"Italija bo še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala - ne da bi propadla in ne da bi se rešila."

Popularni italijanski filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti je slovenski javnosti dobro znan, saj lahko v prevodih beremo nekaj njegovih znamenitih del, kot so Miti našega časa, Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter delo O ljubezni. Petinsedemdesetletni nekdanji profesor beneške univerze živi v Milanu, na slovenski prostor pa ga vežejo tudi osebni razlogi: njegova pokojna soproga je bila namreč tržaška Slovenka. Galimberti je znan po neizprosni odkritosti, v svojih premislekih pa spretno združuje zahtevno filozofsko misel s primeri iz vsakdanjosti. Obiskali smo ga na njegovem domu – z namenom, da bi odkrili njegove poglede na predvolilno Italijo.

Umberto Galimberti, svojčas prepričan komunist, je bil v teh tednih domala edini sogovornik, ki je odkrito podprl politično linijo sekretarja Demokratske stranke in nekdanjega premierja Mattea Renzija. Toda to je samo ena od profesorjevih ugotovitev v pogovoru, ki ni mogel ostati samo pri Italiji. Najprej o nihilizmu med mladimi.

“V tem desetletju se razpoloženje ni spremenilo. Razlika je v tem, da je leta 2007, ko je izšla moja knjiga Grozljivi gost, med mladimi vladala nekakšna vdanost v usodo. Odzivali se niso na nič. Mlade sem takrat provociral, naj sprožijo kakšno revolucijo. Odgovarjali so mi, da to nima smisla. Pohlevno so sprejemali pogodbe za omejeni delovni čas in razne projektne pogodbe, ob katerih bi moja generacija pognala sistem v zrak. Toda kje je glavna razlika med njimi in generacijo ’68 – zakaj ta njihova vdanost v usodo? Mladi mi takrat niso znali odgovoriti na to vprašanje. Sam sem odgovor našel v pravilu, da je razredni boj učinkovit takrat, kadar je plod konflikta med dvema nasprotnima hotenjema. Leta ’68 – povedano s prispodobo – sta bila to lastnik Fiata in delavski razred.”

Kako naj razumemo ta nenehni spopad med neofašisti in protifašisti v Italiji? In to skoraj stoletje po nastopu historičnega fašizma?

“Fašizem v Italiji ni nikoli izginil. Nikoli ni zamrl. Toda fašizem, kot smo ga poznali še ob koncu režima, je imel politično vrednost, bil je institucionalen in v nekem smislu ustaven. V resnici ne vem, ali se fašizem zdaj obnavlja. Prej bi rekel, da se povečuje raven nevednosti in zmanjšuje raven razumnosti. Predvsem pa manjkajo čustva; čustvo je tisto, ki človeku ne dovoljuje pobijanja drugih. Toda pazite: čustvo ni naravni pojav. Čustvo je kulturni pojav. Čustev se človek nauči – in to pri književnosti. Tam se človek nauči ljubezni, bolečine, obupa, radosti, dolgčasa. Čustev se naučimo z zgodbami in nikjer drugje. Če se jih ne naučimo, nam ostanejo samo vzgibi in občutki. Takšna osnova pa človeka vodi neposredno v dejanja, saj sebe ne zna ubesediti.”

Kaj čaka Italijo? Kako se bo razvijala v naslednjih desetih letih?

“Če se ne bo pojavil kakšen razsvetljeni diktator, bomo šli naprej v istem slogu kot doslej. Ko govorim o razsvetljenem diktatorju, imam v mislih kakšnega Renzija – drugih ne vidim.”

Profesor Galimberti v prihodnosti ne vidi veliko sprememb, po vsej verjetnosti bo Italija nadaljevala tako kot doslej in kot je zapisano v italijanskem značaju, ko hočejo vedno vsem ugoditi. Predvsem politiki, ki bodo socialne ukrepe dosledno prezrli. Pravi, da revolucije ne bodo doživeli, ker je Italijani še nikoli niso sprožili.

“Italija bo torej še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala – ne da bi propadla in ne da bi se rešila. Tako jo vidim čez deset let. Kar pa se mi zdi gnusno, ker bo družba ostala brez slehernega zanosa. Noben mlad človek se ne more navdušiti nad družbo, kot je današnja italijanska. Razen če razpade Evropska unija.”