Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
Cindy Gallop, ustanoviteljica in vodja podjetja makelovenotporn, ime bi v slovenščino lahko prevedli kot ustvarjajte ljubezen, ne pornografije, je 30 let delala v oglaševanju, nato pa je vstopila v podjetništvo in svet zagonskih podjetij. Je svetovalka, osebna trenerka in govorka. Pred sedmimi leti je postala internetna senzacija, ko je s svojim duhovitim govorom na konferenci TED razkrila, kako se v sodobnem digitaliziranem svetu s praksami, značilnimi za pornografske filme, vse bolj pogosto srečuje v svojih intimnih razmerjih z mladimi moškimi. Njena predstavitev na TED-u je bila po podatkih te neprofitne organizacije, ki se posveča širjenju prodornih idej, najbolj deljena in najboljše sprejeta predstavitev leta 2009. V okviru predstavitve je tudi zagnala spletno stran makelovenotporn.com, ki je do danes že prerasla v spletno skupnost. Cindy Gallop se je minuli teden mudila v Sloveniji in kot osrednja govorka navdušila na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben. S to izjemno prodorno zagovornico enakopravnosti smo se pogovarjali o njenem podjetju, oglaševalski industriji, spolnosti v sodobni družbi, tehnologiji, podobah in imidžu. Cindy Gallop ruši stroga pravila oblačenja v poslovnem svetu, okrog vratu nosi obeska s simboli družbenih omrežij, na poslovna srečanja ali javne govore pride oblečena tudi v hlače iz pitonove kože, saj to po njenih besedah pogosto prebije led in sprosti vzdušje. Na intervju za naš radio je prišla oblečena v belo usnjeno obleko.
Ne motimo se prav dosti, če rečemo, da je ime Pavle Jakopič takorekoč sinonim za najstarejšo govorno oddajo našega radia – oddajo Na današnji dan. 17. oktobra je namreč praznovala natanko 50 let in skoraj 19 let jo zdaj skrbno ureja Pavle Jakopič. Sicer pravnik po izobrazbi pa je že od malih nog tesno povezan z radijsko hišo in delom v njej. Nekaj svojih življenjskih modrosti bo podelil z nami v tokratni oddaji.
Dolgoletni član ljubljanske Drame Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost. Slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin, je zapisala posebna žirija v obrazložitvi odločitve o podelitvi letošnjega Borštnikovega prstana. Dare Valič je odigral več kot 110 gledaliških vlog, največ v ljubljanski Drami, vrsto nepozabnih vlog pa je ustvaril tudi na filmskih platnih in televizijskih ekranih. Dare Valič bo gost Tadeje Krečič Scholten v oddaji Intervju v sredo na Prvem po 10. uri.
Slovenski lazarist Tomaž Mavrič je bil na julijskem občnem zboru v Chicagu izbran za vrhovnega predstojnika Misijonske družbe, kot se uradno imenujejo lazaristi. Tomaž Mavrič se je rodil v Argentini, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo, študij teologije pa nadaljeval v Ljubljani. Za nekaj se je preselil v Kanado, nato pa je več kot dvajset let preživel v misijonih v Ukrajini in Rusiji. Na rimskem sedežu lazaristov se je z novim superiorjem Misijonske družbe pogovarjal naš dopisnik Janko Petrovec.
Slovenija je spomladi letos dobila strategijo obvladovanja demence do leta 2020. In to deset let po tako imenovani 'Pariški deklaraciji', v kateri so člani Alzheimer Europe pozvali EU, Svetovno zdravstveno organizacijo ter nacionalne vlade, da priznajo Alzheimerjevo bolezen kot pomemben izziv javnemu zdravstvu. Ob svetovnem dnevu te najpogostejše oblike demence, bo gost intervjuja na Prvem profesor doktor Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski nevrološki kliniki, ki se velik del svoje znanstvene poti posveča prav Alzheimerjevi bolezni. O njenih izzivih za medicinsko stroko, znanost in družbo - torej vsakega med nami, bo prof. dr. Zvezdana Pirtoška povprašala Mojca Delač.
Slovenija je že nekaj časa svetovna športnoplezalna velesila – naši plezalci in predvsem plezalke so nas razvadile in zato so pričakovanja vedno večja. Sploh zdaj, ko je športno plezanje postalo tudi olimpijska disciplina, ima Slovenija celo vrsto močnih adutov, ki bodo zagotovo krojili sam vrh. Med njimi je naše najmočnejše orožje pravi meteor letošnje plezalne sezone Janja Garnbret, ki je letos pri svojih 17 letih od šestih tekem zmagala na kar treh, le enkrat pa ni stala na zmagovalnem odru. V sredinem intervjuju na Prvem bo v pogovoru z voditeljem Juretom K. Čoklom predstavila svoja pričakovanja pred koncem letošnje sezone, ki se bo tradicionalno končala s spektaklom v Kranju.
Gost današnje oddaje Intervju bo Branko Mihorko, ki je že prek 30 let je vključen v delovanje športa invalidov. Je podpredsednik evropske zveze za odbojko sede in mednarodni sodnik v tem športu, od leta 2013 pa je tudi pomočnik trenerja in vodja slovenske ženske državne reprezentance v odbojki sede. Osem let je vodil strokovni svet za šport invalidov, letos pa je vodja slovenske odprave – paraolimpijske reprezentance, ki danes potuje v Rio. Slovensko paraolimpijsko reprezentanco je vodil že na igrah v Sydneyu, Atenah in Pekingu, kot član ekipe pa je bil tudi v Londonu. Kakšne so zadolžitve vodje slovenske paraolimpijske reprezentance v Riu, kakšna je vloga paraolimpijskega športa v svetu, so paraolimpijske igre enakovredne olimpijskim, kako se med seboj razlikujejo tekmovalne discipline glede na omejitve, ki jih imajo športniki invalidi ter zakaj se zavzema, da bi se čim več mladih invalidov začelo ukvarjati s športom – o tem se je z Brankom Mihorkom pred odhodom v Rio pogovarjala Petra Medved.
Gozdar, okoljevarstvenik, tabornik, politik, inštruktor kajaka in alpinizma – kaj od tega najbolj zaznamuje življenje Jerneja Stritiha, ki je začel poklicno pot z raziskovanjem gozdnih ekosistemov in sodelovanjem pri reformi okoljskih politik in institucij na državni in mednarodni ravni v devetdesetih. Ima široke izkušnje na področju oblikovanja politik, razvoja institucij, vodenja projektov, okoljskega financiranja in trajnostnega razvoja. Tabornik vse od otroških let je danes starešina Zveze tabornikov Slovenije – Nacionalne skavtske organizacije. O izzivih v prihodnosti v tokratnem pogovoru.
Oči svetovne športne javnosti so v teh dneh uprte v največje brazilsko mesto – Rio de Janeiro, kjer več kot 10 tisoč športnikov tekmuje za 305 kompletov kolajn. Afere z nedovoljenimi poživili, organizacijske težave in problemi brazilske družbe so se umaknile v ozadje, v ospredju so športni dosežki, uspehi in razočaranja. »Hitreje, višje, močneje« odmeva na tekmovališčih, tekma za kolajne je neizprosna, olimpijske igre že dolgo niso več prireditev, kjer bi bilo dovolj le sodelovati, športniki so za olimpijsko slavo pripravljeni storiti marsikaj. Športni uspehi ne prinašajo le slave, pač tudi denar in družbeni ugled, z vrhunskim športom so povezani ekonomski in politični interesi. O sodobnem olimpizmu, etiki in vrednotah v vrhunskem športu in pomenu športa za široke ljudske množice, bo govor v današnjem Intervjuju z dr. Milanom Hosto. Milan Hosta je profesor športne vzgoje in doktor filozofije športa, predavatelj etike športa in olimpizma na Univerzi na Primorskem. Je eden najbolj aktivnih delavcev na področju športa v Sloveniji, med drugim vodi Inštitut za razvoj športa – Spolint, zavzema se za spoštovanje fair-play-a in ohranjanje pozitivnih vrednot športa. Posveča pa se tudi razvoju in poučevanju metod pravilnega dihanja za premagovanje psihičnih in zdravstvenih težav ter spodbujanju inovativnega pristopa k spodbujanju gibalnega razvoja otrok.
Morje, začetek življenja in vsega, kar nas obdaja – tako nas prepričuje sodobna znanost in tudi mitološki viri – je imelo v zgodovini človeštva včasih bolj, včasih manj pomembno vlogo. Človeka pa so ves čas vodile želje, da bi morje zares spoznal, ga obvladal ter izkoriščal njegova bogastva. Naše vedenje o morju se je v stoletjih raziskovanj in znanstvenega razvoja večalo, a je kljub temu še danes nepopolno. Precej od blizu pa ga pozna tokratni gost Intervjuja. Arijan Rapuš je prvi apnea inštruktor v Sloveniji, je vodja šole potapljanja na vdih in podvodnega ribolova z najdaljšo tradicijo pri nas, ki deluje pod okriljem znamenite Apnea Academy, tudi njegovo izobraževalno delo na področju varnosti pri prostem potapljanje je pionirsko. Je tudi školjkar in asistent pilota v Luki Koper. Z njim se bo pogovarjala Liana Buršič.
V tednu pred obiskom Vladimirja Putina v Sloveniji Rusija pričakovano vstopa v ospredje zanimanja slovenske javnosti. Ruska kapelica pod Vršičem sicer velja za eno središčnih točk slovensko-ruskih odnosov, a ti še zdaleč niso le stvar pietete do zgodovinskih osebnosti, dogodkov in prizorišč, ki nas povezujejo. Odnosi med Slovenijo in Rusijo seveda ne segajo le v začetke slovenske državnosti, ampak dlje v zgodovino. Trenutno so še posebej kompleksni zaradi ostre geopolitične slike, ki jo izrisuje sedanjost. Tako v Ljubljani kot v Moskvi zatrjujejo, da so odnosi odlični. Če se omejimo na zadnjih 25 let, se v povezavi z Rusijo pri nas nenehno, tako ali drugače, pojavlja ime Saše Ivana Geržine. Prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji, predsednik Društva Slovenija – Rusija, gospodarstvenik, politik. Človek, ki ima Rusijo rad, in ki jo – tako pravi – razume. Sašo Geržino je pred mikrofon povabil še en poznavalec Rusije, Andrej Stopar. Pogovoru lahko prisluhnite v sredinem Intervjuju, v živo, po 10. uri na Prvem programu Radia Slovenija.
Ali res vse poti vodijo v Rim, se zdi precej retorično vprašanje za Mojco Širok, dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima In Vatikana. Kakšna je specifična teža Italije pri novem razporejanju moči znotraj evropskih formalnih povezav in neformalnih zavezništev? Kakšen je slovenski vpliv v Vatikanu v času pontifikata papeža Frančiška? Zakaj Mojca Širok že več kot 20 let raziskuje strukture in delovanje italijanske mafije? Je novinarska misija na tujem poslednji relikt romantičnega obdobja novinarstva? Z Mojco Širok se bo v sredo po deseti na Prvem pogovarjal Bojan Leskovec.
Letošnje leto je, kot kaže, leto Miha Mazzinija, pisatelja, scenarista, doktorja antropologije in strokovnjaka za računalništvo. Najprej, še pozimi, je za delo Zvezde vabijo, ki se v pomembni meri godi v virtualnih prostranstvih interneta, prejel nagrado Modra ptica za najboljši mladinski roman. No, pred slabim mesecem pa je za knjigo Otroštvo, ki jo je pisatelj označil kot avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, prejel še svojega prvega kresnika. Raziskave kažejo, da tovrstna priznanja knjigam opazno povečajo nakup in knjižnično izposojo, toda Mazziniju se pravzaprav že vse od Drobtinic, romanesknega prvenca, ki se je pred tremi desetletji prodal v dandanes komaj doumljivi nakladi 54 tisoč izvodov, menda ni bati, da ne bi imel bralk in bralcev. Najbrž tudi zato, ker že lepo število let velja za enega najbolj lucidnih, provokativnih in kontraintuitivnih spletnih kolumnistov pri nas. Kako sta si pisateljevanje in blogerstvo podobna in kako sta si različna; zakaj je slovenska psiho-socialna stvarnost neizčrpen vir snovi za pisatelja; ali bo tudi Otroštvo, kakor nekoč že Drobtinice, deležno filmske predelave - to pa so le nekatera izmed vprašanj, ki jih bomo Mazziniju zastavili v tokratnem Intervjuju na Prvem. S pisateljem se bo pogovarjal Goran Dekleva.
Luka Zibelnik je lektor slovenskega jezika v Clevelandu v ZDA. Že osem let od blizu spoznava tamkajšnjo slovensko skupnost, v kateri je tudi sam zelo aktiven. Tudi pri Slovenskem muzeju in arhivu, ki bo odslej bogatejši za dve različici Prešernovih rokopisov pesmi ‘Slovo od mladosti’ in ‘Dohtar’. O dragocenem odkritju, ki bo na ogled tudi v Ljubljani, zapuščini starejših in prihodnosti mlajših generacij Slovencev v Clevelandu ter o novem programu učenja slovenščine na daljavo, bo Luka Zibelnik spregovoril v Intervju v sredo po 10. uri. Z njim se bo pogovarjala Mojca Delač.
V današnjem intervjuju gostimo Dr. Đulo Rušinović Sunara, nedavno upokojeno žilno kirurginjo iz Splita, ki se že 19 let kot prostovoljka ukvarja s hrvaškim zdravstvenim sistemom in z vzpostavljanjem sistema varovanja pacientovih pravic znotraj njega. Ustanovila je hrvaško Združenje za pravice pacientov, je pa tudi podpredsednica Svetovnega združenja za medicinsko pravo. Prepričana je, da je bil hrvaški zdravstveni sistem, ki se je nekoč lahko kosal z zahodnimi zdravstvenimi sistemi, v 90. letih vržen na trg popolnoma nepripravljen, in da je to eden izmed glavnih vzrokov za njegov propad. O tem, kako je vse skupaj povezano s pravicami pacientov, ki na Hrvaškem po njenem mnenju pravzaprav sploh ne obstajajo, in o rešitvah za nastalo situacijo, se je z dr. Đulo Rušinović Sunara pogovarjala Cirila Štuber.
Intervju tokrat namenjamo vprašanju identitete in jezika, kot osnovnega povezovalnega elementa nekega naroda. Po političnih spremembah pred 25-imi leti v pretežnem delu Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope namreč velja, da je edina prava država nacionalna država, v kateri živijo pripadniki enega oz. prevladujočega naroda, ki govorijo en jezik. Andrej Stopar je pred mikrofon povabil poljskega zgodovinarja dr. Tomasza Kamusello (izg. Tómaša Kamusélo), ki se ukvarja z nacionalizmi in oblikovanjem političnih nacij. Profesor z Univerze Saint Andrews na Škotskem linearno pojmovanje jezika, naroda in nacionalne države postavlja v kontekst Evropske unije, njenega pomena in izzivov, kot so brexit in migrantska kriza, s katerimi se povezava sooča.
Doktor Jože Podgoršek je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm. Pred nastopom obeh funkcij si je zadal visoke cilje: ohranjanje trajnostne prehranske verige, znižanje maloprodajnih cen hrane, zvišanje zanimanja mladih za študij upravljanja podeželja in ustvarjanje novih priložnosti za razvoj podeželja. Kako sledi zastavljenim ciljem, boste izvedeli v Intervjuju po 10-ti uri na Prvem programu. Z doktorjem Jožetom Podgorškom se bo pogovarjal novinar Boštjan Močnik.
Neveljaven email naslov