Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
V tokratni oddaji Intervju bomo osvetlili pravice žensk v sicer eni izmed najbolj liberalnih arabskih držav, v Tuniziji. Četudi tunizijska zakonodaja ureja njihove pravice, te ostajajo zgolj na papirju. Tradicionalna prepričanja, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, so v družbi preveč zakoreninjena, da bi ženskam omogočala neodvisno odločanje in svobodno voljo. V izrazito patriarhalni družbi se ženske vsakodnevno soočajo s psihičnim in fizičnim ter spolnim nasiljem, liberalna in svobodomiselna vedenja so pogosto obsojana, ženske pa stigmatizirane in celo socialno izolirane. Myriam Ben Ghazi je tunizijska novinarka in aktivistka za pravice žensk, ki bo življenje tunizijske ženske orisala tudi skozi lastno zgodbo. Z njo se je pogovarjal Peter Močnik.
Intervju s tunizijsko novinarko in aktivistko za pravice žensk
Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. V kolikšni meri je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Pomemben del arabske pomladi so bile, vsaj v Tuniziji, ženske.
Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je v sredinem Intervjuju spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje.
“Če bi se odselila od doma, bi staršem zlomila srce”, Myriam Ben Ghazi v oddaji Intervju @radioPrvi
— Prvi program (RaSlo) (@radioPrvi) March 11, 2015
Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Selitev hčere od doma pred poroko zanjo in za družino pomeni sramoto. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.
Še eden od družbenih grehov je izguba nedolžnosti pred poroko, poudarja Myriam Ben Ghazi:
“Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, je tako rekoč obsojena na smrt. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni.”
Če ima ženska spolne odnose z moškim, s katerim se namerava poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne stori, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči njen ugled. Ljudem preprosto pove, da ni več devica in da se je pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja. Deviškost si ženske zato pogosto kupijo nazaj. Za prb. 250 €:
“So kirurgi, ki opravljajo rekonstrukcijo himena, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.”
“Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino.”
Število spolnih napadov in posilstev žensk je v Tuniziji nejasno. Ženske jih pogosto ne prijavijo, saj vedo, da bodo okrivili njih. Vedo, da policija ne bo storila nič. Prej bodo deležne prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.
“Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.”
Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Po njej se za ženske ni veliko spremenilo. Število spolnih napadov se je celo povečalo. Zakoni so sicer napisani, a težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave kot družbene. Zakoni namreč ne odločajo. Odloča družba. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi. Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama. Liberalni in izobraženi ženski, kot je Myriam, v izrazito patriarhalnem okolju zato ni lahko. Priznava, da razmišlja o odhodu v tujino, saj se v Tuniziji počuti omejeno.
“Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.”
Da našemu telesu občasno dobro dene razstrupljanje, je znano. Da moramo naš krvni obtok kdaj spodbuditi in da je koži koristen piling, tudi. Vse to na zelo preprost način dosežete suhim ščetkanjem, ki lahko postane vaš tedenski ritual. Sogovornik: Brane Klopčič, urednik spletnega portala Aromaterapija.si. Pripravlja: Andreja Čokl.
Na vrhuncu vročega poletja in počitniških migracij v sredinem Intervjuju ugotavljamo, ali je Slovenija prepoznavna turistična destinacija? Mar res slovenski turizem tržimo tako kot pred 40- timi leti? Bogdan Lipovšek manager, hotelir in izvrsten poznavalec turizma, ki je skoraj četrt stoletja vodil Grand hotel Union, se nato uprl tajkunskemu izčrpavanju podjetja, padel v nemilost lastnikov in bil naposled odpoklican z mesta direktorja. Kaj meni o slabi banki, ki je in spet ni največji hotelir na slovenskem? Bogdan Lipovšek, ki opozarja, da se pri nas ljudi vzgaja v grozljivem egoizmu, bo gost intervjuja po deseti na Prvem.
»Evropa je danes na usodnem križpotju, ko ne potrebuje le nove vizije, temveč tudi recept, kako jo praktično udejanjiti. », pravi doktor sociologije in politologije Rudi Rizman.
V intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti pisateljico, pesnico in tekstopisko Elzo Budau. Prav njej je namreč letos posvečen gala koncert Poletna noč, ki bo v ponedeljek, 29. junija, v ljubljanskih Križankah. Elza Budau je izdala dva romana, Diagram neke ljubezni in Ljubezen v f-molu in je avtorica številnih besedil za popevke: Poletna noč, Pegasto dekle, Na pragu let, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak – to je samo krajši izbor iz zakladnice verjetno več sto besedil, ki jih je napisala. Je tudi pesnica, bila pa je tudi sodelavka Dokumentarno-feljtonske redakcije na Radiu Slovenija. Predvsem pa je Elza Budau izredno čustvena, dinamična, topla ter polna življenja in znanja.
"Veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Sophie Honey je pred tremi meseci začela svoje delo v Sloveniji. Ob praznovanju uradnega rojstnega dneva kraljice Elizabete II, je spregovorila o svojih prvih vtisih tukaj, o dvostranskih odnosih obeh držav, te ocenjuje kot zelo dobre, in o predlogih premierja Davida Camerona o reformah Evropske unije." Po deseti jo bo na PRVEM gostil Tomaž Gerden.
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah - National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Komaj 23-letnega kolesarja Jana Polanca, med poklicnimi kolesarji je šele drugo sezono, so v ekipo za letošnjo dirko po Italiji uvrstili šele tik pred startom. A svoji ekipi se je zahvalil na najboljši možni način - z zmago v peti etapi znamenitega Gira. Vztrajen kot je, že kot otrok je namreč vedel, da bo nekoč poklicni kolesar, z lahkoto premaguje najbolj zahtevne vzpone. Član poklicne kolesarske ekipe Lampre - Merida, Jan Polanc bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Profesor na pekinški Univerzi Qinghua Wang Hui se je pred 26 leti med množico študentov in delavcev na Trgu nebeškega miru v Pekingu zavzemal za večje pravice depriviligiranih razredov; delavcev in kmetov, ki jih je najbolj prizadel začetek privatizacije in vzpon neoliberalizma na Kitajskem. Pa vendarle, drugače kot večina disidentov iz takratnega obdobja, Wang vidi vodstvo komunistične partije kot možno silo nujnih sprememb. Ameriška revija Foreign Policy ga je leta 2008 uvrstila na seznam sto največjih intelektualcev na svetu, Wang Huija neredko uvrščajo v isto kategorijo s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom, s katerim se je med obiskom Slovenije prejšnji teden tudi sešel. Pogovor s kitajskim mislecem, profesorjem in dolgoletnim urednikom vplivne revije Dushu Wang Huijem je pripravila Rajka Pervanje.
Gost intervjuja bo doktor Jernej Ule, profesor molekularne nevroznanosti na University College London. Po diplomi iz biologije je odšel v tujino, doktoriral na univerzi Rockefeller v New Yorku in nato svojo raziskovalno in pedagoško delo nadaljeval v Cambridgeu, zdaj pa je vodja raziskovalne skupine na Inštitutu za nevrologijo pri UCL. Objavljal je že v znanstvenih revijah Nature, Science in številnih drugih, raziskovalno pa se predvsem posveča vprašanju, kako celice uravnavajo gensko izražanje, oziroma področju proteinov in molekul RNK. Doktor Ule je v teh dneh na obisku v rodni domovini, kjer se je udeležil mednarodne Sinapsine nevroznanstvene konference. Z njim se bo pogovarjala Mojca Delač.
Deveti maj 1945 se je v evropski kolektivni spomin zapisal kot dan, ko je bila rešena zahodna civilizacija. Ugledni, večkrat nagrajeni britanski zgodovinar in pisatelj Keith Lowe pa nas v Podivjani celini, svoji odmevni knjigi, ki je bila pred kratkim prevedena tudi v slovenščino, opozarja, da je bila z zmago antifašistične koalicije v drugi svetovni vojni rešena kvečjemu ideja civilizacije, medtem ko je Evropa ležala v ruševinah, sredi katerih ni bilo nikjer na horizontu več videti kakšne posebne civiliziranosti. Zato bomo v tokratnem sredinem Intervjuju na Prvem Keitha Lowea spraševali, kakšno je bilo pravzaprav življenje v Evropi v pomladnih in poletnih dneh leta '45, ko se je veselje nad zmago poleglo in je postalo jasno, da bo civilizacijo dejansko lahko rešila šele temeljita obnova oziroma prenova izmučenih evropskih družb. S Keithom Loweom se bo pogovarjal Goran Dekleva.
Katalonka Montserrat Feixas Vihé od leta 2013 opravlja dolžnosti regijske predstavnice Visokega komisariata Združenih narodov za begunce v srednji Evropi. To pomeni, da v imenu svetovne organizacije že dve leti bdi nad tem, kako v Bolgariji pa na Češkem, Hrvaškem, Slovaškem in Poljskem ter v Romuniji in, seveda, tudi v Sloveniji pravzaprav ravnamo z begunci. Pred tem je Montserrat Feixas Vihé, ki za to agencijo Združenih narodov dela že od leta 1984, službovala v Hondurasu, Indiji, Pakistanu, Sudanu in Ugandi, nekaj časa pa je na sedežu agencije, ki je lociran v Genovi, tudi koordinirala prizadevanja Visokega komisariata za begunce na Karibskem otočju in na Bližnjem vzhodu. Glede na množice ljudi, ki v Evropi v zadnjem času iščejo zatočišče, glede na kritične razmere v podsaharski in severni Afriki, glede na humanitarno katastrofo v Iraku, Siriji, Pakistanu in Afganistanu pa tudi glede na negotov položaj v Ukrajini tem za pogovor žal ni prav hitro zmanjkalo. Z Montserrat Feixas Vihé se je pogovarjal Goran Dekleva.
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. »Tisti, ki govorijo več jezikov, živijo več življenj«, pravi češki pregovor. Ali tudi ona živi več življenj, smo med drugim vprašali Tino Friedreich, predsednico Romskega akademskega kluba, ki jo odlikuje izjemen čut do sočloveka in je tudi zato tako aktivna na področju izobraževanja romskih otrok. Njeno sanjsko delo je povezano s strastjo do tujih jezikov in z delom z ljudmi. S Tino Friedreich, ki tako zelo obožuje peko slaščic, da jih peče za vso družino, se je v sredinem intervjuju pogovarjala Enisa Brizani.
Le dva tedna po podpisu dogovora in poravnave med mariborsko nadškofijo in bankami upnicami je papež Frančišek za novega mariborskega nadškofa imenoval jezuita, patra magistra Alojzija Cvikla. Doma in v tujini je opravljal številne vodstvene službe, leta 2010 je bil poklican za začasnega ekonoma s posebnimi pooblastili, potem ko je nadškofija zašla v globoke finančne težave. Je sporazum z bankami upanje za nov začetek? Kakšne bodo prioritete novega nadškofa? Mariborski metropolit Alojzij Cvikl je gost današnjega Intervjuja. Pred mikrofon ga je povabil Boštjan Debevec.
Smučarska sezona je končana. Lahko bi bili zadovoljni, pa očitno nismo – tako je vsaj videti, saj slovenska javnost na eni strani zahteva vrhunske dosežke, na drugi pa ni pripravljena niti plačati cene vstopnice, če to ni nujno potrebno. Peter Prevc, Tina Maze, Jakov Fak, Filip Flisar – so njihovi dosežki in dosežki njihovih sotekmovalcev razlog za kritiko? Tudi če dva tako želena velika kristalna globusa nista v slovenskih rokah? Zakaj slovenska moška alpska reprezentanca ne najde poti iz krize, kaj se bo zgodilo po odhodu Tine Maze, kako se je lahko zgodila afera Vanesse Mae in kakšen bo epilog spora z nekdanjim predsednikom SZS Primožem Ulago? Več kot dovolj vprašanj za Intervju na Prvem, v katerem je Jure K. Čokl gostil direktorja Smučarske zveze Slovenije, dr. Jurija Žureja.
Neveljaven email naslov