabni. Gre za zahteven proces, ki bo zahteval veliko premisleka, načrtovanja in navsezadnje tudi finančnih sredstev.
Premik k širšemu naslavljanju težav se pri letošnji akciji kaže skozi še en vidik. Letošnja bo namreč prva prava svetovna čistilna akcija. 15. septembra bomo tako skupaj čistili v 150 državah sveta. Razmere po svetu so seveda med seboj včasih le težko primerljive. Toda morda še bolj pomenljivo je spoznanje, da takšne čistilne akcije uspešno povezujejo ljudi, ki sicer morda ne bi nikoli sodelovali.
»Gre za res težko primerljiva okolja,« poudarja Jaka Kranjc. »Lani nas je denimo zelo razveselila novica, da zdaj ženske v Savdski Arabiji lahko vozijo avto, saj to neizmerno olajša iskanje divjih odlagališč in vso logistiko. Velike čistilne akcije marsikje uspešno potekajo kljub vojnim razmeram. Na primer v Afganistanu se je na dan čistilne akcije zgodil samomorilski napad, vendar jih to ni odvrnilo od čiščenja. Tudi v Libanonu denimo čistilne akcije povežejo pripadnike različnih veroizpovedi, ki sicer le stežka najdejo skupni jezik.«
Pozitivni učinki takšnih akcij tako niso merljivi samo v čistejšem okolju.
898 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Divjih odlagališč v Sloveniji še nismo izkoreninili. 15. septembra se bomo skupaj čistili v 150 državah sveta.
Kupov smeti pred svojim pragom si ne želi nihče. Prav tako na tak kup – ali pa na nasmetene poti – res ne želimo naleteti na izletu v naravo. Tudi zato se znamo Slovenci ob čistilnih akcijah odlično angažirati in zaradi uspešnih akcij iz preteklih let je divjih odlagališč pri nas vse manj. Prva akcija Ekologov brez meja Očistimo Slovenijo v enem dnevu je leta 2010 postregla s številnimi presežki. Rekordna udeležba 270.000 prostovoljcev in dobra organizacija sta omogočili, da je bila narava v samo enem dnevu odrešena več kot 20.000 ton nezakonito odvrženih komunalnih odpadkov.
Toda to žal ne pomeni, da je problem rešen in da ni več tistih, ki menijo, da je narava primeren kotiček za ostanke njihove stare kopalnice. Po ocenah društva Ekologi brez meja je neočiščenih divjih odlagališč v Sloveniji še vedno več kot deset tisoč. Veliko divjih odlagališč, ki so se nabirala skozi desetletja, ko ni bilo na voljo niti primerne infrastrukture za odlaganje in ravnanje z odpadki, je vendarle že bilo saniranih. Predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik.
»Problem ostajajo gradbeni odpadki, delno tudi kosovni. Razlog za to sta predvsem slaba obveščenost ljudi in pomanjkljiv nadzor.«
V ceno različnih gradbenih in obrtniških storitev bi načeloma moralo biti vključeno tudi ravnanje z nastalimi odpadki, toda najpogosteje je pri naročilih odločilna čim nižja cena, pravilno ravnanje z odpadki pa neredko v tej ceni prepogosto ni zajeto.
Toda če morajo podjetja in samostojni podjetniki za odlaganje plačati, pa lahko posamezniki svoje kosovne in gradbene odpadke odlagajo brezplačno.
Ljudje smo pogosto precej bolj skrbni na območjih, ki imajo za nas posebno vrednost. To se zelo nazorno pokaže v trudu, s katerim – vsaj po večini – poskrbimo za svoje smeti, ko gremo denimo v gore. »Moto Smeti odnesi s seboj v dolino še vedno velja in se tudi vse bolj upošteva,« je glede količine smeti v slovenskih gorah zadovoljen dr. Matej Ogrin, predsednik društva za varstvo Alp Cipra Slovenija. Opozarja pa na drug problem.
»Posledica udobja in razkošja, ki ju danes pričakujemo v gorah, je tudi več odpadnih snovi. Predvsem je problematična raba vode. Večina slovenskih koč nima učinkovitega sistema za čiščenje odpadnih voda. Tudi tam, kjer čistilne naprave so, praviloma ne delujejo tako, kot bi morale.«
Tudi zato se številna gorska jezera, kot je denimo Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, spopadajo s pretiranim vnosom hranilnih snovi, razraščanjem alg in zmanjševanjem količine kisika v vodi. V toplih vremenskih razmerah lahko tako enega izmed biserov slovenske narave zavohamo veliko prej kot ga zagledamo. Obenem pa je tak problem veliko težje in dražje reševati.
Ker se danes vendarle vse bolj zavedamo, da voda odplak in smeti pač ne odnese stran, ampak jih samo prestavi, se bo tudi letošnja akcija Očistimo Slovenijo v pomembni meri osredotočila na odpadke ob vodotokih, da bi tako nekaj prispevali tudi k zmanjševanju neizmernih količin plastike, ki se nabira v svetovnih morjih in oceanih.
Količina smeti se na svetu in tudi v Sloveniji iz leta v leto strmo povečuje. Povprečen Slovenec oziroma Slovenka vsak dan proizvede 1,3 kilograma odpadkov ali skoraj pol tone na leto. Trendi na tem področju niso spodbudni. S koncem recesije se je začela poraba povsod po svetu in tudi pri nas zelo hitro povečevati, z njo pa tudi količina odpadkov. Kar ni presenetljivo, saj med izdelki močno prevladujejo tisti z izredno kratkim rokom uporabe. Brez globljih sprememb v načinih, kako načrtujemo izdelke in njihovo uporabo, nas utegne neskončno povečevanje količine smeti, ki gre danes še vedno tesno z roko v roki z rastjo gospodarstva, pokopati pod sabo. Samo čistilne akcije ne bodo zadoščale.
Slovenci smo sicer po količinah ločeno zbranih odpadkov v svetovnem vrhu. Toda ločevanje predstavlja le en korak. Veriga, ki mora delovati, če naj bo naša družba bolj ekološka, pa je precej daljša. Številne stvari so danes izdelane predvsem z mislijo na čim nižjo ceno in čim večje število kupcev oziroma uporabnikov, toda zato pogosto niti niso primerne za recikliranje ali pa je to ekonomsko in energijsko nesmotrno. Problem embalaže, ki ni primerna za recikliranje, je postal veliko očitnejši v zadnjem času, odkar je Kitajska postavila nove standarde in znatno zmanjšala svoj uvoz embalaže za predelavo.
Če se želimo izogniti temu, da problem le prestavimo iz nekega konca na drugega, bo treba na novo premisliti o celotni verigi. Evropska unija prav zato razvija koncept krožnega gospodarstva, v katerem imata osrednjo vlogo vnovična uporaba in kroženje snovi. Toda to zahteva prilagajanje proizvodnih procesov, saj morajo nastati odpadki, ki dejansko so kot surovina uporabni. Gre za zahteven proces, ki bo zahteval veliko premisleka, načrtovanja in navsezadnje tudi finančnih sredstev.
Premik k širšemu naslavljanju težav se pri letošnji akciji kaže skozi še en vidik. Letošnja bo namreč prva prava svetovna čistilna akcija. 15. septembra bomo tako skupaj čistili v 150 državah sveta. Razmere po svetu so seveda med seboj včasih le težko primerljive. Toda morda še bolj pomenljivo je spoznanje, da takšne čistilne akcije uspešno povezujejo ljudi, ki sicer morda ne bi nikoli sodelovali.
»Gre za res težko primerljiva okolja,« poudarja Jaka Kranjc. »Lani nas je denimo zelo razveselila novica, da zdaj ženske v Savdski Arabiji lahko vozijo avto, saj to neizmerno olajša iskanje divjih odlagališč in vso logistiko. Velike čistilne akcije marsikje uspešno potekajo kljub vojnim razmeram. Na primer v Afganistanu se je na dan čistilne akcije zgodil samomorilski napad, vendar jih to ni odvrnilo od čiščenja. Tudi v Libanonu denimo čistilne akcije povežejo pripadnike različnih veroizpovedi, ki sicer le stežka najdejo skupni jezik.«
Pozitivni učinki takšnih akcij tako niso merljivi samo v čistejšem okolju.
V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj
Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter
Ko se je pred 78 leti v Evropi končala druga svetovna vojna, so se voditelji držav zmagovalk še predobro zavedali, da prenehanje spopadov ne prinaša nujno trajnega miru. Ni torej presenetljivo, da so se že med samo vojno začeli pogovarjati o tem, kako vzpostaviti nov mednarodni red, ki bi preprečil nadaljnje svetovne spopade. Prav v tem kontekstu je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov, o kateri bomo govorili ob današnjem Dnevu zmage. Kakšna je sploh bila izhodiščna ideja Združenih narodov in kako je zaživela v resničnosti? Kako je na delovanje organizacije vplival spreminjajoči se geopolitični kontekst, od začetkov hladne vojne pa do današnjega, vse bolj multipolarnega sveta? In nenazadnje, kako se nam Združeni narodi skozi vse te premene kažejo: gre za organizacijo, ki kljub vsem svojim omejitvam vendarle predstavlja neke vrste »upanje človeštva«, ali pa se je ta do danes izkazala za povsem nepomemben »debatni klub«? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarko dr. Kornelijo Ajlec z ljubljanske Filozofske fakultete, dr. mednarodnih odnosov Matejo Peter s škotske univerze St. Andrews in profesorico mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vasilko Sancin. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Pixabay
Mladi so se rodili v digitaliziran svet in odraščajo z napravami ter mediji, ki so močno spremenili naša življenja. Vpliv je izjemen, v tokratni oddaji Intelekta pa bomo vsaj deloma odgovorili na vprašanje, kakšen. Raziskovalni projekt Medijski repertoarji mladih - Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana obravnava vsakdanje življenje mladostnikov skozi perspektivo medijskih študij in poglobljeno raziskuje vlogo sodobnih tehnologij v življenju mladostnikov. Gre za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, projekt financira ARRS, v njem pa sodeluje 10 raziskovalk in raziskovalcev s Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. O nekaterih ugotovitvah v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.
Ko je Vladimir Putin pred dobrim letom dni ukazal napad na Ukrajino, je v javnem nagovoru svojo potezo med drugim upravičeval tudi z opominjanem na nezakonito in hegemonsko obnašanje Zahoda z Združenimi državami Amerike na čelu, ki da so vse od konca hladne vojne arogantno teptale mednarodne dogovore in pravila: najprej pri bombardiranju Beograda, nato pa v Libiji, Siriji, in - najpomembneje od vsega - v Iraku. Če tovrstno sklicevanje seveda nikakor ne legitimira ruske invazije sosednje slovanske države, pa je verjetno vendarle res, da je tako imenovana »koalicija voljnih« z napadom na Irak - ki je v veliki meri temeljil na lažnih obtožbah, prav tako pa ni prejel podpore v Združenih narodih - močno spremenila ne le pogled na upravičenost in dobronamernost zahodnih intervencij, ampak tudi na to, kaj sploh je in kaj ni dovoljeno v mednarodnem redu. Je torej prav ameriška invazija na Irak mednarodni oder spremenila v nekakšen nov »divji zahod«, kjer pravila nič več ne veljajo in šteje samo ekonomska in vojaška moč? O tem bomo premišljevali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede dr. Boštjana Udoviča, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca ter radijskega kolega, novinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?
Priporočil za vzgojo otrok in staršev je dandanes na voljo že kar obilje. Med knjižne uspešnice velikokrat sodijo ravno te o vzgoji. Ampak, katera vzgojna metoda je prava? Kako vzgajati otroke in sebe kot starša v duhu časa, kjer se vrednote posameznikov in družbe tako korenito spreminjajo – globoko smo v neoliberalizmu, kapitalizmu, življenje se vse bolj iz analognega seli v digitalno, na splet. Kaj je danes sploh ustrezna vzgoja, da bodo otroci in starši opremljeni za življenje? To se je v tokratni Intelekti spraševala voiteljica in avtorica oddaje Liana Buršič in z gosti strokovnjaki iskala odgovore: Ivana Gradišnik, vodja in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, organizacije za podporo in pomoč staršem in pedagoškim delavcem, dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Marko Juhant - specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.
Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.
"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."
Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.
Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril
O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje
Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?
Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.
V času vse večjega pomanjkanja dostopnih in kakovostnih stanovanj stanovanjske zadruge predstavljajo primerno alternativo. Pobudniki vidijo stanovanjske zadruge v prvi vrsti kot način solidarnega reševanja stanovanjske problematike, ki pa hkrati odgovarja na sodobne družbene izzive. Skozi stanovanjsko skupnost rešujejo problem osamljenosti starejših in mlajših ter spodbujajo premisleke in reorganizacijo praks skrbstvenega dela. Nenazadnje pa se zadruge po svetu kažejo kot izjemno uspešne v oblikovanju bolj trajnostnega bivanja. Kdaj bodo sodobne stanovanjske zadruge zaživele tudi pri nas? V tokratni Intelekti, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.
Neveljaven email naslov