Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice. Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna. Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.
Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?
Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije. V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.
Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.
Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.
Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo. Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.
Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.
Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?
Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.
Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.
Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?
Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine. Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.
Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.
Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998. V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej, naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno. Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.
Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.
V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice. Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna. Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.
Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?
Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije. V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.
Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.
Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.
Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo. Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.
Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.
Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?
Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.
Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.
Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?
Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine. Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.
Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.
Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998. V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej, naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno. Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.
Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.
Da se je sploh vedelo, v kako težkih razmerah živijo ljudje v Halozah in kljub temu ali pa prav zato še zmeraj gojijo in ohranjajo prijaznost, medsosedsko pomoč in gostoljubnost, je med prvimi novinarskimi peresi poskrbel v Cirkulanah rojeni dolgoletni novinar in dopisnik časnika Delo, zdaj upokojen Franc Milošič. Glas o Halozah, ki spadajo med pet odstotkov najboljših vinogradniških leg na svetu, je ponesel v slovenski prostor. Neutrudnega raziskovalca Haloz in tamkajšnjega človeka ter avtorja več knjig, tudi letos izdane zbirke kolumn Zemlja pod nohti, gostimo v oddaji Intervju.
V zadnjih letih je ena najvidnejših osebnosti v svetu glasbe. Je samosvoj iskalec ustvarjalnih rešitev, izhajajoč iz sveta klasične glasbe, odprt za vse glasbene zvrsti, novator v zvočnosti. Njegov ustvarjalni napon nagovori vsakogar. Je eden redkih slovenskih skladateljev, katerega glasbena dramaturgija ježi dlako, od začetka do konca – tudi več ur, kar je dokazal z glasbo za balet Faust. To je skladatelj Milko Lazar. Izjemna osebnost svetovljanskega duha in domala idealne skladnosti racionalne ter emocionalne notranjosti, strahu in poguma, z nadvlado humorja. Milko Lazar ustvarja velika dela, za velike zasedbe in hkrati velika dela za navidezno povsem intimno dojemanje v duu dveh klavirjev, kar je dokazala njegova priredba 4. Simfonije Heroes Philipa Glassa z glasbeno tematiko Davida Bowieja in Briana Ena. Ustvarja z najvidnejšimi v glasbenem svetu, doma pa največ z Edwardom Clugom in z Bojanom Goriškom. Je avtor glasbe za lutkovne predstave in za več filmov, zadnji – Tartinijev ključ – je svetovno premiero doživel avgusta v Sarajevu. Trenutno ustvarja glasbo za Državni balet v Berlinu A Midsummer Night's Dream, ki bo premiero doživel februarja prihodnje leto. Njegovo novo delo bo zazvenelo na otvoritvenem koncertu Slovenskih glasbenih dni prihodnje leto. Ob tem pa: Milko Lazar je bil soustanovitelj ansamblov Quatebriga in Štefbet Rifi. Udejstvuje se kot dirigent in kot interpret baročne glasbe na čembalu. Opus Milka Lazarja šteje več kot 150 del. Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.
Gostja tokratnega Intervjuja na Prvem je nova britanska veleposlanica v Sloveniji, Victoria Harrison, ki je svoja poverilna pisma ob nastopu mandata predala pred dobrima dvema mesecema. Spregovorila bo o svojih načrtih, dvostranskih odnosih med Slovenijo in Združenim kraljestvom, mednarodni varnosti in migracijah. Pa tudi o svoji življenjski zgodbi, karierni poti in izkušnjah. Victoria Harrison je namreč prva slepa britanska veleposlanica v tujini. Pred mikrofon Prvega jo je povabila Mojca Delač.
Po državi smo dnevno priča odkritjem še iz prve in druge svetovne vojne. Neeksplodirana ubojna sredstva predstavljajo veliko varnostno grožnjo. To v zadnjem času spoznavajo tudi v Mariboru in Novi Gorici, kjer pogosto evakuirajo prebivalce. Največja verjetnost, da bomo našli neeksplodirane bombe, je sicer v zahodnem predelu države, kjer ima največ dela tudi državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Njen poveljnik Darko Zonjič je že 35 let povezan s tem delom, za katerega je, poleg znanja, potrebno veliko poguma. Kaj vse je doživel v času delovanja in s kakšnimi izzivi se sicer srečuje enota, nam je zaupal v sredinem Intervjuju.
Kaj bi lahko rekli o Milanu Kamniku? Milan je svojevrsten posebnež med slovenskimi glasbeniki, ki v večini prisegajo na pop in podlegajo trenutnim komercialnim vplivom, Milan pa ostaja zvest samemu sebi in glasbi, s katero se je seznanil prav na začetku glasbene poti. Vplivi countryja so zaznamovali njegovo glasbeno pot in to na njegov svojevrsten slovenski še bolje koroški način. Te dni praznuje 50 let glasbene kariere. V Intervjuju ga gosti Jane Weber.
V evroobmočju strah pred inflacijo počasi popušča, a se hkrati krepi strah pred klavrno gospodarsko rastjo. V teh zahtevnih razmerah bodo oči mednarodne finančne javnosti čez dobra dva tedna uprte na Brdo pri Kranju. Tam bo namreč potekala seja sveta ECB, na kateri bodo guvernerji na podlagi aktualnih makroekonomskih razmer odločali o spremembi obrestnih mer. Jih bodo znižali, že tretjič letos ali pustili nespremenjene? Pri glasovanju bo sodeloval tudi slovenski guverner Boštjan Vasle, ki se mu januarja izteka 6-letni mandat. Boštjan Vasle med drugim razkriva izkušnje pri oblikovanju evropske monetarne politike, želje po večji usklajenosti različnih politik znotraj evroobmočja, pa tudi poglede na prihodnje, ne več tako rožnate razmere, ki čakajo banke v Sloveniji.
Razkrivanje velikih ugank vesolja terja ogromno mero znanja, iznajdljivosti, finančnih sredstev ter - še zlasti - jeklenih živcev. Kajti odkrivanje najbolj bežnih in kratkotrajnih pojavov, ki tvorijo osnovo vsega, kar vidimo in iz česar smo, je možno le ob nenehnem premikanju meja mogočega. Zahteva pa tudi največji laboratorij na svetu. Evropska organizacija za jedrske raziskave, znana kot Cern, danes, 29. septembra, praznuje 70 let delovanja. V naš skupni spomin se je pred ducat leti vpisala zaradi odkritja Higgsovega bozona, tako imenovanega božjega delca, za nameček pa nam je, kot neke vrste stranski produkt svojega delovanja, dala tudi internet. Ob jubileju v sredinem Intervjuju gostimo dolgoletnega vodjo slovenskih znanstvenikov v Cernu prof. dr. Marka Mikuža s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", ki je v 42 letih sodelovanja s Cernom podrobno spoznal tako rekoč vse plati njegovega delovanja.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem je bil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in nevroznanstvenik, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in član več strokovnih združenj na področju nevrodegenerativnih bolezni. V mesecu ozaveščanja o Alzheimerjevi bolezni smo se z njim pogovarjali o slovenski strategiji za obvladovanje demence ter akcijskemu načrtu, ki je bil sprejet januarja letos. Kako uspešni smo in koliko odgovorov že imamo na področju odkrivanja in zdravljenja ter predvsem priprave družbe in ustreznega podpornega okolja za življenje z demenco, ki jo globalno gledano v povprečju vsake tri sekunde razvije nekdo nov? Prof. dr. Zvezdana Pirtoška je v Intervju povabila Mojca Delač.
Gostja današnje oddaje Intervju je generalna direktorica statističnega urada Apolonija Oblak Flander. Na ta položaj jo je vlada imenovala pred petimi meseci. Ima magisterij iz socialne in politične geografije, diplomirala je iz geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred tem obiskovala gimnazijo Poljane, osnovno šolo pa v Polhovem Gradcu. Statistični urad je njena prva zaposlitev, najprej na področju kmetijskih statistik, med drugim je organizirala terenski popis kmetijskih gospodarstev. Potem se je ukvarjala z regionalnimi statistikami, vodila demografski oddelek in sodelovala pri popisu prebivalstva, vodila je tudi oddelek za statistiko transporta, turizma in informacijske družbe, pa tudi okoljske statistike. Dve leti je bila tudi na Evropskem statističnem uradu. Po 25 letih pa je prevzela vodenje slovenskega statističnega urada, ustanove, ki zagotavlja uradne podatke o vseh vidikih življenja, in to že 80 let.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.
Kako je videti življenje pilota, ki je uspel na eni najprestižnejših vojaških akademij na svetu? Matija Zupančič je svojo pot začel kot strojnik, a ga je ljubezen do letenja popeljala na ameriško vojaško akademijo v Colorado Springsu. Danes ni le pilot helikopterja Slovenske vojske, ampak tudi reševalec. Pomagal je pri helikopterskem gašenju požara na Krasu leta 2022, koordiniral zračne operacije med lanskimi katastrofalnimi poplavami, rešuje pa tudi ponesrečence v gorah, tudi v izredno težkih razmerah, ko mora helikopterska posadka pokazati vse izkušnje in pogum. Kako se spopada z letenjem v ekstremnih razmerah, kako so ga izkušnje na akademiji oblikovale poklicno in zasebno ter kako se med helikopterskimi operacijami sooča z moralnimi vprašanji? Vse to izveste v pogovoru z nadporočnikom Matijo Zupančičem.
Slovenski rojak iz Argentine Damian Ahlin je že od zgodnje mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Karapachaju, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja. Zapisan je pesništvu, tudi prevajalec, čeprav po stroki izhaja s tehničnega področja. Damiana Ahlina iz Buenos Airesa boste spoznali v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem. Z njim se je pogovarjala Lili Brunec.
Dr. Polona Šafarič Tepeš je znanstvenica, ki si že od nekdaj želi pomagati ljudem. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, že skoraj 9 let pa živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. Išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Je tudi velika zagovornica enakopravnosti spolov; ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti je v palači Združenih narodov v New Yorku sodelovala na okrogli mizi o tem. Kot poudarja, študije pravijo, da je enakopravnost ne le pravična, ampak se tudi gospodarsko izplača.
Pri petnajstih je prvič stal na gledaliških deskah, le nekaj let pozneje režiral svojo prvo celovečerno gledališko predstavo. Leta 1962, pri osemnajstih letih, je postal predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki ga brez premora vodi še danes. Je tudi častni občan Občine Domžale, nagrajenec Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, predvsem pa nezamenljivi režiser, organizator in menedžer odlično obiskanih domačih gledaliških iger v Poletnem gledališču Studenec. O delu tega priljubljenega ljubiteljskega gledališča, ljubiteljski kulturi nasploh in vseživljenjski predanosti gledališču se je z Lojzetom Stražarjem pogovarjala Andreja Čokl.
Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Maja se je na ta ekstremni podvig – na smučeh – odpravil gost tokratnega Intervjuja Robert Ferlič. Pot je trajala 30 dni, zračna linija od točke A do točke B pa je bila dolga 550 kilometrov. Na zahtevni poti so se morali prilagajati različnim naravnim oviram, pot je močno krojilo tudi nepredvidljivo vreme. Del poti je Robert Ferlič izkoristil tudi za nabiranje vzorcev snega in ledu v znanstvene namene. O tem, kako je potekala pot in s čim vse se je soočila odprava, katere del je bil, je Robert Ferlič predstavil v oddaji Intervju.
V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.
Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.
Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.
Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?
Neveljaven email naslov