V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.

Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk

Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.

Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.

Selitev od doma pred poroko je sramota

“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi

— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015

Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.

Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:

“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”

Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:

“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”

Myriam: “Tunizijska družba je izrazito patriarhalna”

“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”

Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.

Myriam pomen in vlogo ženske občuti vsakič, ko se poda na ulico

“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”

Za ženske se po revoluciji ni veliko spremenilo

Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.

“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”