Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Svet Evrope je mednarodna organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti. Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben.
Z Matjažem Grudnom smo se pogovarjali v Strasbourgu ravno v času, ko so poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, nedaleč od njegove pisarne, razpravljali o razmerah na Poljskem.
“Obstaja zaskrbljenost, da gre na Poljskem za nadaljevanje trenda, ki ga vidimo že v nekaterih drugih državah v Evropi, kjer je mešanica nacionalizma in populizma, predstavljena kot ena sintagma, ki je jaz ne razumem- ‘iliberalna demokracija’. Predstavlja in uživa tudi precej velik uspeh pri volivcih in se ponuja kot možna alternativa demokraciji, kot smo jo poznali do sedaj.”
Pri Svetu Evrope so se odločili za to, da vzpostavijo Platformo ravno zaradi zaskrbljenosti nad stanjem svobode medijev in zaščito novinarjev v Evropi. Pri tem je Matjaž Gruden pojasnil, da :
“Gre za iniciativo, ki je zelo pomembna in zelo nova v vidiku, da je bila vzpostavljena v partnerstvu z mednarodnimi združenji novinarjem in mednarodnimi združenji za zaščito svobode izražanja. To pomeni, da gre za partnerstvo med vladami in med temi partnerskimi združenji, kar do zdaj na takšen način še ni obstajalo. Zaenkrat kaže, da daje rezultate, ki so bili pričakovani z obeh strani. Pričakovanja seveda niso bila enaka, ker z ene strani seveda pri vladah prihaja do zadržkov in do nestrinjanja z ocenami, ki prihajajo s strani naših partnerjev, ampak to je bilo za pričakovati.”
Glavni cilj vseh aktivnosti Sveta Evrope je to, je pojasnil Gruden, da se, ko prihaja do zaskrbljenosti, da je prišlo do kršitve standardov, stanje najprej razišče in ugotovi.
“Torej prva naloga je, da se oceni stanje, da se ugotovi, kateri standardi, če so, so kršeni in kaj je potrebno narediti, da se to stanje popravi . Potem pa je vse odvisno od države članice same. Pritiski, če so, prihajajo iz drugih držav članic, organizacija kot je naša medvladna organizacija pa nima moči, da bi rešitve vsilila proti politični volji posamezne državi članici. Tega nima in tudi mislim, da ne bi imelo smisla, da bi imela tako možnost in tako moč.”
Matjaž Gruden je dejal, da je po njegovem mnenju volje za dejansko zagotavljanje zaščite demokratičnih norm in standardov na področju zaščite človekovih pravic v Evropi vse manj.
“Ker demokracija se ne more vpeljat na silo, demokracija ne pade z neba, ne pride od nekod od zunaj. Demokracijo je treba zgradit s politično voljo od znotraj, med volivci in političnimi silami v državi. Nihče od zunaj, naj bo to Bruselj, naj bo Strasbourg, naj bo kdorkoli drug vam ne bo mogel rešit težav, ki si jih delate sami, če te volje za reševanje teh težav ne boste tudi imeli sami”.
Ob tem, da se, kot je pojasnil, vidi vse manjša pripravljenost za vzdrževanje ali izboljševanje standardov na področju demokracije in človekovih pravic, so:
“težave, ki jih identificiramo, vse bolj pogosto rezultat načrtne politike posameznih vlad. Da načrtno ignorirajo, zapostavljajo, kršijo nekatere norme in standardne. Ne samo tiste, h katerim so se zavezale, kot članice Sveta Evrope, EU, drugih mednarodnih organizacij, ampak predvsem, da kršijo te norme in standardne, ki so neizogibno potrebni, da bi v državi, za katero so odgovorni, lahko pričakovali eno normalno demokratično življenje, en normalen demokratičen razvoj, eno normalno spoštovanje političnih svoboščin, pravic posameznikov in pravic manjšin.”
Demokracija in človekove pravice, je povedal Matjaž Gruden, niso samo moralni in pravni imperativ, ampak tudi varnostni imperativ:
“Brez doslednega spoštovanja teh norm v nobeni od teh držav, ne v Evropi ne moremo pričakovati dolgoročnega miru, stabilnosti in blagostanja. In to je kričoča resnica,pred katero si kolektivno vse bolj zatiskamo oči”.
Na eni strani sovražni govor in diskurz, ki skuša celo legitimizirat in opravičevat nekatere pojave v družbi, na drugi strani pa neodzivnost, ko bi bil odziv potreben. Kaj je o tem povedal Matjaž Gruden?
“Živimo dejansko v času, ko prevladuje politika strahu, politika, ki se gradi na strahu. In okrog tega se pojavlja vse vrste drugih izjemno nevarnih pojavov, dejanj govora, ki je naperjen proti posameznikom in skupinam in absolutno je res, da tudi pri teh pojavih, ki jih vidimo in čutimo tudi v Slovenijo vse bolj, še najbolj pogrešam takojšnjo, jasno, brezpogojno opredelitev, obsodbo stališča tako med političnimi predstavniki, kot med drugimi ljudmi, ki imajo v družbi pomemben vpliv, zaradi svoje funkcije in položaja”.
“Absolutno. Gre za eklatantne primere dejanj, kjer bi pričakoval, da bi takoj, najprej kompletna politična garnitura, ne glede na barvo, ideološke razlike, morala stopiti skupaj in to takoj obsoditi, brezpogojno. Namesto tega oglušujoča tišina…//Tisti glavni problem v Sloveniji dejansko ni premalo kazenskega pregona, ampak premalo družbene, politične reakcije, na pojave in na govor, ki se pojavlja pri nas. Pa naj bo to do beguncev, naj bo to do LGBT populacije, naj bo to do Romov ali do kogarkoli. Danes so oni, jutri bo morda nekdo drug. Vse kar se dogaja, pa vedno bolj spremlja oglušujoča tišina, ki na nek način legitimizira ali pa olajšuje to vse večjo erupcijo vse bolj nasilne nestrpnosti, ki jo vidimo v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi.”
Več in podrobneje, tudi o prihodnosti Sveta Evrope, o ogledalu, ki si ga mora nastaviti vsak med nami in o nekaterih drugih aktualnih vprašanjih povezanih s človekovimi pravicami, pa v posnetku Intervjuja!
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Svet Evrope je mednarodna organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti. Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben.
Z Matjažem Grudnom smo se pogovarjali v Strasbourgu ravno v času, ko so poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, nedaleč od njegove pisarne, razpravljali o razmerah na Poljskem.
“Obstaja zaskrbljenost, da gre na Poljskem za nadaljevanje trenda, ki ga vidimo že v nekaterih drugih državah v Evropi, kjer je mešanica nacionalizma in populizma, predstavljena kot ena sintagma, ki je jaz ne razumem- ‘iliberalna demokracija’. Predstavlja in uživa tudi precej velik uspeh pri volivcih in se ponuja kot možna alternativa demokraciji, kot smo jo poznali do sedaj.”
Pri Svetu Evrope so se odločili za to, da vzpostavijo Platformo ravno zaradi zaskrbljenosti nad stanjem svobode medijev in zaščito novinarjev v Evropi. Pri tem je Matjaž Gruden pojasnil, da :
“Gre za iniciativo, ki je zelo pomembna in zelo nova v vidiku, da je bila vzpostavljena v partnerstvu z mednarodnimi združenji novinarjem in mednarodnimi združenji za zaščito svobode izražanja. To pomeni, da gre za partnerstvo med vladami in med temi partnerskimi združenji, kar do zdaj na takšen način še ni obstajalo. Zaenkrat kaže, da daje rezultate, ki so bili pričakovani z obeh strani. Pričakovanja seveda niso bila enaka, ker z ene strani seveda pri vladah prihaja do zadržkov in do nestrinjanja z ocenami, ki prihajajo s strani naših partnerjev, ampak to je bilo za pričakovati.”
Glavni cilj vseh aktivnosti Sveta Evrope je to, je pojasnil Gruden, da se, ko prihaja do zaskrbljenosti, da je prišlo do kršitve standardov, stanje najprej razišče in ugotovi.
“Torej prva naloga je, da se oceni stanje, da se ugotovi, kateri standardi, če so, so kršeni in kaj je potrebno narediti, da se to stanje popravi . Potem pa je vse odvisno od države članice same. Pritiski, če so, prihajajo iz drugih držav članic, organizacija kot je naša medvladna organizacija pa nima moči, da bi rešitve vsilila proti politični volji posamezne državi članici. Tega nima in tudi mislim, da ne bi imelo smisla, da bi imela tako možnost in tako moč.”
Matjaž Gruden je dejal, da je po njegovem mnenju volje za dejansko zagotavljanje zaščite demokratičnih norm in standardov na področju zaščite človekovih pravic v Evropi vse manj.
“Ker demokracija se ne more vpeljat na silo, demokracija ne pade z neba, ne pride od nekod od zunaj. Demokracijo je treba zgradit s politično voljo od znotraj, med volivci in političnimi silami v državi. Nihče od zunaj, naj bo to Bruselj, naj bo Strasbourg, naj bo kdorkoli drug vam ne bo mogel rešit težav, ki si jih delate sami, če te volje za reševanje teh težav ne boste tudi imeli sami”.
Ob tem, da se, kot je pojasnil, vidi vse manjša pripravljenost za vzdrževanje ali izboljševanje standardov na področju demokracije in človekovih pravic, so:
“težave, ki jih identificiramo, vse bolj pogosto rezultat načrtne politike posameznih vlad. Da načrtno ignorirajo, zapostavljajo, kršijo nekatere norme in standardne. Ne samo tiste, h katerim so se zavezale, kot članice Sveta Evrope, EU, drugih mednarodnih organizacij, ampak predvsem, da kršijo te norme in standardne, ki so neizogibno potrebni, da bi v državi, za katero so odgovorni, lahko pričakovali eno normalno demokratično življenje, en normalen demokratičen razvoj, eno normalno spoštovanje političnih svoboščin, pravic posameznikov in pravic manjšin.”
Demokracija in človekove pravice, je povedal Matjaž Gruden, niso samo moralni in pravni imperativ, ampak tudi varnostni imperativ:
“Brez doslednega spoštovanja teh norm v nobeni od teh držav, ne v Evropi ne moremo pričakovati dolgoročnega miru, stabilnosti in blagostanja. In to je kričoča resnica,pred katero si kolektivno vse bolj zatiskamo oči”.
Na eni strani sovražni govor in diskurz, ki skuša celo legitimizirat in opravičevat nekatere pojave v družbi, na drugi strani pa neodzivnost, ko bi bil odziv potreben. Kaj je o tem povedal Matjaž Gruden?
“Živimo dejansko v času, ko prevladuje politika strahu, politika, ki se gradi na strahu. In okrog tega se pojavlja vse vrste drugih izjemno nevarnih pojavov, dejanj govora, ki je naperjen proti posameznikom in skupinam in absolutno je res, da tudi pri teh pojavih, ki jih vidimo in čutimo tudi v Slovenijo vse bolj, še najbolj pogrešam takojšnjo, jasno, brezpogojno opredelitev, obsodbo stališča tako med političnimi predstavniki, kot med drugimi ljudmi, ki imajo v družbi pomemben vpliv, zaradi svoje funkcije in položaja”.
“Absolutno. Gre za eklatantne primere dejanj, kjer bi pričakoval, da bi takoj, najprej kompletna politična garnitura, ne glede na barvo, ideološke razlike, morala stopiti skupaj in to takoj obsoditi, brezpogojno. Namesto tega oglušujoča tišina…//Tisti glavni problem v Sloveniji dejansko ni premalo kazenskega pregona, ampak premalo družbene, politične reakcije, na pojave in na govor, ki se pojavlja pri nas. Pa naj bo to do beguncev, naj bo to do LGBT populacije, naj bo to do Romov ali do kogarkoli. Danes so oni, jutri bo morda nekdo drug. Vse kar se dogaja, pa vedno bolj spremlja oglušujoča tišina, ki na nek način legitimizira ali pa olajšuje to vse večjo erupcijo vse bolj nasilne nestrpnosti, ki jo vidimo v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi.”
Več in podrobneje, tudi o prihodnosti Sveta Evrope, o ogledalu, ki si ga mora nastaviti vsak med nami in o nekaterih drugih aktualnih vprašanjih povezanih s človekovimi pravicami, pa v posnetku Intervjuja!
Turistična zveza Slovenije je nacionalna turistična društvena organizacija, ki združuje kar 345 turističnih društev. Vanje so vključeni prostovoljci, ki v marsikaterem slovenskem kraju skrbijo za turistične znamenitosti, čisto in lepo urejeno okolico, tematske poti in organizacijo prireditev. Pred kratkim je vodenje Turistične zveze Slovenije prevzel Pavle Hevka in v Intervjuju bo voditeljici Andreji Čokl predstavil svoje cilje, pričakovanja in novosti, povezane z delovanjem te organizacije.
Prof. dr. Emil Erjavec je eden najvidnejših agrarnih ekonomistov v Srednji in Vzhodni Evropi. Svetovalec vladam v Sloveniji in po Zahodnem Balkanu. Bil je član ožje pogajalske skupine za pristop k EU. Je eden od utemeljiteljev agrarne ekonomike kot znanstvene in pedagoške discipline na Univerzi v Ljubljani. Od oktobra lani je dekan Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani, predan pedagoškemu in raziskovalnemu delu, je gostujoči predavatelj tudi na univerzah v tujini in mentor številnim doktorantom. Je družbeno angažiran, bil je med ustanovitelji Slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Njegova družbenopolitična angažiranost sega že v študentska leta..
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Dušan Merc, se zdi, je človek, ki ne beži pred težkimi nalogami. Po izobrazbi literarni komparativist je več kot trideset let služboval kot ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule. Na tem slej ko prej nehvaležnem delovnem mestu se je uveljavil kot eden najbolj tehtnih pa tudi najbolj izpostavljenih kritikov tako šolskih politik, ki so jih bolj ali manj umno vpeljevale različne slovenske vlade, kakor bolj ali manj deplasiranih pričakovanj, ki jih do našega vzgojno-izobraževalnega sistema goji najširša javnost. No, pripravljenost naliti čistega vina in govoriti brez dlake na jeziku bi mu utegnila priti prav tudi zdaj, ko v zahtevnih razmerah prevzema vodenje Društva slovenskih pisateljev. Kako se bo lotil reševanja položaja pisateljskega stanovskega združenja, ki je po vsem sodeč zašlo v finančno in upravno krizo, obenem pa se sooča z upadanjem javnega zaupanja, smo v pogovoru z Dušanom Mercem, sicer avtorjem štirinajstih romanov, treh zbirk kratke proze in zbirke esejev, preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Matija Goljar je ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega inkubatorja, ki mladim pomaga uresničiti njihove prve podjetniške projekte. Pravi, da je bolj pedagog kot podjetnik, najbolje se počuti v predavalnici. Njegovo življenje žene radovednost, hitro pa se tudi naveliča stvari, zato se vedno trudi delati nekaj novega. Zato je pred leti sprejel povabilo, da bi osnovnošolcem predaval o podjetništvu. Pri tem je ugotovil, da v šolah manjka priložnosti za prakso in tako se je začela zgodba Ustvarjalnika, ki mu pravi tudi podjetniški peskovnik. Z Matijo Goljarjem smo se pogovarjali o priložnostih za podjetne mlade v Sloveniji.
"Kaj naj z vso to Svobodo," je pred devetimi leti, v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si slej ko prej mora vsakdo poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost. Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, kjer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči. Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti. Ob tej priložnosti je Anjo Golob pred mikrofonom Intervjuja na Prvem povabil Goran Dekleva. foto: portret Anje Golob, ki ga je narisala Ute Helmbold (iz osebnega arhiva Anje Golob)
Milan Erič je slikar, ki ga širše občinstvo pozna kot avtorja animiranih filmov. Toda risanke je že pred časom postavil na stranski tir in se intenzivneje posvetil slikarstvu in ilustraciji. Letos je prejel že dve pomembni nagradi: nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Je prodoren ustvarjalec, ki s kančkom humorja podaja družbeno kritiko v likovnem jeziku. Milan Erič je tudi redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot družba bi morali načrtno vlagati v poučevanje umetnosti, pravi, saj nas vizualni izdelki obkrožajo na vsakem koraku. Znamo med njimi prepoznati najboljše?
V današnjem intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti legendarnega režiserja, urednika, avtorja in ustvarjalca Dušana Hrena. Dušan Hren se je rodil leta 1929 v Ljubljani in čas njegove mladosti je sovpadel s časom 2. svetovne vojne, ki ga je precej zaznamovala. Že kot otrok se je učil igrati klavir in harmoniko, pozneje tudi kitaro, v času delovnih brigad je sestavil že svoj orkester Metro, ki je pozneje prerasel v Akademski plesni orkester. S tem je Dušan Hren kot dirigent doživel velike uspehe doma in v tujini. Kot gimnazijec je bil ‘satelit’ Bojana Adamiča in z njim kar hitro začel tudi sodelovati. Bil je eden prvih, ki je v času po vojni pisal in z ameriških posnetkov prepisoval jazzovske priredbe. Že leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je še danes televizija. Tam je začel delati leta 1958 in bil eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj; prav njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je Televizija Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa je bila prva oddaja, ki je bila predvajana v barvah. Skrbel je tudi za številne prenose koncertov. To pa je le del tega, kar je Dušan Hren na televiziji počel. Upokojil se je leta 1991, vendar še danes prav vsak dan pride v svojo pisarno in pomaga mlajšim sodelavcem, z izjemno skrbnostjo pa se trudi urediti arhiv. Kljub letom, pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan, je Dušan Hren izredno vitalen in poln življenjske energije.
15 let je od dne, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Je dosedanje članstvo izpolnilo pričakovanja Slovenk in Slovencev, kako dobro ga je država izkoristila in katere priložnosti je zamudila? Kje je Unija danes in kakšni izzivi stojijo pred njo? To so ob obletnici članstva in tik pred evropskimi volitvami vprašanja za gosta Intervjuja dr. Janeza Potočnika, vodjo pogajalske skupine v času pridruževanja, prvega in večkratnega evropskega komisarja. Na tem visokem položaju je soustvarjal evropsko znanstveno-raziskovalno in okoljsko politiko, na teh področjih pa deluje tudi po slovesu od aktivne politike. Z Janezom Potočnikom se pogovarja Luka Robida.
»Vsakdo izmed nas si v življenju zasluži neko drugo priložnost, saj se prav vsakdo izmed nas danes ali jutri lahko znajde v položaju, ko bo prestopil na drugo stran zakona. Meja je včasih lahko zelo tanka. Najlažje bi bilo nekoga zapreti v zaporniško celico in ga zakleniti, a s tem ne bi dosegli ničesar. Z obsojenci se je treba ukvarjati, jim pomagati, da s stranskih poti spet pridejo na glavno cesto.« Tako pravi direktorica Uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelič, ki bo v sredinem intervjuju predstavila smisel probacije in potegnila črto pod prvo leto delovanja omenjene ustanove. Z Danijelo Mrhar Prelič se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič
Nizozemska je leta 2002 z Zakonom o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo. Nizozemski, švicarski in slovenski model pravne ureditve evtanazije in pomoči pri samomoru v svoji doktorski disertaciji obravnava pravnica Nataša Valentinčič, ki bo gostja sredine oddaje Intervju med deseto in enajsto na Prvem. V Sloveniji je evtanazija prepovedana. Pojasnila bo, ali bi bilo potrebno zaradi pravne ureditve evtanazije spremeniti 17. člen Ustave, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Pa tudi, ali ima posameznik pravico, da se izogne smrti, ki jo sam dojema kot nedostojno, in s kakšnimi pravnimi varovalkami bi bilo potrebno zavarovati ranljive posameznike, da bi preprečili zlorabo evtanazije.
Kaj se dogaja v Mariboru? Ali drugo največje slovensko mesto "umira" ali je na poti razvojnega preobrata? Če se bo ta zgodil, kaj lahko pričakujejo njegovi prebivalci? S temi vprašanji se med drugim v ukvarjata sociolog dr. Miran Lavrič in antropolog dr. Andrej Naterer. Svoja spoznanja sta zapisala v knjigi z naslovom "Mesto neizpolnjenih pričakovanj - Družbeni profil Maribora v začetku 21. stoletja". Njune ugotovitve bomo pobliže spoznali v sredinem Intervjuju. Z njima se bo pogovarjal Stane Kocutar. Po deseti na Prvem.
Pravijo, da moč in vitalnost katerekoli nacionalne literature v 21. stoletju še zdaleč nista odvisni samo od del visoke umetnosti, ampak tudi od kvalitete, od dovršenosti in prepričljivosti žanrskega leposlovja. Če to drži, tedaj bi na Slovenskem lahko zazvonil kak alarm za preplah. Pri nas namreč že po tradiciji taka dela označujemo za nižjo in manj vredno literaturo, spričo česar najbrž ni posebej presenetljivo, da doslej ne znanstvenofantastične ne erotične ne grozljive zgodbe domačih avtorjev še niso zares osvojile slovenskih bralskih množic. So jih pa v zadnjih letih vsaj kriminalke. V tem smislu sta bila posebej odmevna zagonetna primera, ki ju je inšpektor Taras Birsa razreševal v dveh nespornih uspešnicah alpinista, novinarja in – zahvaljujoč romanu Svinjske nogice – pred slabim desetletjem tudi že s kresnikom nagrajenega pisatelja Tadeja Goloba. Kakšen recept je torej uporabil Golob, da je s kriminalkama Jezero in Leninov park zdaj obsedel slovensko bralsko občinstvo? – Preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Diplomacija ni bila vedno v domeni politike. Varovanje trgovskih poti in gospodarsko sodelovanje sta bila vsaj tako pomembno kot zaščita državnih interesov. V zadnjem času spet opažamo, da na tem področju ni več jasnih ločnic. Država je spet tista, ki ščiti tudi ekonomske interese, naloga diplomacije je odpirati vrata gospodarstvu. Na našem zunanjem ministrstvu deluje direktorat za gospodarsko in javno diplomacijo. Vodi pa ga karierna diplomatka Alenka Suhadolnik.
Enega izmed gospodarskih oskarjev za izjemne dosežke na področju gospodarstva je prejel generalni direktor ETI Izlake Tomaž Berginc. Ob prejemu prestižne nagrade je dejal: »V tradicionalnem okolju je uvajanje novosti velik izziv. Nove ideje je treba močno podpirati in dobre primere še posebej izpostaviti, včasih celo pretirano«. Prav ta izjava je verjetno ključ do uspeha v ETI Izlake, ki je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu. Prijavljenih ima namreč kar 27 veljavnih patentov in prav nobenega izdelka ne proizvaja po tuji licenci. Kako opiranje na lastno znanje poteka v praksi, na kakšen način se usklajujejo poslovni procesi v kar 12-ih hčerinskih podjetjih ETI po Evropi in zakaj si mora podjetje kakovostne kadre danes priskrbeti samo. O vsem tem, njegovih pogledih na gospodarske razmere doma in na tujem, pa tudi o njem osebno, s Tomažem Bergincem v oddaji Intervju.
Sodobne tehnologije so izjemno spremenile naše življenje. Internet je povezal cel planet, do njega lahko ves čas dostopamo s svojim pametnim telefonom. Lahko bi rekli, da je ta naprava postala naše okno v digitalni svet. Vendar to okno ni zaprto. Tako kot lahko skozi odprta okna v naša bivališča priletijo nadležne žuželke, tako skozi to digitalno okno vstopajo v naš svet spletni giganti in vlade, njihov namen pa je zaslužek in nadzor, kar jim omogočajo naši osebni podatki, od lokacije naprej. Kako zapreti to okno? Je to še mogoče? James Bridle je umetnik in pisatelj, ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. V svoji knjigi o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age, ki je izšla pri založbi Verso, opozarja, da živimo v času vse večje nepreglednosti in napoveduje novo temno dobo: svet vedno večjega nerazumevanja. Nedavno se je mudil v Ljubljani, kjer je na povabilo Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma predstavil knjigo in odprl svojo razstavo Moja radost v jasni noči. Razstava bo na ogled v projektnem prostoru Aksioma še do 22-ega marca. Ob obisku v prestolnici ga je v studio Radia Slovenija povabila Urška Henigman.
“20 let ni dolga doba, če si tretja razvojna os”, je ena izmed pronicljivih izjav Aljaža Verhovnika. Diplomirani pravnik, ki je pri 20-tih postal občinski svetnik, pri 24-tih podžupan, ob tem že peto leto vodi koroško Mladinsko iniciativo za 3. razvojno os. Prepričanje, da se samo od sebe ne bo nič naredilo, je podstat projekta »Hoč`mo cesto«. Kaj zmorejo civilne iniciative, ko omaga etablirana politika? Zakaj je v nasprotju z mnogimi, ki se izseljujejo, prepričan, da imajo mladi v tej državi prihodnost?
Neveljaven email naslov