Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
Matija Goljar je ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega inkubatorja, ki mladim pomaga uresničiti njihove prve podjetniške projekte. Pravi, da je bolj pedagog kot podjetnik, najbolje se počuti v predavalnici. Njegovo življenje žene radovednost, hitro pa se tudi naveliča stvari, zato se vedno trudi delati nekaj novega. Zato je pred leti sprejel povabilo, da bi osnovnošolcem predaval o podjetništvu. Pri tem je ugotovil, da v šolah manjka priložnosti za prakso in tako se je začela zgodba Ustvarjalnika, ki mu pravi tudi podjetniški peskovnik. Z Matijo Goljarjem smo se pogovarjali o priložnostih za podjetne mlade v Sloveniji.
"Kaj naj z vso to Svobodo," je pred devetimi leti, v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si slej ko prej mora vsakdo poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost. Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, kjer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči. Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti. Ob tej priložnosti je Anjo Golob pred mikrofonom Intervjuja na Prvem povabil Goran Dekleva. foto: portret Anje Golob, ki ga je narisala Ute Helmbold (iz osebnega arhiva Anje Golob)
Milan Erič je slikar, ki ga širše občinstvo pozna kot avtorja animiranih filmov. Toda risanke je že pred časom postavil na stranski tir in se intenzivneje posvetil slikarstvu in ilustraciji. Letos je prejel že dve pomembni nagradi: nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Je prodoren ustvarjalec, ki s kančkom humorja podaja družbeno kritiko v likovnem jeziku. Milan Erič je tudi redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot družba bi morali načrtno vlagati v poučevanje umetnosti, pravi, saj nas vizualni izdelki obkrožajo na vsakem koraku. Znamo med njimi prepoznati najboljše?
V današnjem intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti legendarnega režiserja, urednika, avtorja in ustvarjalca Dušana Hrena. Dušan Hren se je rodil leta 1929 v Ljubljani in čas njegove mladosti je sovpadel s časom 2. svetovne vojne, ki ga je precej zaznamovala. Že kot otrok se je učil igrati klavir in harmoniko, pozneje tudi kitaro, v času delovnih brigad je sestavil že svoj orkester Metro, ki je pozneje prerasel v Akademski plesni orkester. S tem je Dušan Hren kot dirigent doživel velike uspehe doma in v tujini. Kot gimnazijec je bil ‘satelit’ Bojana Adamiča in z njim kar hitro začel tudi sodelovati. Bil je eden prvih, ki je v času po vojni pisal in z ameriških posnetkov prepisoval jazzovske priredbe. Že leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je še danes televizija. Tam je začel delati leta 1958 in bil eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj; prav njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je Televizija Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa je bila prva oddaja, ki je bila predvajana v barvah. Skrbel je tudi za številne prenose koncertov. To pa je le del tega, kar je Dušan Hren na televiziji počel. Upokojil se je leta 1991, vendar še danes prav vsak dan pride v svojo pisarno in pomaga mlajšim sodelavcem, z izjemno skrbnostjo pa se trudi urediti arhiv. Kljub letom, pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan, je Dušan Hren izredno vitalen in poln življenjske energije.
15 let je od dne, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Je dosedanje članstvo izpolnilo pričakovanja Slovenk in Slovencev, kako dobro ga je država izkoristila in katere priložnosti je zamudila? Kje je Unija danes in kakšni izzivi stojijo pred njo? To so ob obletnici članstva in tik pred evropskimi volitvami vprašanja za gosta Intervjuja dr. Janeza Potočnika, vodjo pogajalske skupine v času pridruževanja, prvega in večkratnega evropskega komisarja. Na tem visokem položaju je soustvarjal evropsko znanstveno-raziskovalno in okoljsko politiko, na teh področjih pa deluje tudi po slovesu od aktivne politike. Z Janezom Potočnikom se pogovarja Luka Robida.
»Vsakdo izmed nas si v življenju zasluži neko drugo priložnost, saj se prav vsakdo izmed nas danes ali jutri lahko znajde v položaju, ko bo prestopil na drugo stran zakona. Meja je včasih lahko zelo tanka. Najlažje bi bilo nekoga zapreti v zaporniško celico in ga zakleniti, a s tem ne bi dosegli ničesar. Z obsojenci se je treba ukvarjati, jim pomagati, da s stranskih poti spet pridejo na glavno cesto.« Tako pravi direktorica Uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelič, ki bo v sredinem intervjuju predstavila smisel probacije in potegnila črto pod prvo leto delovanja omenjene ustanove. Z Danijelo Mrhar Prelič se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič
Nizozemska je leta 2002 z Zakonom o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo. Nizozemski, švicarski in slovenski model pravne ureditve evtanazije in pomoči pri samomoru v svoji doktorski disertaciji obravnava pravnica Nataša Valentinčič, ki bo gostja sredine oddaje Intervju med deseto in enajsto na Prvem. V Sloveniji je evtanazija prepovedana. Pojasnila bo, ali bi bilo potrebno zaradi pravne ureditve evtanazije spremeniti 17. člen Ustave, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Pa tudi, ali ima posameznik pravico, da se izogne smrti, ki jo sam dojema kot nedostojno, in s kakšnimi pravnimi varovalkami bi bilo potrebno zavarovati ranljive posameznike, da bi preprečili zlorabo evtanazije.
Kaj se dogaja v Mariboru? Ali drugo največje slovensko mesto "umira" ali je na poti razvojnega preobrata? Če se bo ta zgodil, kaj lahko pričakujejo njegovi prebivalci? S temi vprašanji se med drugim v ukvarjata sociolog dr. Miran Lavrič in antropolog dr. Andrej Naterer. Svoja spoznanja sta zapisala v knjigi z naslovom "Mesto neizpolnjenih pričakovanj - Družbeni profil Maribora v začetku 21. stoletja". Njune ugotovitve bomo pobliže spoznali v sredinem Intervjuju. Z njima se bo pogovarjal Stane Kocutar. Po deseti na Prvem.
Pravijo, da moč in vitalnost katerekoli nacionalne literature v 21. stoletju še zdaleč nista odvisni samo od del visoke umetnosti, ampak tudi od kvalitete, od dovršenosti in prepričljivosti žanrskega leposlovja. Če to drži, tedaj bi na Slovenskem lahko zazvonil kak alarm za preplah. Pri nas namreč že po tradiciji taka dela označujemo za nižjo in manj vredno literaturo, spričo česar najbrž ni posebej presenetljivo, da doslej ne znanstvenofantastične ne erotične ne grozljive zgodbe domačih avtorjev še niso zares osvojile slovenskih bralskih množic. So jih pa v zadnjih letih vsaj kriminalke. V tem smislu sta bila posebej odmevna zagonetna primera, ki ju je inšpektor Taras Birsa razreševal v dveh nespornih uspešnicah alpinista, novinarja in – zahvaljujoč romanu Svinjske nogice – pred slabim desetletjem tudi že s kresnikom nagrajenega pisatelja Tadeja Goloba. Kakšen recept je torej uporabil Golob, da je s kriminalkama Jezero in Leninov park zdaj obsedel slovensko bralsko občinstvo? – Preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Diplomacija ni bila vedno v domeni politike. Varovanje trgovskih poti in gospodarsko sodelovanje sta bila vsaj tako pomembno kot zaščita državnih interesov. V zadnjem času spet opažamo, da na tem področju ni več jasnih ločnic. Država je spet tista, ki ščiti tudi ekonomske interese, naloga diplomacije je odpirati vrata gospodarstvu. Na našem zunanjem ministrstvu deluje direktorat za gospodarsko in javno diplomacijo. Vodi pa ga karierna diplomatka Alenka Suhadolnik.
Enega izmed gospodarskih oskarjev za izjemne dosežke na področju gospodarstva je prejel generalni direktor ETI Izlake Tomaž Berginc. Ob prejemu prestižne nagrade je dejal: »V tradicionalnem okolju je uvajanje novosti velik izziv. Nove ideje je treba močno podpirati in dobre primere še posebej izpostaviti, včasih celo pretirano«. Prav ta izjava je verjetno ključ do uspeha v ETI Izlake, ki je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu. Prijavljenih ima namreč kar 27 veljavnih patentov in prav nobenega izdelka ne proizvaja po tuji licenci. Kako opiranje na lastno znanje poteka v praksi, na kakšen način se usklajujejo poslovni procesi v kar 12-ih hčerinskih podjetjih ETI po Evropi in zakaj si mora podjetje kakovostne kadre danes priskrbeti samo. O vsem tem, njegovih pogledih na gospodarske razmere doma in na tujem, pa tudi o njem osebno, s Tomažem Bergincem v oddaji Intervju.
Sodobne tehnologije so izjemno spremenile naše življenje. Internet je povezal cel planet, do njega lahko ves čas dostopamo s svojim pametnim telefonom. Lahko bi rekli, da je ta naprava postala naše okno v digitalni svet. Vendar to okno ni zaprto. Tako kot lahko skozi odprta okna v naša bivališča priletijo nadležne žuželke, tako skozi to digitalno okno vstopajo v naš svet spletni giganti in vlade, njihov namen pa je zaslužek in nadzor, kar jim omogočajo naši osebni podatki, od lokacije naprej. Kako zapreti to okno? Je to še mogoče? James Bridle je umetnik in pisatelj, ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. V svoji knjigi o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age, ki je izšla pri založbi Verso, opozarja, da živimo v času vse večje nepreglednosti in napoveduje novo temno dobo: svet vedno večjega nerazumevanja. Nedavno se je mudil v Ljubljani, kjer je na povabilo Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma predstavil knjigo in odprl svojo razstavo Moja radost v jasni noči. Razstava bo na ogled v projektnem prostoru Aksioma še do 22-ega marca. Ob obisku v prestolnici ga je v studio Radia Slovenija povabila Urška Henigman.
“20 let ni dolga doba, če si tretja razvojna os”, je ena izmed pronicljivih izjav Aljaža Verhovnika. Diplomirani pravnik, ki je pri 20-tih postal občinski svetnik, pri 24-tih podžupan, ob tem že peto leto vodi koroško Mladinsko iniciativo za 3. razvojno os. Prepričanje, da se samo od sebe ne bo nič naredilo, je podstat projekta »Hoč`mo cesto«. Kaj zmorejo civilne iniciative, ko omaga etablirana politika? Zakaj je v nasprotju z mnogimi, ki se izseljujejo, prepričan, da imajo mladi v tej državi prihodnost?
Disciplina in težnja k popolnosti zaznamujeta življenje in delo Urše Lah, ki ostaja zavezana prostranstvu kolektivnega ustvarjanja zborovske glasbe v svetu.
Družinska medicina je na razpotju. Preobremenjeni družinski zdravniki opozarjajo na nevzdržne razmere ter si prizadevajo za to, da bi bila pacient in kakovostna obravnava vedno na prvem mestu. V številnih zdravstvenih domovih zato ne vpisujejo več novih pacientov. Časovne stiske so vse hujše, administrativni postopki vse bolj obsežni. Tako težave doživlja tudi mladi zdravnik, specialist družinske medicine Luka Kristanc iz Kranja, ki je tudi diplomirani biolog, fitoterapevt in doktor toksikoloških znanosti. A vztraja, ker pravi, da je družinski zdravnik zelo lep poklic. Z Luko Kristancem se v sredinem Intervjuju pogovarjala Aljana Jocif. Po deseti Prvem.
Novi varuh človekovih pravic napoveduje, da bo svoje naloge opravljal proaktivno, v tesnem sodelovanju s civilno družbo in strokovnjaki
Dr. Tomaž Simetinger je neutruden zagovornik dejstva, da folklora ni le ljubiteljska dejavnost, temveč je umetnost z vsemi razpoložljivimi glasbeno-scenskimi sredstvi. To dejstvo umetniško uresničuje kot koreograf, teoretsko kot doktor etnologije in kulturne antropologije.
Je avtor več knjig, pesnik, jezikoslovec, raziskovalec. Ukvarja se zlasti z vprašanji zgodovine jezikoslovja in slovničarstva, historične sociolingvistike, prevajalstva, retorike ter s koncepti umetnih jezikov. Je urednik in idejni oče slovarskega portala Fran, trenutno pa vodi projekt Spletni portal Franček in je vodja programske skupine Inštituta za pripravo Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, kar velja za najobsežnejši slovaropisni projekt pri nas. Je dobitnik Trubarjevega priznanja za izjemne zasluge pri ohranjanju slovenske pisne dediščine, ki ga podeljuje NUK. Splošni javnosti je postal bolje znan z izdajo sodobnih slovnic za osnovnošolce in srednješolce Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat. Gost tokratnega Intervjuja je izr. prof. dr. Kozma Ahačič.
Neveljaven email naslov