Tokratni Intervju je bil v znamenju 70. obletnice osvoboditve Auschwitza. Pred mikrofonom smo namreč gostili Bredo Kalef, srbsko operno zvezdo judovskega rodu, ki ji je kot desetletni deklici med drugo svetovno vojno življenje rešil slovenski župnik Andrej Tumpej. V prvih minutah oddaje pa nam je umetniško pot gospe Kalef, ki smo jo obiskali na njenem sonca in kipečih sobnih rastlin polnem domu v srbski prestolnici, pomagal orisati direktor beograjskega Muzeja narodnega gledališča, Dragan Stevović. Tokratni Intervju na Prvem je sicer pripravil Goran Dekleva.

Po zaslugi Hollywooda vsi vemo, kdo je bil Oskar Schindler, ob tem pa seveda ne gre pozabiti, da še zdaleč ni bil edini, ki je med drugo svetovno vojno reševal Jude pred nacističnim iztrebljanjem.

Breda Kalef, velika operna pevka srbsko-judovskega rodu, se spominja Andreja Tumpeja, slovenskega župnika, ki ji je rešil življenje pred nacisti.

Yad Vashem, osrednja svetovna institucija, pristojna za negovanje spomina na holokavst, že več kot pet desetletij dopolnjuje seznam pravičnih med narodi, kamor vpisujejo vse tiste Nejude, ki so zastavili svojo glavo, da bi kdo drug lahko ušel zanesljivi smrti. Na tem seznamu je danes že več kot 24 tisoč ljudi iz 45 držav. Med njimi je tudi sedem Slovenk in Slovencev. To so Ivan Breskvar, Zora Pičulin, Franjo Puncuh, Andrej Tumpej, Uroš Žun ter Ivan in Ljubica Zupančič. V dneh, ko se spominjamo 70. obletnice osvoboditve Auschwitza, se podrobneje posvečamo zgodbi enega izmed njih, zgodbi duhovnika Andreja Tumpeja.

Leta 1941 je Andrej Tumpej služboval v Beogradu. Nedolgo po začetku nemške okupacije se je k njemu po pomoč zatekla Slovenka, Antonija Ograjenšek, ki se je bila pred vojno poročila z enim najuglednejših beograjskih Judov iz družine Kalef. Ker so Nemci nemudoma po prihodu začeli izvajati rasne zakone, njenega moža pa so ubili, je bilo gospe Antoniji jasno, da sta njeni hčerki, Rahela in Matilda, v smrtni nevarnosti. Župnika Tumpeja je prosila, naj ji reši otroka in Tumpej je tvegal in pomagal.

Vse tri so po njegovih prizadevanjih preživele vojno in Rahela je odrasla v Bredo Kalef, eno največjih srbskih mezzosopranistk. Njeno bleščečo kariero je Dragan Stevović, direktor beograjskega Muzeja narodnega gledališča, v nekaj grobih potezah za nas strnil takole:“Veste, če bi hotela natančno govoriti o njenih vlogah, bi potrebovala vsaj dve radijski oddaji. Lahko pa čisto na kratko spregovorim o vlogah, po katerih si bomo Bredo Kalef za vselej zapomnili pri nas v Beogradu – ne gre namreč pozabiti, da je bila med letoma 1960 in 1990 stalna članica tukajšnjega opernega ansambla. No, še prej pa najbrž moram omeniti tisto leto, v katerem je gostovala v Izraelu, v Tel Avivu in Hajfi. Tam se je seznanila in sklenila tesno prijateljstvo s tedaj še neznanim, pozneje pa enim največjih tenorjev dvajsetega stoletja, Placidom Domingom. V Karmen sta skupaj nastopila več kot štiridesetkrat, in ko je pred mesecem in pol Domingo gostoval v beograjski Areni, sta se ponovno srečala in se spomnila skupnih dni v Izraelu.

Sicer je gospa Kalef začela z majhnimi vlogami, se pa takšni talenti, kakršna je ona, seveda zelo hitro prebijejo do tistih največjih vlog, ki jih ponuja klasični italijanski, francoski, ruski in srbski operni repertoar. Tako je tri leta zapored prejela nagrado beograjskega narodnega gledališča za vlogo Dome v Gotovčevem Eru z onega sveta pa za vlogo matere Jugovićev v Domovini Petra Konjovića ter za vlogo slepe Giocondine matere v Ponchiellijevi Giocondi. Z beograjsko opero je tudi veliko gostovala v tujini, med drugim je pela na Dunaju in v Parizu, kot solistka pa je veliko nastopala v Ameriki. Opozoriti še velja, da je s slovenskim basistom Ladkom Korošcem pela v Massenetovem Don Kihotu. To uprizoritev so takrat snemali in tako Don Kihot z Bredo Kalef v svetovnem merilu velja za sploh prvi oziroma najzgodnejši posnetek Don Kihota, ki je dostopen na plošči.

In ko je leta 1968 na našem odru pela naslovno vlogo v Karmen, je bil to prvi neposredni televizijski prenos kake opere iz beograjskega narodnega gledališča. Reči moram pa še tole: Breda Kalef je zelo odprta, topla in prisrčna, je naravnost čudovita oseba. V odnosu do mlajših kolegov in kolegic, na primer, se ni nikoli postavljala kot tista pregovorno arogantna, superiorna primadona. Prav nasprotno; mlade pevke je vedno jemala pod svoje okrilje, jim pomagala, se nad njimi iskreno navduševala, in ko taka umetnica, kot je Breda Kalef, izrazi svoje občudovanje, mlademu človeku to veliko pomeni.”

Judovska religiozna tradicija nas uči, da tisti, ki reši eno samo življenje, reši ves svet. Mi pa smo gospo Kalef obiskali na njenem sončnem, kipečih sobnih rastlin polnem domu v središču Beograda, da bi nam povedala, kako se sama spominja slovenskega župnika Andreja Tumpeja, človeka, ki je rešil njeno življenje in, posledično, en ves svet.

Gospa Breda Kalef, kaj nam lahko poveste o svoji rodbini, o njeni preteklosti. Kako je družina Kalef sploh prispela v Beograd?
Moja rodbina je iz Palestine prek Afrike prišla v Španijo. Kdaj natanko se je to zgodilo, sicer ne vem, gotovo pa je, da je ta migracija potekala zelo dolgo in le postopoma, najbrž skozi več stoletij. No, nazadnje so se moji predniki nastanili v Toledu. Nekateri stari dokumenti nam dajejo celo slutiti, da so bili Kalefi med ustanovitelji tega mesta. Tu je seveda treba dodati, da je bila na začetku srednjega veka Španija daleč najbolj razvita dežela v Evropi, k njenemu razcvetu pa je bistveno pripomoglo sožitje med muslimanskimi Saraceni, ki so tedaj vojaško in politično obvladovali večji del Iberskega polotoka, in tamkajšnjimi Judi. Ti so se namreč odlikovali kot astronomi, astrologi in zdravniki, prav posebej pa so sloveli kot odlični rokodelci. No, vsega tega je bilo konec leta 1492, ko sta krščanska kraljica Izabela in kralj Ferdinand dokončno premagala Saracene. Najprej sta dala pobiti ali izgnati muslimane, nedolgo zatem pa sta ukazala pregnati še vse tiste Jude, ki se niso želeli pokristjaniti. Pravijo, da je Španijo takrat zapustilo kakih 300 tisoč Judov. Dobršen del teh izgnancev je potem zelo lepo sprejel turški sultan Bajazid. Ko so Judje začeli prihajati v Osmansko cesarstvo, se je celo zahvalil Izabeli in Ferdinandu, da sta mu tako kratkovidno prepustila svoje najpodjetnejše in najbolj izobražene podložnike. No, kakor koli že, sčasoma so se ti Judje razselili po celotnem turškem imperiju in številni med njimi so prišli tudi na Balkan. Nekateri so se nastanili v Sarajevu, spet drugi pa so prek današnje Bolgarije in Makedonije prišli v Beograd. Med temi so bili tudi moji predniki. Kalefi tako živimo v Beogradu že kakih 350 ali celo 400 let, tako da veljamo za eno najstarejših beograjskih družin.

Ko pa so vaši predniki prispeli v Beograd, so se tudi tu – podobno kakor že v Toledu – izkazali za enega osrednjih motorjev mestnega gospodarskega in kulturnega življenja, kajne …
Tako je. Veste, kako – po turških zakonih Judje niso smeli biti lastniki zemlje, so se pa lahko oprijeli drugih poklicev. Med mojimi predniki, denimo, najdete zdravnike in arhitekte pa, seveda, trgovce in bankirje. Sčasoma so si pridobili precejšen ugled med tukajšnjimi ljudmi, tako da so Kalefi pozneje opravljali celo naloge uradnih srbskih odposlancev oziroma zastopnikov na dvoru turškega sultana. No, nazadnje pa so pod dinastijo Karađorđević, za časa vlade kralja Aleksandra, Srbi Judom končno tudi dovolili, da posedujejo zemljo. Moja družina je denar, pridobljen v trgovini, tako naložila v nakup nekaj hiš po Beogradu. Se pa, mimogrede rečeno, te liberalizacije zakonodaje glede judovskega lastništva zemlje še vedno spominjajo v Izraelu, kjer so v znak hvaležnosti po Aleksandru poimenovali nov gozd, ki so ga zasadili v puščavi med Tel Avivom in Jeruzalemom.

Pogovor naju je zdaj nekako že pripeljal v dvajseta oziroma trideseta leta dvajsetega stoletja. Kako se sami spominjate teh let? Kakšna je v tistem času pravzaprav bila atmosfera v Beogradu nasploh in kako ste živeli v vaši družini?
Moja družina je bila kar številna. In resnično smo živeli v medsebojni ljubezni in prijateljstvu. Ob praznikih smo se seveda vsi zbrali; vsem petindvajsetim, kolikor nas je bilo, je bilo to v izjemno zadovoljstvo. Še več; po materialni plati smo bili gotovo dobro stoječa družina in v skladu z zelo staro tradicijo – o tem se lahko prepričate, če berete, na primer, kumranske rokopise – imajo vsi premožnejši Judje dolžnost, da določen odstotek dnevnega ali mesečnega zaslužka prepustijo svoji judovski občini, ki s pomočjo tega denarja potem skrbi za siromašne, za vdove in za bolne. Moja družina je to tradicijo kajpada spoštovala in je dajala denar judovski občini. Smo pa poleg tega, na lastno pest, vsak mesec denarno pomagali še neki družinski prijateljici, slepi vdovi, ki je ostala sama s tremi otroki. In jasno – ob praznikih so bili vedno povabljeni k nam v goste.

Pa je vaša družina sodila med bolj ortodoksne ali med bolj liberalne?
O, ja, moja babica je bila zelo ortodoksna. In stroga. No, moj oče pa je bil povsem liberalen. Prav nič se ni menil za verska pravila in je nas, otroke, pogosto vodil v mesto na čevapčiče. Stara mama, nasprotno, ne bi za nič na svetu prestopila pragu kakšne beograjske restavracije, ker se je bala, da ji bodo postregli s hrano, ki ni košer, se pravi, s hrano, ki ni pridobljena v skladu s postopki in predpisi judovske verske tradicije. Kot otrok sem bila sicer strašno suhcena in nisem marala jesti. A oče je našel trik, kako me pretentati. Nedaleč stran od naše družinske hiše v Gospodar-Jovanovi ulici je imel svojo prodajalno Tomašek, znameniti beograjski mesar češkega rodu, pri katerem sem si za dinar, ki mi ga je dal oče, lahko kupila hrenovko ali malo šunke, kar sem imela zelo rada. Ampak babica ni nikoli dovolila, da bi to, kar sem si pri mesarju Tomašku kupila, odnesla v hišo. Te priboljške sem pač morala pojesti zunaj, na verandi. Pa tudi sicer je babica zelo pazila, da doma jemo izključno košer hrano. Sama je, na primer, hodila na tržnico. In čeprav smo imeli gospodinjsko pomočnico, pa tudi moja mama se je kar dobro znašla za štedilnikom, je babica kuhala sama, da ji le ne bi kdo česa podtaknil.

Vaša mama, gospa Kalef, je bila Slovenka, kajne?
Slovenka je bila, ja. Prav tu se vidi, kako zelo liberalen je pravzaprav bil moj oče. Da je beograjski Jud v tistem času za ženo vzel Slovenko pa še siromašno dekle za povrh – to je bilo nekaj nepojmljivega. Je pa res, da je mama prestopila v judovsko vero. To sicer ni prav enostavno; če namreč druge vere na vso moč vabijo vernike k sebi, rabin potencialnega spreobrnjenca odganja od sebe. “Ali si res prepričan, da si želiš prestopiti,” bo vprašal. In če odgovorite pritrdilno, bo rekel: “No, vrni se čez mesec dni, bomo tedaj videli.”In tako vsaj pol leta, dokler ga pač ne prepričate, da si dejansko želite prestopiti v judovsko vero. Zanimivo pa je, da tisti, ki takole, prostovoljno prestopi, v očeh judovske postave velja več kakor pa tisti, ki je bil v judovsko vero že rojen. Ker je torej moja mama prestopila, oče pa je bil že tako ali tako Jud, sem v skladu z judovsko tradicijo čista Judinja. In ker se pozneje sama nisem poročila cerkveno, ampak le civilno, so tudi moji otroci Judje. Pa tudi moji vnuki, ker se hči prav tako ni možila v cerkvi, so Judje.

Še čisto zadnje vprašanje o življenju v predvojnem Beogradu imam; zanima me namreč, kakšen je bil kulturni utrip v tukajšnji judovski skupnosti?
Judovska skupnost v Beogradu je bila velika in kulturno življenje je bilo resnično na visoki ravni. Prirejali smo svoje gledališke predstave, sama sem v tem kontekstu prvič nastopila na odru. Kot baletka. No, sicer pa je Žanka Stokić, v tistih časih znamenita igralka, ki je slovela predvsem po svojih komičnih vlogah, pogosto prihajala med nas in nastopala. Spomnim se tudi, kako sem se ustrašila, ko sem šla prvič v kino. Gledali smo film, v katerem je nastopal mehiški filmski zvezdnik Ramon Novarro. In ko nekje sredi filma pokažejo prizor vlaka, ki hiti naravnost proti gledalcem, sem mislila, da bo lokomotiva predrla steno kinematografa in sem se za vsak primer skrila pod stol. In potem nisem več hotela hoditi v kino. Zelo pogosto pa smo odhajali na koncerte. Judje smo, veste, zelo vneti za glasbo in cenimo kulturo. Ko pa je prišla vojna, se je vse to seveda nehalo, saj so pobili vse. Vse so pobili.

Zdaj sva se znašla pred 6. aprilom 1941, dnem torej, ko sta nacistična Nemčija in fašistična Italija z bombardiranjem Beograda začeli napad na Jugoslavijo …
To je najbolj tragičen dan za mojo družino. Vsi moški člani rodbine, ki so bili zdravi in starejši od sedemnajst let, so bili namreč po zasedbi vpoklicani v tako imenovano delavsko brigado, katere naloga je bila odstranjevati ruševine, nastale po bombardiranju Beograda. Ampak kmalu zatem je bil en nemški vojak ubit. Kot povračilni ukrep so okupatorji postrojili to delavsko brigado in izbrali vsakega drugega in ga ustrelili. Tako so bili naenkrat ubiti prav vsi moški iz moje družine. Ostali smo samo ženske in otroci in bolniki. Številne bolehne so sicer odpeljali na Sajmište – to je bilo beograjsko taborišče za Jude na levem bregu Save – in jih tam pobili. Očeta in staro mamo pa so odpeljali najprej v judovsko bolnišnico tu, v Beogradu, od koder so ju nato odpeljali naprej; končala sta v plinski celici. Tako je to. Nam, ki smo ostali, so seveda zaplenili hišo in delavnice, tako da smo ostali brez vsega. Bom o tem še govorila, a zdaj bi vam povedala o prizoru, ki sem ga videla, o prizoru, ki me preganja vse življenje in se ga nikakor ne morem otresti … Mama je mene in sestro nekega dne vzela s seboj v bolnišnico, da bi obiskale očeta, vendar je navsezadnje smela samo ona vstopiti. In medtem ko je bila ona v bolnišnici, so Nemci naenkrat blokirali vse okoliške ulice, tako da se potem, ko se je mama poslovila od očeta, nismo mogle več vrniti na Čukarico, kjer smo se sicer skrivale. Zato je mama prosila neko gospo, ki je živela zraven bolnišnice, če se lahko pri njej na kratko skrijemo.

In od tam smo gledale – kako si želim, da bi tega nikoli ne videla –, kako so iz bolnišnice nosili žrtve v tovornjak. Pa tisti majhni otroci, ki so se spuščali po stopnicah in stopali v ta tovornjak. Niso vedeli, da odhajajo v smrt. Tega nikakor ne morem pozabiti …

Ampak predtem, ko je bila mama še v bolnišnici, ji je oče rekel: “Tonika,” ime ji je bilo namreč Antonija, rekel ji je torej: “Tonika, reši mi otroka.” In tu se začenja ta zgodba z gospodom Tumpejem.

V najhujši uri se je vaša mama po pomoč torej obrnila na župnika Andreja Tumpeja, ki je takrat že več let služboval v Beogradu. Ali ga je vaša mama poznala že pred vojno?
Ne, sploh se nista poznala. Takrat smo se skrivale na Čukarici – to je kar daleč od središča mesta in mama je domnevala, da nas tam nihče ne bo prepoznal. Najprej smo se skrivale, kakor smo vedele in znale, potem pa naju je mama peljala h katoliškim redovnicam in one so nas vse tri povezale z gospodom Tumpejem. Mama ga je prosila, rekla mu je: »Rešite mi otroka.« In on je to storil. Sestri in meni je priskrbel lažne dokumente. Glejte, jaz sem se rodila kot Rahela, Rahela Kalef, zdaj pa sem nenadoma postala Breda Ograjenšek. V dokumentih je še pisalo, da sem nezakonska. Moj oče – tako je pisalo – naj bi bil neznan. Ampak prav zaradi teh ponarejenih dokumentov sva se s sestro lahko navsezadnje vpisali v šolo. Ravnatelj najine šole je bil sicer Nemec, a gospod Tumpej ga je zelo dobro poznal in tako je ta ravnatelj dovolil, da se vpiševa in naju ni nikoli izdal. V času okupacije, skratka, sva s sestro popolnoma normalno hodili v šolo. Moram pa seveda takoj dodati, da gospod Tumpej ni pomagal samo meni in moji sestri. Prizadeval si je rešiti še dve Judinji, ki sta bili starejši od naju. Tudi njima je priskrbel lažne papirje in dekleti sta se s pomočjo teh dokumentov prijavili za delo v Nemčiji, saj sta domnevali, da bo tam manjša verjetnost, da bi ju kdo razkrinkal. A kaj, ko ju je tik pred odhodom, že na železniški postaji nekdo prepoznal. Aretirali so ju in ju mučili toliko časa, dokler nista priznali, kdo jima je pomagal. Dekleti so potem ustrelili, gospoda Tumpeja pa so, seveda, prijeli. In prav verjetno je, da bi tudi njega ubili, ko bi ga ne rešil Vatikan.

Gospod Tumpej je torej zelo dobro vedel, koliko pravzaprav tvega, ko vam pomaga. Pa me zato zanima, ali je zaradi nevarnosti pomagal samo tistikrat, z dokumenti, ali pa je tudi pozneje še ohranjal stik z vami, nemara celo prihajal k vam na obisk?
Pa kako to mislite, če je prihajal na obisk?! – On je bil izjemen človek. Okrog sebe je zbiral vse okoliške otroke, ne glede na to, katere vere ali nacionalne pripadnosti so že bili. Ker ga je skrbelo, da bi se otroci potikali po ulicah – in to je bilo med vojno zelo nevarno –, nas je vse skupaj spravil v svoj pevski zbor. On je igral na orgle, mi smo peli in ljudje so nas prihajali poslušat. Jaz sem pogosto pela solo – Schubertovo Ave Mario, na primer, pa Gounodovo Ave Mario tudi. A to še zdaleč ni bilo vse. Ustanovil je, na primer, tamburaški orkester, kjer sem prav tako igrala. No, zraven cerkve pa je bil še kar velik pokrit prostor, nekakšna dvorana, kamor je postavil mizo za pingpong. In, seveda, nenadoma smo vsi otroci začeli vneto igrati namizni tenis. Zaradi te izkušnje sem po vojni ta šport precej resno trenirala in nazadnje postala celo srbska republiška prvakinja v namiznem tenisu. Kar hočem reči, je to, da je bil gospod Tumpej naravnost fantastičen. Resnično je bil enkraten človek. Bil je človek – bolj kot kar koli drugega. Ne duhovnik, ampak človek, pravi človek. Poglejte, zelo dobro je vedel, da sva s sestro lačni, hrana pa je bila v tistih razmerah seveda strogo odmerjena. In vendar si je ob vsakem obroku od ust odtrgal kak grižljaj in nama potem prinesel rezino kruha več ali – tu in tam – celo kak košček kolača. No, po osvoboditvi so ga službeno premestili v Makedonijo, ampak kadar ga je pot pripeljala nazaj v Beograd, smo se vsakokrat sešli. In ko je bil na obisku, sem mu vedno v roko stisnila malo denarja. On se je branil, a sem mu rekla, da je to zato, da bo sirotam, s katerimi je delal, lahko dal kak priboljšek – kakor je to počel, ko je skrbel za mene in mojo sestro.

Govorila sva o tem, kako je med okupacijo vam, vaši mami in sestri pomagal gospod Tumpej. Ampak – ali je bil on edini dobrotnik, ali pa vam je pomagal še kdo?
Najina mama je odhajala na vas in delala pri kmetih, na njivi, oni pa so ji v zameno dali nekaj kruha in včasih tudi malo pasulja. Tako da, ja, srbski kmetje so nam kar pomagali.

Nekaj pomoči ste torej dobile, si pa vendarle predstavljam, da je moralo biti vsakdanje življenje v Beogradu takrat zelo težko …
Življenje je bilo grozljivo. V glavnem smo stradale. Najpogosteje smo pojedle košček koruznega kruha in nekaj kopriv, ki sem jih jaz nabrala. In kadar smo se pozimi hotele ogreti, sva z mamo odšli na Topčider, v tamkajšnji gozd po odpadlo, suho vejevje. Spomnim se, kako globok sneg je bil takrat, da sem nenehno padala … No, seveda, bila sem še majhna, komaj deset let mi je bilo.

Spomnim se tudi, kako smo se s čolnom peljale čez Savo na Ado Ciganlijo in tam nabirale suhe veje. In ker smo bile nastanjene nedaleč stran od železniške postaje na Čukarici, sem se ponoči, med policijsko uro večkrat na skrivaj odpravila tja dol, se povzpela na kak vagon, natovorjen s premogom, in ukradla po nekaj kosov.

Če bi me pri tem ujeli, je obstajala precejšnja nevarnost, da bi me potem ubili. Tak je bil namreč zakon. Ampak, veste, pomanjkanje ne pozna strahu.

No, povrh vsega pa ste se morali še vseskozi bati, da bi kdo ne ugotovil, da so vaši dokumenti pravzaprav ponarejeni. Se je bilo, gospa Kalef, težko navaditi na to, da nenadoma niste več Rahela?
To je bilo grozno. Samo pomislite, profesor k tabli pokliče Bredo Ograjenšek, jaz pa popolnoma mirno še naprej sedim v svoji klopi. Potem me dregne sošolka in mi šepne: “Breda, tebe kličejo.” In šele potem sem se zganila … Ja, resnično sem potrebovala zelo dolgo časa, da sem se navadila na to …

In kljub temu ste po vojni zadržali ime Breda. Čemu?
Iz hvaležnosti. Pomislite, jaz imam dokumente na ime Rahela Kalef pa na Breda Ograjenšek in, takoj po vojni, tudi na Breda Kalef. No, malo pred poroko sem hotela tej zmedi z izmišljenimi imeni enkrat za vselej napraviti konec in sem si priskrbela nove dokumente, ki so me znova predstavili kot Rahelo Kalef. Ko pa sem se potem poročila, sem bila nenadoma Rahela Simonović in tega imena ni prav nihče povezoval z mano. Takrat so me namreč že skoraj vsi poznali kot Bredo Kalef – pod tem imenom sem namreč dosegla svoje športne uspehe pa tudi nastopati sem začela kot pevka. In tako sem se odločila še enkrat zamenjati svoje ime.

In veste, zamenjati priimek sploh ni tako težko, zamenjati ime, no, to pa je resnično zapleteno. Potrebuješ, na primer, celo vrsto prič, ampak tudi zaradi spomina na gospoda Tumpeja sem si res želela zadržati ime Breda.

In ko je bilo leta 1945 vojne naposled konec – kako ste se spopadli s to grozljivo izkušnjo, s travmatičnimi spomini nanjo? Vam je nemara pomagalo vaše judovsko nasledstvo, judovska tradicija?
Dolgo smo čakali, da se bo kdo vrnil – pa se ni nihče. Sta mi pa petje in šport v tistih letih takoj po osvoboditvi omogočila, da odskočim v nek vzporeden svet, stran od te realnosti. A ni šlo za to, da bi bila hotela po vsej sili pozabiti na to, kar se je dogajalo med vojno, ampak prej za to, da sem se morala nekako navaditi na to grozo, ki sem jo preživela in ki je ne bom nikoli mogla pozabiti. Glede moje judovske dediščine je pa takole – moj oče, kot sem že rekla, ni bil kak zagrizen tradicionalist in od nas ni terjal, da spoštujemo judovske zakone, čeprav, seveda, v mojem rojstnem listu jasno piše, da sem po narodnosti Srbkinja Mojzesove veroizpovedi. To je, mimogrede rečeno, docela v skladu s tem, kako so se pred vojno opredeljevali Judje, ki so živeli v Srbiji. No, ko pa sem po vojni spoznala, da sem vso družino izgubila natanko zato, ker so bili moji Judje, tedaj sem se sama absolutno začela počutiti kot Judinja.

Govorili ste že o tem, kako vam je bilo v povojnih letih petje v pomoč, ampak umetnost in lepota – tako se mi vsaj zdi – pripadata nekemu drugemu svetu, svetu, v katerem ni vojne, ni preganjanja, ni pomanjkanja, ni holokavsta. Kako gre pravzaprav skupaj to dvoje, to trpljenje in ta potreba po tem, da bi s svojim glasom ustvarili nekaj lepega?
Pa – gre. In to celo zelo dobro gre skupaj. Moram pa poudariti, da ta potreba, ki sem jo čutila, potreba po tem, da pojem – to se seveda ni pojavilo šele po vojni. Ko sem bila še čisto majhna, sem, na primer, na pamet znala celo kopico pesmi. In moja sestra prav tako. Ampak kadar koli smo dobili obiske in so najini starši želeli, da pred gosti pojeva in recitirava, se je moja sestra nemudoma skrila pod mizo, jaz pa, prav nasprotno, s tem nisem imela nikakršnih težav. Sem pa postavila svoje pogoje – od staršev sem namreč vsakokrat znova zahtevala, naj me dvignejo na to mizo. In moje oče je takrat govoril: »Samo poglejte jo, mojo igralko, bodočo umetnico.« Hočem reči, umetnik se vendarle predvsem rodi.

Pa vas je gospod Tumpej potem kdaj videl na odru beograjske opere?
Ni smel, gospod Tumpej ni smel priti na uprizoritev. Duhovnikom je to prepovedano, veste. Prišel bi lahko kvečjemu na koncert ali recital, ampak kadar koli sem imela recital, njega kot zakleto ni bilo v Beogradu. Je pa med vojno seveda prizadevno negoval moj glasbeni talent in me v zboru močno spodbujal, naj pojem. Bi pa k temu dodala še tole: ko je na stara leta zbolel, se je gospod Tumpej vrnil v Beograd; redovnice z Dedinja so takrat skrbele zanj. Jaz sem ga stalno hodila obiskovat, na žalost pa me potem ni bilo na njegovem pogrebu, ker sem z opero takrat ravno gostovala v tujini. Zaradi tega mi je še danes res hudo. Veste, moje življenje so zaznamovale tri zaobljube. Prvo je dala moja mama, ko je obljubila očetu, da bo nekako rešila mene in sestro. Drugo je moji mami dal gospod Tumpej, ki ji je obljubil, da nam bo pomagal.

Tretja zaobljuba pa je moja. Prisegla sem si namreč, da bom storila vse, kar je v moji moči, da bodo gospoda Tumpeja vpisali na seznam pravičnih med narodi in da bodo njemu v spomin v Jeruzalemu, v tamkajšnjem Vrtu pravičnih zasadili drevo.

Je to zapleteno? Je težko doseči, da nekoga vpišejo na seznam pravičnih med narodi?
Zelo, zelo. Vrsto let sem si prizadevala; večkrat sem, na primer, pisala društvu srbskih Judov, ki zdaj živijo v Izraelu, a mi nikakor niso znali pomagati. Potem pa sem se obrnila neposredno na spominski center Yad Vashem, to je osrednja institucija, ki skrbi za negovanje spomina na holokavst, no, in oni so me navsezadnje prosili, naj pošljem vse podatke. To sem, kajpada, storila, oni so jih natančno preverili in se na koncu odločili, da gospoda Tumpeja vpišejo na seznam pravičnih med narodi. Njega takrat seveda ni bilo več med nami, a tedaj ko so predstavniki Yad Vashema njegovim sorodnikom v Ljubljani slovesno vročili listino, ki potrjuje, da je bil Andrej Tumpej vpisan na seznam pravičnih, sem tudi sama odpotovala v Slovenijo, da sem lahko prisostvovala temu dogodku.

Ker se bližava koncu najinega pogovora, bi vas vprašal samo še tole: česa bi se mogli vsi mi – ne glede na nacionalno ali versko pripadnost – naučiti od Andreja Tumpeja? Katere sklepe, katere nauke lahko po vašem potegnemo iz njegove etične drže?
Gospod Tumpej je bil globoko moralna oseba. Od njega sem se naučila, da smo vsi ljudje enakovredni. Naučila sem se tudi, da je, kadar koli le moreš, treba pomagati tistim, ki so se znašli v stiski. In da je ljubezen do bližnjega tisto pravo vodilo, po katerem velja ravnati svoje življenje.

Gospa Breda Kalef, najlepše se vam zahvaljujem za tale dragocen pogovor.

Jaz se zahvaljujem vam. Bilo mi je v zadovoljstvo, saj sem prepričana, da je o gospodu Tumpeju treba govoriti javno. In hvala Bogu, da se je ponudila ta priložnost.