Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
V tokratnm intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti letošnjega Kozinovega nagrajenca, Jureta Robežnika. Jure Robežnik, sicer diplomirani anglist in germanist, je že zgodaj začel sodelovati tudi z našo hišo, najprej je igral v Plesnem orkestru, bil je producent, kasneje pa tudi vodja Založbe kaset in plošč. V srednji šoli je igral klavir in harmoniko, bil pa je tudi eden prvih, ki je pri nas igral vibrafon. Tako kot še nekateri jazzisti tistega časa, je tudi Jure Robežnik kmalu pričel pisati popevke. Kot avtor je sodeloval že na prvem festivalu Slovenske popevke s skladbo Glas stare ure. Leta 1965 je prvič prejel nagrado strokovne žirije za skladbo Šel si mimo. V naslednjih letih so sledile skladbe Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Na vrhu Nebotičnika, Pegasto dekle, Lastovka, Maja z biseri, Orion, Ljubljančanke … seznam je dolg. V njegovem opusu pa niso samo popevke, temveč tudi kar nekaj šansonov in jazzovskih skladb. Vse pa je pustilo v slovenski glasbi pomemben pečat, kar je letos potrdil tudi Upravni odbor Društva slovenskih skladateljev in Juretu Robežniku podelil Kozinovo nagrado ter v obrazložitvi med drugim zapisal, da nagrado prejme: »za velik doprinos v zakladnico slovenske zabavne glasbe, ki jo je obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem.«
Najuspešnejša političarka slovenske manjšine v Italiji, nekdanja županja, svetnica v deželnem parlamentu, senatorka in zdaj še poslanka v italijanskem parlamentu Tamara Blažina napoveduje skorajšnje slovo od aktivne politike. Njena politična kariera je kot učbenik politične vztrajnosti. O osebni poti, odrekanju, italijanski politiki in medstrankarski kombinatoriki in položaju slovenske manjšine v sosednji državi, bo Tamara Blažina pripovedovala v pogovoru z Jankom Petrovcem. V sredinem Intervjuju po deseti na Prvem.
Doktor Reginald Vospernik, ki je 9. maja praznoval 80. rojstni dan, je bil kar 23 let ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, gimnazije, ki te dni slovesno obeležuje 60-letnico delovanja. Z znanim, politično dejavnim koroškim Slovencem, publicistom, ki je ob svojem jubileju izdal knjigo Varljiva bližina, izbor besedil iz sedmih desetletij, se bomo med drugim pogovarjali o trenutnih razmerah na avstrijskem Koroškem, Slovenski gimnaziji in mladih koroških Slovencih.
Četudi število prostovoljskih organizacij raste, je večina prostovoljcev pri nas upokojencev. Izobraževalni sistem prostovoljskih vrednost kot produkta vzgojnega procesa ne predvideva, zato ne čudi, da se odnos Slovencev do prostovoljstva spreminja počasneje kot bi se lahko. Pozitivnih učinkov prostovoljstva ne prepoznavajo niti mnogi predstavniki oblasti, četudi so ti večplastni, tudi ekonomski. O pomenu prostovoljstva in njegovih učinkih se bomo v luči Nacionalnega tedna prostovoljstva v sredini oddaji Intervju pogovarjali z direktorico Slovenske filantropije Terezo Novak.
Pramena gostih svilnatih las se mehko poležejo v zatilje in odstrejo visoko, razmišljujoče čelo, pa prijazen, topel, rahlo nasmejan pogled. Tu zasije duša, tista, ki išče resnico in jo izraža v lepoti urejene kombinacije tonov. Prvi vtis o skladatelju, dirigentu, pedagogu in organizatorju Ambrožu Čopiju. Ambrož Čopi je skladatelj večpomenskih humanističnih razsežnosti. Kot glasbeni umetnik - skladatelj - snuje kompozicije, se z njimi dotika posameznih duš in jim odpira nova obzorja, predvsem v zavedanju brezčasja, lepote in svetlih plati življenja. Kot zborovski dirigent združuje lastna spoznanja, širino srca in dar karizme ter tako ustvarja izjemno sinergijo z zborovskim korpusom, kar vodi v dovršenost zvoka in interpretativno odličnost. Kot pedagog se z vso svojo mehkobo in spoštovanjem približa mladim, jim odpira nove glasbene svetove in jih z neutrudno energijo vodi na pot samolastnih iskanj. Slednjič, kot organizator, vedno poln novih idej in voljan njihove izpeljave, odpira možnosti in priložnosti za muziciranje, spoznavanje, za skupna iskanja glasbenega izraza, za čutenja in osmišljanja tistih plati življenja, ki prinašajo jasne odgovore, zadovoljstvo in ozaveščanje pomena navzočnosti v brezčasju in v danem trenutku čustveno otopele atmosfere. Ambrož Čopi je na vseh teh področjih prejemnik številnih nagrad in priznanj, tako doma kot v tujini. Med drugim je prejemnik Gallusove plakete in nagrajenec Prešernovega sklada. Pred nekaj dnevi pa je s Komornim zborom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana usvojil drugo nagrado na 14. mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru. Osebnost Ambroža Čopija bomo pobliže spoznali v oddaji Intervju. Z njim se bo pogovarjala Simona Moličnik.
Slovenska ljubiteljska kultura ima bogato in dolgo tradicijo. Njeni zametki sodijo v čase čitalniškega gibanja v drugi polovici 19. stoletja, ko so ustanavljali bralna društva, poleg kulturnega udejstvovanja narodno zavednega prebivalstva, ne gre pozabiti na nekdanjo pomembno politično in družabno vlogo čitalnic. Danes vlogo spodbujanja, ustvarjanja in organiziranja ljubiteljskih, neinstitucionalnih kulturnih projektov igra Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. O kulturno izobraževalnem pomenu mreže, v katero sodijo vsa področja človekovega ustvarjalno – umetniškega izraza, pred bližajočim se Tednom ljubiteljske kulture, več v Intervjuju direktor sklada mag. Marko Repnik.
Zasavski okoljski aktivist Uroš Macerl je prejel najvišje svetovno priznanje, ki ga Goldmanova fundacija že skoraj tri desetletja podeljuje okoljskim aktivistom. Vsako leto v San Franciscu podelijo šest nagrad, po eno za vsako celino. Kako je Macerl postal okoljski aktivist, o boju in uporu zasavskih okoljevarstvenikov proti sežiganju petrolkoksa in industrijskih odpadkov v trboveljski cementarni, ki bi bistveno poslabšalo kakovost življenja in zdravje ljudi v regiji ter o odzivih na prizadevanja zasavskih okoljevarstvenikov v tokratnem Intervjuju, ki ga je z Urošem Macerlom pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Najprestižnejšo ameriško novinarsko nagrado, Pulitzerjevo, je za pojasnjevalno novinarstvo letos med drugimi dobil mednarodni konzorcij 100 medijev iz 80 držav, med njimi slovenskega Dela, za razkrivanje razvpitih Panamskih dokumentov. V tem globalnem projektu je sodelovalo skoraj 400 novinarjev, ki so razkrili, kako podjetja in posamezniki, tudi Slovenci, skrivajo premoženje v davčnih oazah. Na podlagi teh objav so odstopali premieri, ministri, številne države so sprožile preiskave. Kaj so še dosegli in kateri so novi izzivi? Dobrih zgodb v javnem interesu ni brez žvižgačev – kako jih zavarovati? Na ta in druga vprašanja bo v oddaji Intervju odgovarjala Anuška Delić, ki vodi skupino novinarjev Dela.
Pred nekaj dnevi smo obeležili mednarodni dan knjig za otroke, v Bologni še do četrtka poteka sejem otroških knjig, po slovenskih šolah pa gre h koncu letošnja sezona bralne značke. Zato je Andreja Čokl v oddajo Intervju povabila red. prof. dr. Dragico Haramija, strokovnjakinjo za mladinsko književnost, predavateljico na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predsednico Društva Bralna značka Slovenije. Koliko otroci in mladostniki v dobi novih tehnologij in sodobnih medijev še posegajo po knjigah, kakšne so kakovostne otroške in mladinske knjige, kakšen vpliv imajo na otrokovo bralno kulturo starši in kakšna je vloga vzgojno-izobraževalnih ustanov? Odgovori v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem!
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja - podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive; grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? - Ta nelahka vprašanja bomo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Vtis je, kakor da se je v zadnjem času svet postavil na glavo in da stare, udobne gotovosti nič več ne veljajo. Pa tu ne gre le za to, da so Britanci junija lani glasovali za izstop iz Evropske unije, ali da so potem Američani novembra za predsednika izvolili Donalda Trumpa. Poizkusi grobega omejevanja človekovih pravic in svoboščin se vrstijo od Poljske do Filipinov. Desni populizmi so začeli vsiljevati nestrpen javni diskurz in narekovati politični utrip po Evropi, ruska politika je postala še bolj avtoritarna navznoter in agresivna navzven, nekaj podobnega lahko rečemo za Turčijo, kitajska gradnja umetnih otokov v Južnokitajskem morju ter severnokorejski jedrski program pa kažeta, da pod gladino vzhodnoazijske gospodarske rasti vendarle močno brbota. K temu velja dodati, da planetarnega občutka tesnobe še zdaleč ne poglabljajo samo geopolitična prerivanja – leto 2016 je bilo najtoplejše, odkar meteorologi beležijo podatke, podnebne spremembe se komajda še zdijo obvladljive. Grozi nam množično izumrtje rastlinskih in živalskih vrst. Družabni mediji so medtem uspeli ustvariti mehurčke vzporednih realnosti in lažnih novic, spričo česar se zdi, da je v javnem življenju razlika med resnico in lažjo zabrisana do neprepoznavnosti. Zahvaljujoč bliskovitemu razvoju pametnih tehnologij pa se, ne nazadnje, na obzorju že zarisuje družba, v kateri bodo zaradi avtomatizacije in robotizacije milijoni ljudi ostali brez dela in sleherne eksitencialne perspektive. Vprašamo se torej lahko, ali bo vlak civilizacije vsak hip iztiril in kaj v tem kontekstu moremo oziroma celo moramo storiti, da bi odvrnili katastrofo? – Ta nelahka vprašanja smo v tokratnem Intervjuju na Prvem zastavili enemu osrednjih javnih intelektualcev na Slovenskem, sociologu, do nedavna predavatelju teorije diskurzov na ljubljanski Filozofski fakulteti, začetniku strukturalizma pri nas in soutemeljitelju danes svetovno prepoznavne ljubljanske šole lacanovske psihoanalize, dr. Rastku Močniku. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V zadnjih letih je bil odrešen levo-desne politike. A do politike je kritičen! Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti, je še zapisal duhovnik Branko Cestnik. In k temu dodal: VSAKA LJUBEZEN JE SVETA. Papež Frančišek pa mu prebuja upanje, da zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Pater Branko Cestnik, župnik na Frankolovem, bo gost sredinega Intervjuja na Prvem po deseti uri.
Doktor Aleks Jakulin, profesor, raziskovalec in podjetnik, ki si je že pri desetih letih bolj kot kolo želel lastno podjetje. Doktoriral je iz računalništva, za doktorat o umetni inteligenci je pred dobrim desetletjem prejel nagrado evropskega združenja za umetno inteligenco za najboljše delo tisto leto. Kmalu zatem pa postal profesor statistike na univerzi Columbia v New Yorku. Zdaj vodi podjetje Ganxy in razvija orodja, ki omogočajo ustvarjalcem, da zaščitijo svoje pravice in živijo od lastnega dela. V poslovni svet se je vrnil, da bi ohranil stik s Slovenijo, ob tem ugotavlja, da pri nas veliko ljudi živi nad lastnimi zmožnostmi, da ne znamo z dialogom najti dobrih rešitev in da nas sedanji model socialne države pelje v pogubo. Izpostavlja tudi zanimivo recipročnost: »Če slovenska družba skrbi za akademike, morajo ti tudi skrbeti za prihodnost slovenske družbe.” Verjame v drugačno prihodnost svetovnega spleta, ki ga je treba iz rok velikih korporacij vrniti malim uporabnikom.
Tina Zorman si je pred leti v Jemnu ustvarila družino. Ob začetku napadov Zalivskega sveta za sodelovanje, pobudnica katerih je Savdska Arabija, je državo zaradi skrbi za svojo varnost in varnost otrok zapustila. Zdaj dogajanje v Jemnu, ki je tudi ena od najrevnejših držav na svetu, spremlja od daleč, prek informacij, ki jih dobi od moževe družine in od prijateljev.
Ani Roš uspehi v svetu sodobne gastronomije niso tuji. Njeno najnovejše priznanje, najboljša kuharska mojstrica na svetu po izboru akademije 50 najboljših restavracij, jo je dokončno zapisalo na gostronomski zemljevid sveta. Ana Roš, ki je v kuhinji Hiše Franko v Kobaridu pred 15-imi leti začela ustvarjati prve jedi in se pravzaprav učiti kuharskih veščin, je v kuhinjo pripeljala ljubezen do moškega, tam pa se je razvila tudi ljubezen do ustvarjanja kulinaričnih presežkov. Najboljša kuharska mojstrica Ana Roš bo gostja tokratnega intervjuja. Pripravlja Urška Henigman.
V teh dneh že 11. leto zapovrstjo v slovenskih izbranih kinodvoranah poteka mednarodni Festival gorniškega filma. Letos ta na ogled postavlja 44 filmov o gorskih športih, naravi, avanturi in o gorski kulturi, znova tudi s slovenskimi filmi in na več lokacijah, kot v minulih izvedbah, s čimer organizatorji želijo to zvrst filma še bolj približati splošnemu, ne le goram zapisanemu občinstvu. Del festivala so tudi zgodbe šestih predavateljev. Sredi 11. festivala gorniškega filma se nam bo v oddaji Intervju pridružil njegov direktor Silvo Karo, s katerim bomo spregovorili o letošnjem programu, o sami organizaciji tako velikega filmskega dogodka in vlogi tovrstnega filma pri nas ter o tem, kakšen ugled si je festival skozi leta pridobil tako med filmskimi ustvarjalci, kot tudi med občinstvom.
Ljudje na leto samo v prehranske namene zakoljemo 53 milijard kopenskih živali. Če k temu dodamo še morske živali, se številka povzpne na osupljivih 150 milijard. Zdi se, da imajo živali za nas neko uporabno vrednost, včasih pa tudi te ne, v vsakem primeru pa si kot samoumevno jemljemo pravico, da razpolagamo z njihovimi življenji. S tega vidika ni presenetljivo, da tudi etika svoje področje večinoma strogo omejuje na odnose med ljudmi. Povsem neutemeljeno, je prepričan filozof dr. Tomaž Grušóvnik, docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Institutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, ki se je tem vprašanjem posvetil v knjigi Etika živali. O etičnosti našega odnosa do živali in o etiki pri živalih je z dr. Tomažem Grušovnikom pogovarjala Nina Slaček.
Za diplomsko režijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Bila je svobodna umetnica, režirala je v SNG Drama v Ljubljani, Mestnem gledališču ljubljanskem in v kranjskem Prešernovem gledališču. Kasneje jo je pritegnil svet lutk, zdaj pa že 10 let želi gledalcem ponuditi najbolje kot direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega. Barbara Hieng Samobor živi gledališče že vse življenje, nekaj drobcev iz mozaika svojega gledališkega življenja pa nam bo zaupala v tokratni oddaji Intervju.
V Sloveniji po podatkih iz Registra raka RS vsako leto na novo zboli za rakom več kot 13.200 ljudi, umre pa jih več kot 5.800. Velika večina rakov - približno 80 odstotkov - se pojavlja po naključju, jasnega vzroka za njihov nastanek ne poznamo, preostalih 20 odstotkov rakov pa je dednih. Rak je najpogostejši pri ljudeh, starejših od 50 let. Ob svetovnem dnevu boja proti raku, 4. februarju, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Društva bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije in podpredsednico Združenja za redke bolezni Slovenije Majdo Slapar. Nekdanja bolnica aktivno sodeluje v vseh programih Društva, ki v podporo bolnikov deluje že 22 let. Iz njene osebne zgodbe bomo izvedeli, kako dragocena je pomoč bolnikom, ki zbolijo za rakom, in njihovim svojcem, kakšne programe izvajajo in kako se v društvu zavzemajo za povečanje števila prostovoljnih darovalcev krvotvornih matičnih celic, saj je presaditev danes eden od učinkovitejših, pri nekaterih boleznih pa sploh edini možni način zdravljenja. Z gostjo Majdo Slapar se bo pogovarjala Petra Medved.
Neveljaven email naslov