Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudmila Aleksejeva

29.07.2015


V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene  predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice.  Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna.  Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike  je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem  novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.

Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?

Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije.  V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.

Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.

Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.

Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo.  Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.

Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.

Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?

Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.

Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi  helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.

Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?

Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine.  Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.

Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo  podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.

Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998.  V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej,  naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno.  Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.

Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.


Ljudmila Aleksejeva

29.07.2015


V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene  predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice.  Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna.  Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike  je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem  novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.

Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?

Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije.  V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.

Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.

Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.

Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo.  Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.

Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.

Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?

Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.

Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi  helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.

Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?

Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine.  Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.

Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo  podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.

Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998.  V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej,  naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno.  Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.

Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.


11.10.2023

Robert Šumi: Za razvite družbe je značilno takojšnje sprejemanje politične odgovornosti

Dr. Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je doktor znanosti s področja poslovne etike. Vodenje protikorupcijske komisije je prevzel v nehvaležnem času, leta 2020, ko je bil ugled komisije zaradi krize vodenja in notranjih sporov predhodnega vodstva na preizkušnji. Svojo poklicno pot je začel kot policist in pozneje kriminalist na Policijski upravi Kranj, od leta 2007 pa je bil zaposlen na Generalni policijski upravi, kjer je med drugim v obdobju 2008–2010 vodil delovno skupino za krepitev integritete policistov na nivoju celotne policije. V pogovoru se bomo dotaknili odnosa politike do vprašanj, povezanih z integriteto in preprečevanjem korupcije ter kakšna je sploh zaznava korupcije v slovenski družbi. Kaj je treba izboljšati in kje sogovornik vidi izzive za prihodnje rodove na področju integritete in preprečevanja korupcije?


04.10.2023

Robert Carotta: "Ni pomembno, kje bo gorenjska bolnišnica, ampak kdaj. Upam, da kmalu."

Robert Carotta, zdravnik kirurg, vodja urgence v splošni bolnišnici Jesenice, je tudi svetovalec poveljnika poveljstva sil pri Slovenski vojski. Po avgustovskih katastrofalnih poplavah je bil kot uniformirani zdravnik štiri dni v Črni na Koroškem, tudi ob množični zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Takrat je bilo odločilno usklajeno sodelovanje vojske in koroških reševalnih služb: zdravstva, gorskih reševalcev ter vseh preostalih. Med obsežnim izbruhom covida je bil koordinator za posteljne kapacitete, saj je primanjkovalo postelj za namestitve pacientov. To je bil nepredvidljiv čas za vse, nova izkušnja za zdravstveni sistem, pa tudi zanj osebno. Politika ga ni nikoli zanimala, v začasnem prehajanju zdravnikov v politiko in vračanju v zdravniške vrste pa ne vidi ničesar slabega. Foto: arhiv Splošne bolnišnice Jesenice


26.09.2023

Dr. Robert Oravecz: Psihoterapija je samostojna stroka

Dr. Robert Oravecz je psihiater z doktoratom iz psihologije. Naziv specialista psihoterapije je pridobil na Madžarskem. Od leta 2007 predava na treh zasebnih fakultetah, zadnja leta kot docent. Kot psihiater je zaposlen v psihiatrični bolnišnici Ormož, je pa tudi ustanovitelj Centra za osebnostno rast in razvoj. Skupaj s svojim strokovnim terapevtskim timom se ukvarja z zdravljenjem zgodnjih travm s psihoterapijo v okviru dnevne bolnišnice v prostorih Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo. Z dr. Robertom Oraveczem, ki je v Slovenijo prišel konec 80tih let kot vojvodinski Madžar, se bo v sredinem intervjuju pogovarjala Cirila Štuber.


20.09.2023

Poplave naplavile veliko junakov, tudi prvega med koroškimi gasilci Matjaža Gorenška

Avgustovske poplave so pisale tudi nesebične zgodbe, zgodbe srčnih in predanih mož, ki so bili na terenu zaradi ljudi. Eden izmed teh je tudi poklicni gasilec Matjaž Gorenšek, ki se je 6. avgusta zvečer, ko so se podivjane vode nekoliko umirile, skupaj z devetimi stanovskimi kolegi odpravil v razdejano Črno na Koroškem in vzpostavil intervencijski štab. Ta je pod njegovim vodstvom usklajeval odpravo posledic poplav, pri tem pa tako kot številni drugi žrtvoval druženje in dopust z družino, da bi pomagal prizadetim v naravni nesreči. Matjaža Gorenška, poveljnika koroške gasilske regije, ki si je gasilsko kilometrino nabiral v domačem Prostovoljnem gasilskem društvu Kotlje, pobliže spoznate v sredinem Intervjuju na Prvem.


13.09.2023

Prof. Nicolaas Bohnen: Alzheimerjevo bolezen vidim bolj kot motnjo življenjskega sloga, ne nesrečno usodo zaradi biologije

September, svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, letos poteka z geslom Nikoli prezgodaj, nikoli prepozno, pri tem pa poudarja dejavno vedenje in življenjski slog, ki zmanjšata tveganje za demenco. Tudi o tem se bomo v oddaji Intervju pogovarjali s prof. dr. Nicolaasom Bohnenom, uglednim nevroznanstvenikom in nevrologom z Univerze v Michiganu, ki se na svoji raziskovalni poti zlasti posveča Parkinsonovi bolezni, Alzheimerjevi bolezni in obliki demence, o kateri manjkrat govorimo – demenci z Lewyjevimi telesci. Kakšni so najnovejša spoznanja, diagnostika, možnosti zdravljenja, kako sodeluje z ekipo v Sloveniji, pa tudi kaj ima z nevrodegenerativnimi boleznimi naš način življenja? O tem se je s prof. dr. Nicolaasom Bohnenom pogovarjala Mojca Delač.


06.09.2023

Marinka Žitnik, Harvard: Veliki jezikovni modeli spreminjajo razumevanje biologije, medicine

Dr. Marinka Žitnik na Univerzi Harvard razvija modele generativne umetne inteligence, specifično namenjene uporabi v medicini. Pri tem sodeluje z vrsto vodilnih inštitucij in podjetij. Delovanje vsem dobro znanega ChatGPT-ja je lahko preverila že mesece prej, preden je zanj prvič slišala širša javnost. Tudi njo so presenetili njegovi odgovori. A razvoj novih, še mnogo zmogljivejših modelov je v polnem pogonu in z njimi se v temelju spreminjajo tako znanost in raziskovanje kot tudi vsakovrstne človeške dejavnosti. Kako danes poteka razvoj modelov generativne umetne inteligence, kje se že uvajajo, kako je z varnostjo podatkov in raznovrstnimi tveganji ter kako bodo v prihodnje načrtovali nova zdravila in najboljše možnosti zdravljenja, je le nekaj vidikov, ki jih prinaša Intervju. Strokovnjakinja za umetno inteligenco dr. Marinka Žitnik je docentka na Harvard Medical School, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.


30.08.2023

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: "Vse, kar ljudje občutijo v teh kritičnih situacijah, je normalno."

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek je psihiatrinja, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa zaposlena na Ministrstvu za zdravje, kjer koordinira mobilne ekipe, ki priskrbijo psihosocialno pomoč ljudem na poplavnih območjih. V oddaji boste slišali tudi o duševnih stiskah prizadetih v poplavah, o tem, kje naj poiščejo pomoč, o stiskah otrok in tudi o sistemski stigmi na področju psihosocialnega varstva v Sloveniji. Dr. Mojco Zvezdano Dernovšek je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica oddaje Tita Mayer. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo


23.08.2023

Ana Žerjal, predsednica Rdečega križa Slovenije: Trenutno ljudje potrebujejo finančno in psihosocialno pomoč

Tokrat se bomo z gostjo Intervjuja pogovarjali na terenu, in sicer v Zdravilišču Rdečega križa Slovenije Debeli rtič. To je bil njen drugi dom kar nekaj let, saj je letovišče vodila 11 let, pred tem je delala v zasebnem sektorju, kjer si je leta 2007 pridobila tudi naziv menedžerka leta 2007 v turizmu. Magistrica Ana Žerjal se je v začetku tega leta upokojila, nato pa konec junija postala nova predsednica Rdečega križa Slovenije. Čeprav to častno funkcijo opravlja šele dva meseca, je morala našo največjo humanitarno organizacijo voditi v kriznih časih. Vodna ujma, ki je razdejala cela območja in številnim vzela vse, kar so si ustvarili, je namreč pokazala, kako pomembne so v kriznih razmerah humanitarne organizacije.


16.08.2023

Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije: "Intervencija zaradi poplav še traja."

Dogajanje v Sloveniji v zadnjem tednu je znova pokazalo, da imamo enega najboljših sistemov zaščite in reševanja v Evropi. Hkrati pa drži tudi to, da ta temelji na prostovoljnem delu in množičnosti, ki pa ni samoumevna – v večjih mestih je za prostovoljno delo med gasilci manj zanimanja, kot ga je bilo nekoč. Gost intervjuja na Prvem je poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek, ki bo osvetlil tudi razsežnosti gasilskega dela med letošnjimi katastrofalnimi poplavami in vizijo dela prostovoljnih gasilk in gasilcev v prihodnosti. Z njim se bo pogovarjal Jure K. Čokl.


09.08.2023

Georg Gedl: "Začetne skice avtomobilov še vedno nastajajo na papirju."

Že kot otrok je bil navdušen nad vlaki in avtomobili, predvsem nad njihovo obliko. Čeprav se ni šolal za oblikovalca, ampak je po izobrazbi gradbenik, so ga kot avtomobilskega oblikovalca že pri njegovih 25-ih zaposlili v podjetju Audi, sledila je sanjska služba v BMW-ju, nato pa je za slovenska podjetja IMV, TAM in Adria Mobil oblikoval vsem dobro znane počitniške prikolice, avtodome in turistične avtobuse … Georg Gedl, legenda slovenskega oblikovanja, pa tudi predavatelj, mentor, novinar in zbiratelj, je kljub svojim skoraj osmim križem še vedno zelo dejaven. O njegovi karierni poti, konjičkih in oblikovanju vozil nasploh se je z Georgom Gedlom pogovarjala Andreja Čokl.


02.08.2023

Sandi Curk: »Nimamo vse tehnike, imamo pa ljudi!«

Za Sandija Curka, regijskega poveljnika Civilne zaščite za Notranjsko, je skrb za skupnost življenjsko poslanstvo. Je človek, ki je že kot najstnik pomagal vrstnikom, človek, ki je s svojo predanostjo in človekoljubnostjo številnim, tudi otrokom iz Ukrajine, tlakoval pot v lepšo prihodnost. Požrtvovalnost do ljudi, do sočloveka, je pokazal tudi med vojno Bosni in Hercegovini, žledolomom na Postojnskem, pa tudi ob neurjih, ki to poletje divjajo tudi pri nas. V studio Prvega programa Radia Slovenija je prispel iz Ilirske Bistrice, kjer je po pustošenju tornada preživel vso noč.


26.07.2023

Franjo Bobinac: V Mariboru lahko te dni spremljamo bodoče olimpijske šampione

V tokratnem intervjuju bo z nami Franjo Bobinac, gospodarstvenik, mendžer, navdušen športnik in že pol leta tudi predsednik slovenske športne krovne organizacije. Ta hip je najbolj vpet v največji večpanožni športni dogodek v zgodovini naše države, ki poteka v Mariboru. O olimpijskem festivalu evropske mladine pravi, da je dobro pripravljen, hkrati pa s svojo ekipo že načrtuje sodelovanja naše države na olimpijskih igrah v Parizu, ki bodo prihodnje leto. Kako se bo naša država predstavila na največjem svetovnem športnem dogodku? Kakšni so prvi vtisi o predsedovanju slovenski športni krovni organizaciji in kakšen je odnos države do slovenskega športa? Kakšno je njegovo stališče do prodaje Športne loterije najboljšim ponudnikom? S predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije se bo pogovarjal Marko Rozman.


12.07.2023

Mateja Korošec: Pri dolgotrajni rehabilitaciji oseb s pridobljeno možgansko poškodbo varujemo njihovo osebno dostojanstvo, zelo pomembno pa je zaupanje v terapevta

Mateja Korošec, profesorica defektologije, Center Korak v Kranju vodi že dvajset let. V teh letih je bilo v program dolgotrajne rehabilitacije vključenih 94 ljudi s pridobljeno možgansko poškodbo. Dolgotrajna rehabilitacija in vračanje posameznikov v samostojnost sta dolgoročen projekt, ki bi moral zanimati državo. Žal pa so v Sloveniji le trije samostojni centri in trije oddelki. Dobršen del Slovenije je tako še vedno siva lisa. V Centru Korak s trajnostnim modelom rehabilitacije zaposleni sledijo novostim in sodobnim smernicam na področju rehabilitacije. Njihovo strokovno delo dopolnjujejo številni prostovoljci ter klub En korak več. Ta tudi s podporo svojcev utrjuje prepoznavnost Centra Korak ter njihova prizadevanja za uspešno rehabilitacijo uporabnikov na Gorenjskem.


28.06.2023

Andrej Gradišnik, najstarejši Slovenec, ki je stal na vrhu sveta

Andrej Gradišnik je s skoraj šestdesetimi leti letos maja postal najstarejši Slovenec, ki je stal na samem vrhu sveta. Sicer izkušen alpinist, ki je že prej stal na osemtisočaku, je v gorah doživel marsikaj. Prihranjene mu niso bile niti tragedije, ki jim je bil priča, a ga to od gora ni nikoli odvrnilo. Ob vseh preplezanih stenah pa je imela prednost zmeraj družina, za njim pa je tudi spoštovanja vredna poslovna pot. Kako so ga zaznamovali vsi njegovi življenjski vrhovi in kolikokrat je moral odnehati, da je lahko nekoč dosegel vrh, bo Andrej Gradišnik povedal v oddaji Intervju na Prvem.


21.06.2023

Ivan Bratko: Brez regulacije bodo veliki jezikovni modeli krojili rezultate volitev

Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in prvi v svetovnem merilu, ki je metode strojnega učenja preveril na realnih medicinskih podatkih. Že takrat – to je bilo v osemdesetih letih – z izrednim uspehom. Kljub temu se strojnega učenja zelo dolgo ni jemalo pretirano resno. V zadnjem desetletjem pa se je zaradi izrednega povečanja procesorskih zmogljivosti ter z razvojem tako imenovanih globokih nevronskih mrež to povsem spremenilo in danes se strojno učenje uporablja vsepovsod. A nič nam ni nazorneje predočilo izrednih zmogljivosti umetne inteligence, kot veliki jezikovni modeli, kakršen je ChatGPT. Njihova zmožnost, da pišejo prepričljiva in kompleksna besedila in da smiselno odgovarjajo na najrazličnejša vprašanja, zbujajo osuplost, a tudi zastavljajo pomembna vprašanja, kaj tovrstno strojno obvladovanje jezika pomeni za nas, ljudi. Slišati je številna opozorila strokovnjakov, da nova orodja predstavljajo resno nevarnost za človeka in družbo. Koliko je ta strah upravičen in s kako globoko spremembo se pravzaprav soočamo, smo v sredinem Intervjuju preverili pri akademiku prof. Ivanu Bratku.


14.06.2023

Mojca Kumerdej: V svojem pisanju stvari nočem olepševati po nepotrebnem

V pogovoru z umetnico, ki je za zbirko kratke proze Gluha soba nedavno prejela Cankarjevo nagrado, smo preverjali, kako se izmišljijski elementi v njenem pisanju prepletajo in dopolnjujejo z družbeno-kritičnimi poudarki


07.06.2023

Srečko Šestan: Iz vsake nesreče se lahko veliko naučimo

Če pomislimo na poplave, požare, žled, epidemije, ekološke katastrofe, množične migracije, najprej pomislimo na civilno zaščito. In če pomislimo na civilno zaščito, pomislimo tudi na njenega poveljnika Srečka Šestana. To funkcijo opravlja že 11 let in v vseh teh letih ni nikoli pustil na cedilu nikogar, ki je potreboval njegovo pomoč. Sabrina Mulec se bo z njim pogovarjala v terenskem studiu Prvega v Ilirski Bistrici, saj je Srečko Šestan tam domačin.


31.05.2023

Ddr. Damir Globočnik: Spomeniki želijo ohraniti spomin, niso pa večni

Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja v Kranju. Lani je izdal knjigo z naslovom Spomeniki, v kateri je zbral 30 poglavij o primerih, nastajanja in o usodi spomenikov in obeležij; od Prešernovega nagrobnega spomenika v Kranju, spomenika kralju Petru I. v Ljubljani, do spomenika zmage v Murski Soboti.


24.05.2023

Jože Dakskobler: Brez graparske trme se nič ne premakne

Jože Dakskobler je »grapar« v najboljšem pomenu te besede. Doma je iz Podbrda in je zelo ponosen na vso bogato in pestro naravno, kulturno in tehniško dediščino Baške grape. Zapisan je gasilstvu in pomoči ljudem v stiski. Bil je dolgoletni poveljnik tolminske gasilske zveze in poveljnik tolminskega občinskega štaba civilne zaščite. Zasnoval je gorski maraton štirih občin v Podbrdu, nato mu je uspel še veliki met, saj je v Grapo pripeljal svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Ob tem velja omeniti še njegovo ljubiteljsko pevsko kariero, ki traja že več kot 35 let, prepeval je v skoraj vseh zborih v Podbrdu in ustanovil tudi oktet Bača. Obiskovalci Baške grape ga lahko spoznajo tudi kot vodnika po sledeh nekdanje Rapalske meje. Svetovljan, ki ima najraje svojo Baško grapo, je bil gost sredinega intervjuja na Prvem.


17.05.2023

Kjer je volja, tam je pot – 60 let delovanja Zveze Sožitje

Ob 60-letnici Zveze Sožitje, organizacije, ki si prizadeva za dostojno življenje ljudi z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin in katere cilj je, da bi vsaka oseba z motnjami v duševnem razvoju lahko živela tako samostojno in kakovostno, kolikor je le mogoče glede na njene sposobnosti, smo v oddajo Intervju povabili predsednico Zveze Sožitje Branko Perne. O šestih desetletjih delovanja Zveze Sožitje pri nas, ki ga bodo zaznamovali prihodnji torek s prireditvijo v Cankarjevem domu v Ljubljani, o njenem poslanstvu in načrtih, se bo z Branko Perne pogovarjala Petra Medved.


Stran 3 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov