Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Od A do Ž o evropskem proračunu, slovenskem črpanju evropskih sredstev in prihodnjem finančnem okviru, ki prinaša spremembne tudi za Slovenijo
Delovanje Evropske unije je v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo področji, na katerih je veliko neznanih stvari, poenostavljenih prepričanj in pavšalnih ocen. Velikokrat lahko slišimo, da Evropska unija veliko svojega denarja porabi za plače evropskih poslancev in birokratskega sistema, da se član Unije izplača biti takrat, ko v njeno blagajno daješ manj, kot pa iz nje prejemaš, sredstva, ki jih države namenjajo Evropski uniji, bi bilo bolje porabiti za kaj drugega.
Koliko torej EU porabi za delovanje svojih institucij in agencij; je to veliko ali malo? Kolikšen je sploh evropski proračun? Kako se evropski denar deli med države članice? Koliko daje in dobi Slovenija? Kako bo po letu 2020, ko bo veljal nov finančni okvir? Kako dobra sploh je naša država v črpanju evropskih sredstev? Tem vprašanjem smo namenili pozornost v tokratni Intelekti, odgovore pa smo iskali skupaj z dr. Vasjo Rantom s katedre za finance in denar ljubljanske ekonomske fakultete; z direktorjem Urada za kohezijsko politiko v službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojanom Suvorovom; s Sašo Bojc Golob iz Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in z evropsko poslanko v Evropskem parlamentu iz Slovenije Patricijo Šulin, ki je članica odbora za proračun in odbora za proračunski nadzor.
Koliko je vreden evropski proračun?
Evropska unija nima le letnega proračuna, kot ga poznajo tudi nacionalne države, temveč ima tudi sedemletni finančni okvir. Višina aktualnega za obdobje med letoma 2014 in 2020 je tisoč milijard evrov, kar pomeni, da se okvirni letni proračun giblje okoli 140 milijard evrov. Sliši se ogromno, pa je res, smo vprašali dr. Vasjo Ranta.
"Ta velikost proračuna EU predstavlja približno en odstotek bruto nacionalnega dohodka Unije, kar je zelo malo. Če si pogledamo, kako veliki so nacionalni proračuni članic: na nacionalni ravni so javne finance proračunski izdatki, ki obsegajo tam nekje med 40 in 50 odstotki nacionalnega dohodka držav."
Evropski proračun se financira iz treh virov: od 10 do 15 odstotkov denarja pride iz dela carin in uvoznih dajatev, ki jih poberejo države članice, od 10 do 15 odstotkov prinese vir, izračunan na podlagi davka na dodano vrednost, tretji pa glede na bruto domači proizvod oz. bruto nacionalni dohodek, tako da so vplačila v evropsko blagajno odvisna od gospodarskega razvoja države.
94 odstotkov tega denarja gre za skupne evropske politike (tri četrtine za obe največji – kmetijsko in kohezijsko), šest odstotkov sredstev pa EU porabi za svojo administracijo. To po besedah Ranta ni preveč. Če potegnemo vzporednico z nacionalnimi državami, te v povprečju plačam javnih uslužbencev (ki obsegajo tudi številna podpodročja, ki jih v EU ni) namenjajo približno 20 odstotkov svojega proračuna.
Neto plačnice in neto prejemnice
Ker je Slovenija majhna evropska država, je tudi njen prispevek v evropski proračun relativno majhen, in sicer 0,3-odstoten. Slovenija v Evropsko unijo vplača približno 400 milijonov na leto, dodeljenih pa ji je več sredstev, saj se ta dodeljujejo na podlagi razvitosti regij. Za obdobje 2014–2020 Sloveniji tako pripada 1,7 milijarde evrov iz naslova skupne kmetijske politike in 3,3 milijarde evrov iz kohezijskih sredstev. Kot še številne druge vzhodnoevropske države, ki so manj razvite kot zahodne članice, je torej neto prejemnica. Največja neto plačnica je Nemčija, ki v evropski proračun prispeva 20 odstotkov sredstev, kar znese približno 24 milijard evrov na leto. Če smo še bolj natančni: leta 2016 je Nemčija v evropski proračun vplačala 23,2 milijarde evrov, prejela jih je 10. Veliko več, kot daje, prejme tudi Velika Britanija. Je torej logično, da ta zapušča EU?
Dr. Vasja Rant opozarja, da prednosti vključitve v EU ne moremo meriti le s temi številkami.
"Evropskega proračuna ne moremo gledati le z vidika neto finančnih koristi, niti ne moremo Evropske unije gledati le z vidika neto finančnih koristi, ki jih pridobi iz evropskega proračuna. Takšna logika razmišljanja je napačna iz več razlogov. Proračun namreč predstavlja le majhen del koristi oz. stroškov članstva. Daleč največji del koristi predstavlja dostop do skupnega evropskega trga."
Drugi razlog je po besedah Ranta ta, da v različnih projektih sodelujejo partnerji iz več držav, zato se na sekundarni ravni sredstva lahko prerazporedijo med več članic. Tretji razlog pa je, da evropski proračun zagotavlja tudi nekatere javne dobrine, od katerih imamo koristi vsi – gre za skupne evropske politike.
Nov finančni okvir za obdobje 2021–2027
Prav tem – skupnim evropskim politikam (migracije, varnost, obramba, socialni sklad) – bo po predlogu nove finančne perspektive 2021–2017, ki ga je pripravila Evropska komisija, namenjeno več evropskih sredstev. Znižujejo pa se sredstva za dve najobsežnejši in tradicionalni evropski politiki, ki sta pomembni tudi za Slovenijo – to sta skupna kohezijska in skupna kmetijska politika. V tej finančni perspektivi so zanju namenili tri četrtine evropskega proračuna, v prihodnji (2021-2017) pa dve tretjini. Posledično se znižujejo tudi sredstva za Slovenijo. Iz skupne kmetijske politike bi po tem predlogu naši državi pripadala slaba milijarda in pol evrov - največji padec sredstev gre na račun razvoja podeželja, nad čimer Slovenija ne more biti zadovoljna. Po mnenju direktorja Urada za kohezijsko politiko v Službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojana Suvorova je slika nekoliko boljša na področju kohezijskih sredstev, ki se na evropski ravni znižujejo za enajst odstotkov.
"V tem kontekstu lahko rečemo, da je Slovenija izšla kot neke vrste dobitnik, ker se nam naša nacionalna ovojnica zmanjšuje samo za devet odstotkov. Kljub temu pa bo sredstev v prihodnjem programskem obdobju manj."
Predlog proračuna za obdobje po letu 2020 sicer ne predvideva krčenja evropskega proračuna, čeprav bo Velika Britanija po vsej verjetnosti izstopila iz povezave. Kako bomo pokrili manko, se še ne ve, pravi Patricija Šulin, evropska poslanka iz Slovenije. Po njenih besedah se lahko poveča delež financiranja držav članic (tja do 1,3 % BDP), Unija pa bo iskala tudi nove lastne vire sredstev, čeprav ti še niso določeni. Pogajanja za prihodnje finančno obdobje naj bi bila končana jeseni 2019, številni pa se bojijo, da se bodo zaradi brexita in majskih volitev v Evropski parlament zamaknila. Na to, kaj bodo prinesla EU in Sloveniji, bomo morali torej še nekaj časa počakati.
V oddaji tudi o črpanju evropskih sredstev in nadzoru nad porabljenimi sredstvi.
895 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Od A do Ž o evropskem proračunu, slovenskem črpanju evropskih sredstev in prihodnjem finančnem okviru, ki prinaša spremembne tudi za Slovenijo
Delovanje Evropske unije je v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo področji, na katerih je veliko neznanih stvari, poenostavljenih prepričanj in pavšalnih ocen. Velikokrat lahko slišimo, da Evropska unija veliko svojega denarja porabi za plače evropskih poslancev in birokratskega sistema, da se član Unije izplača biti takrat, ko v njeno blagajno daješ manj, kot pa iz nje prejemaš, sredstva, ki jih države namenjajo Evropski uniji, bi bilo bolje porabiti za kaj drugega.
Koliko torej EU porabi za delovanje svojih institucij in agencij; je to veliko ali malo? Kolikšen je sploh evropski proračun? Kako se evropski denar deli med države članice? Koliko daje in dobi Slovenija? Kako bo po letu 2020, ko bo veljal nov finančni okvir? Kako dobra sploh je naša država v črpanju evropskih sredstev? Tem vprašanjem smo namenili pozornost v tokratni Intelekti, odgovore pa smo iskali skupaj z dr. Vasjo Rantom s katedre za finance in denar ljubljanske ekonomske fakultete; z direktorjem Urada za kohezijsko politiko v službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojanom Suvorovom; s Sašo Bojc Golob iz Pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji in z evropsko poslanko v Evropskem parlamentu iz Slovenije Patricijo Šulin, ki je članica odbora za proračun in odbora za proračunski nadzor.
Koliko je vreden evropski proračun?
Evropska unija nima le letnega proračuna, kot ga poznajo tudi nacionalne države, temveč ima tudi sedemletni finančni okvir. Višina aktualnega za obdobje med letoma 2014 in 2020 je tisoč milijard evrov, kar pomeni, da se okvirni letni proračun giblje okoli 140 milijard evrov. Sliši se ogromno, pa je res, smo vprašali dr. Vasjo Ranta.
"Ta velikost proračuna EU predstavlja približno en odstotek bruto nacionalnega dohodka Unije, kar je zelo malo. Če si pogledamo, kako veliki so nacionalni proračuni članic: na nacionalni ravni so javne finance proračunski izdatki, ki obsegajo tam nekje med 40 in 50 odstotki nacionalnega dohodka držav."
Evropski proračun se financira iz treh virov: od 10 do 15 odstotkov denarja pride iz dela carin in uvoznih dajatev, ki jih poberejo države članice, od 10 do 15 odstotkov prinese vir, izračunan na podlagi davka na dodano vrednost, tretji pa glede na bruto domači proizvod oz. bruto nacionalni dohodek, tako da so vplačila v evropsko blagajno odvisna od gospodarskega razvoja države.
94 odstotkov tega denarja gre za skupne evropske politike (tri četrtine za obe največji – kmetijsko in kohezijsko), šest odstotkov sredstev pa EU porabi za svojo administracijo. To po besedah Ranta ni preveč. Če potegnemo vzporednico z nacionalnimi državami, te v povprečju plačam javnih uslužbencev (ki obsegajo tudi številna podpodročja, ki jih v EU ni) namenjajo približno 20 odstotkov svojega proračuna.
Neto plačnice in neto prejemnice
Ker je Slovenija majhna evropska država, je tudi njen prispevek v evropski proračun relativno majhen, in sicer 0,3-odstoten. Slovenija v Evropsko unijo vplača približno 400 milijonov na leto, dodeljenih pa ji je več sredstev, saj se ta dodeljujejo na podlagi razvitosti regij. Za obdobje 2014–2020 Sloveniji tako pripada 1,7 milijarde evrov iz naslova skupne kmetijske politike in 3,3 milijarde evrov iz kohezijskih sredstev. Kot še številne druge vzhodnoevropske države, ki so manj razvite kot zahodne članice, je torej neto prejemnica. Največja neto plačnica je Nemčija, ki v evropski proračun prispeva 20 odstotkov sredstev, kar znese približno 24 milijard evrov na leto. Če smo še bolj natančni: leta 2016 je Nemčija v evropski proračun vplačala 23,2 milijarde evrov, prejela jih je 10. Veliko več, kot daje, prejme tudi Velika Britanija. Je torej logično, da ta zapušča EU?
Dr. Vasja Rant opozarja, da prednosti vključitve v EU ne moremo meriti le s temi številkami.
"Evropskega proračuna ne moremo gledati le z vidika neto finančnih koristi, niti ne moremo Evropske unije gledati le z vidika neto finančnih koristi, ki jih pridobi iz evropskega proračuna. Takšna logika razmišljanja je napačna iz več razlogov. Proračun namreč predstavlja le majhen del koristi oz. stroškov članstva. Daleč največji del koristi predstavlja dostop do skupnega evropskega trga."
Drugi razlog je po besedah Ranta ta, da v različnih projektih sodelujejo partnerji iz več držav, zato se na sekundarni ravni sredstva lahko prerazporedijo med več članic. Tretji razlog pa je, da evropski proračun zagotavlja tudi nekatere javne dobrine, od katerih imamo koristi vsi – gre za skupne evropske politike.
Nov finančni okvir za obdobje 2021–2027
Prav tem – skupnim evropskim politikam (migracije, varnost, obramba, socialni sklad) – bo po predlogu nove finančne perspektive 2021–2017, ki ga je pripravila Evropska komisija, namenjeno več evropskih sredstev. Znižujejo pa se sredstva za dve najobsežnejši in tradicionalni evropski politiki, ki sta pomembni tudi za Slovenijo – to sta skupna kohezijska in skupna kmetijska politika. V tej finančni perspektivi so zanju namenili tri četrtine evropskega proračuna, v prihodnji (2021-2017) pa dve tretjini. Posledično se znižujejo tudi sredstva za Slovenijo. Iz skupne kmetijske politike bi po tem predlogu naši državi pripadala slaba milijarda in pol evrov - največji padec sredstev gre na račun razvoja podeželja, nad čimer Slovenija ne more biti zadovoljna. Po mnenju direktorja Urada za kohezijsko politiko v Službi vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mag. Bojana Suvorova je slika nekoliko boljša na področju kohezijskih sredstev, ki se na evropski ravni znižujejo za enajst odstotkov.
"V tem kontekstu lahko rečemo, da je Slovenija izšla kot neke vrste dobitnik, ker se nam naša nacionalna ovojnica zmanjšuje samo za devet odstotkov. Kljub temu pa bo sredstev v prihodnjem programskem obdobju manj."
Predlog proračuna za obdobje po letu 2020 sicer ne predvideva krčenja evropskega proračuna, čeprav bo Velika Britanija po vsej verjetnosti izstopila iz povezave. Kako bomo pokrili manko, se še ne ve, pravi Patricija Šulin, evropska poslanka iz Slovenije. Po njenih besedah se lahko poveča delež financiranja držav članic (tja do 1,3 % BDP), Unija pa bo iskala tudi nove lastne vire sredstev, čeprav ti še niso določeni. Pogajanja za prihodnje finančno obdobje naj bi bila končana jeseni 2019, številni pa se bojijo, da se bodo zaradi brexita in majskih volitev v Evropski parlament zamaknila. Na to, kaj bodo prinesla EU in Sloveniji, bomo morali torej še nekaj časa počakati.
V oddaji tudi o črpanju evropskih sredstev in nadzoru nad porabljenimi sredstvi.
Letošnjega 16. septembra je minilo 30 let od smrti ikoničnega smučarja Roka Petroviča. Umrl je star komaj 27 let. Še za časa njegovega življenja ga je poleg izjemne priljubljenosti med ljubitelji smučanja, obdajala tudi nekakšna avra skrivnostnosti in posebneža. Rok Petrovič je vsekakor izstopal iz takratnih okvirjev predstav o športniku, smučarju. Bil je tudi inovator, učenjak, filozof, humanist, ljubitelj glasbe, lepih umetnosti nasploh in še in še. Kdo vse je zares bil? O tem se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z ljudmi, ki so ga poznali, mu bili blizu, tudi po duhu, raziskovali njegovo življenje in vedo, zakaj je dragoceno, da se ga spominjamo. V tokratni Intelekti so kot gostje sodelovali Jure Košir - nekdanji športnik, vrhunski smučar, Pero Lovšin - glasbenik in nekdanji športni novinar ter Boštjan Videmšek - priznani raziskovalni novinar in pisatelj.
Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu
Viralni trend na družabnih omrežjih, t.i. »stay at home girlfriends«, kar pomeni punce, partnerke, povečini mlade ženske, ki ostajajo doma, gospodinjijo in so finančno odvisne od partnerja, ti viralni videi imajo več deset, celo sto milijonske oglede. Medtem pa narašča tudi odstotek žena in mater, ki ostajajo doma, brez službe, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Sploh v ZDA, kar 24 odstotkov ameriških mater je doma, lansko leto jih je bilo 15 odstotkov. Tudi v Veliki Britaniji je trenutno doma skoraj milijon in pol staršev, od tega velika večina žensk. Kaj se dogaja v družbi, da ženske ostajajo doma, se na nek način vračajo v vloge gospodinj iz 50-ih let prejšnjega stoletja? Na to kompleksno temo smo iskali odgovore, razloge v Intelekti z gostjami. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila dr. Veroniko Tašner, izredno profesorico za področje sociologije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Tanjo Buda, doktorsko študentko socialnega dela na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Tonjo Jerele, mlado raziskovalko in zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede ter podpredsednico Ženskega lobija Slovenije.
Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne
Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.
Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?
Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.
Odstranjevanje posledic katastrofalnih poplav, ki so Slovenijo zajele v začetku avgusta še vedno poteka. Ob tem so seveda v ospredju predvsem skrb za življenja in varnost ljudi, vzpostavitev osnovne infrastrukture in zagotovitev primernih bivalnih prostorov za prizadete ter čim hitrejša vzpostavitev družbenih mehanizmov in sistemov na prizadetih območjih. A kmalu bo prišel tudi čas za razmislek, kako se bomo morali v prihodnje odločati o umeščanju objektov in naselij v prostor, torej kje in kako graditi, kakšne oblike bivanja spodbujati ter predvsem bolj zaupati stroki in jo tudi upoštevati. Najhujša naravna nesreča v Sloveniji je zato priložnost, da prevrednotimo nekatere stereotipe in se bolje pripravimo na prihodnost. V tokratni Intelekti se Miha Žorž pogovarja z arhitektoma Milošem Koscem in Matevžem Grando.
Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?
Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.
Vplivneži z objavami na Instagramu, Utubu, Tik -Toku so bili sprva nekakšni seli, orodja za komercialna sporočila s katerimi so nam poskušali prodati izdelke. Ko se je v to vmešala še kulturna in politična industrija, so stvari postale bolj kompleksne. Vplivneži svojim sledilcem ne prodajajo le izdelkov, temveč tudi način življenja in ideje. Industrija vplivništva se razteza od globalnih zvezd kot so družina Kardashian, pa vse do mikro vplivnežev, ki imajo bolj nišne interese. Kaj jim je skupnega, kakšna je industrija vplivništva danes ali še drugače, s populističnim naslovom - med Elonom Muskom in golozadnjičnimi ter golotorznimi instagram ponudniki super potentnih napitkov - kdo so pravi vplivneži in na kaj zares vplivajo? Za debato, odgovore, pa tudi nove razmisleke o tej kompleksni temi, ki je zaobjela resničnost že skorajda slehernega uporabnika svetovnega spleta je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila gosta: Valentino Smej Novak, založnico in kolumnistko ter dr. Dana Podjeda, antropologa z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
V naslednjih minutah bomo spregovorile o raziskavi, ki je pod drobnogled vzela položaj žensk na slovenskem podeželju. Dejstvo je, da na podeželju živi kar polovica slovenskega prebivalstva. Zaradi stanovanjske krize se vedno več mladih oseb odloča za selitev iz mest v predmestna naselja, manjše kraje in vasi. Kaj vse pa prinaša življenje na podeželju, za katerega pregovorno veljajo bolj tradicionalne družbene vrednote? Kakšna so kolektivna pričakovanja in norme ruralnih skupnosti? Kdo ima na podeželju glavno besedo? Kdo odloča o pomembnih stvareh in kdo skrbi za dom ter gospodinji? Kako živijo ženske na podeželju? Imajo enake možnosti kot moški? V kakšnih partnerstvih živijo? Kako usklajujejo poklicno in zasebno življenje? Koliko prostega časa imajo? V kolikšnem deležu so lastnice nepremičnin in zemljišč? Kakšen je njihov ekonomski položaj? Socialna varnost? In kako slednje vpliva na pojavnost nasilja nad njimi? O vsem tem v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?
Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.
Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?
Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?
Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.
V teh dneh so javnost vznemirila pričevanja o nasilju nad uporabniki v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Interni strokovni nadzori niso ugotovili nepravilnosti, na Ministrstvu za zdravje pa so se odzvali zgolj s pisnimi pojasnili, da obsojajo vsakršno obliko nasilja v zdravstvenih ustanovah. Primer so predali Uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, ki naj bi v tem trenutku pripravljal gradivo za odločanje o uvedbi sistemskega nadzora, ki bo presojal tako organizacijski kot tudi strokovni del delovanja Psihiatrične klinike. A ob tem se postavlja vprašanje, ali ne bi veljalo razmisliti o koreniti spremembi institucionaliziranega psihiatričnega zdravljenja in namesto oblike, ki je v veljavi pri nas, uvesti sodobne pristope, ki jih izvajajo ponekod v tujini. V tokratni Intelekti bomo poiskali odgovore na probleme v slovenski psihiatriji, ki so se tako dramatično razgalili ob zadnjih medijskih poročanjih. Gostje: - prof.dr.Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - izr.prof.dr. Vito Flaker, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani - Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej! - Andraž Rožman, novinar in pisatelj
Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic
Ob zadnje čase medijsko najodmevnejših primerih nasilja med in nad mladimi, v Celju in Beogradu, sej je razprlo tudi prostrano polje mnenj, interpretacij, trditev, predvsem pa iskanja in kazanja s prstom na glavnega krivca za takšna ravnanja. Številni odzivi, predvsem na družabnih omrežjih, tudi srbskih, hrvaških, so bili precej ekstremni, predvsem pa povedni. Ampak v kakšnem smislu povedni? Kaj so zgodbe za zgodbami odraslih, ko rečejo »kakšna je ta mladina, mi nismo bili taki« in hkrati »starši so krivi«. Ker še vedno velja tista pregovorna modrost, da se najbolj vzgaja z zgledom, v kakšnem mikro- in makrosvetu vrednot in dejanj torej živimo odrasli danes? Pogovorimo se tokrat o vzgoji odraslih. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je v Intelekti gostila: Ivano Gradišnik – ustanoviteljico in vodjo Familylaba Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, Ajdo Erjavec – šolsko psihologinjo in pedagoginjo, predsednico nove Sekcije za vzgojo v skupnosti v okviru Socialne zbornice, Klemna Laha – učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na waldorfski gimnaziji ter člana Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje.
Neveljaven email naslov