Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Z olimpijko Mileno Kordež o smučarskem teku v 70. letih in danes, dopingu, odnosih med trenerji in športniki, rekreativnem teku in vzgoji mlajših tekačev.
Jožica Rejec, doktorica elektrotehnike, ki se je po 12 letih uspešnega vodenja podjetja Domel, s 1. januarjem upokojila, bo gostja sredinega intervjuja. Uveljavila je moderne načine vodenja, kot je upoštevanje zaposlenih, skrb za talente in spodbujanje inovativnega ozračja. Verjame, da je solastništvo zaposlenih dobro za razvoj in rast podjetij. In tudi, da brez ustvarjalnosti in ambicioznosti ne prideš nikamor. Nima potrebe po zadovoljevanju lastnega ega, skupne cilje zna postaviti pred osebne. Zvesto se drži načela: »Ne sodi in ne obsojaj, če nisi hodil v čevljih drugega.«
Ustanoviteljica družb Mediana v Sloveniji in v državah nekdanje Jugoslavije o zanesljivosti javnomnenjskih anket in napovedi v volilnem letu, ki nas čaka.
Za njim je 40 let dolga, bogata letalska kariera, 12 tisoč ur v zraku, zmage v akrobatskem letenju, številne akcije reševanja ljudi in odkrivanja okoljskih nesreč in požarov. Pilot Obalnega letalskega centra Portorož Benjamin Ličer velja v letalskih krogih za pravo legendo, svojo strast do letenja je združil s pomočjo ljudem in skrbjo za naravo. Lani je prejel najvišje državno odlikovanje – kipec Civilne zaščite, pred dnevi pa so ga razglasili za osebnost Primorske 2017. Z njim se je pogovarjala Nataša Benčič.
Barbara Mali je v Irak prišla skoraj sočasno s t. i. Islamsko državo. Je humanitarka, članica nevladne organizacije Norwegians People Aid, ki se ukvarja s pokonfliktno obnovo in humanitarno pomočjo na vojnih območjih, v Iraku pa deluje od leta 1995. Malijeva živi v Dohuku, na severu države. V ospredju njenega dela so bile večino časa na gori Sindžar leta 2014 ugrabljene in zlorabljene jazidske ženske. Zdaj fokus preusmerja na splošno stanje pravic žensk v Iraku, kjer je družba izrazito konservativna in patriarhalna, posilstvo pa nekaj normalnega, pravi. O njenem delu, usodi Jazidinj po vrnitvi v rodno skupnost in propadu Islamske države v Iraku ter o splošnem stanju v tej nemirni državi, pa v sredinem Intervjuju na Prvem. Ne preslišite malo po 10. uri!
Sredi decembra so se v Pragi na tekmovanju Evrovizijski mladi plesalci 2017 pomerili nadarjeni plesalci iz osmih evropskih držav. Slovenijo je zastopala 20-letna Patricija Crnkovič, ki je s svojim čutnim nastopom osvojila sodnike in si prislužila 2. mesto. Po odlični uvrstitvi se je vrnila v Rotterdam na Nizozemsko, kjer obiskuje 2. letnik plesne institucije Codarts - Univerze za umetnost. Ob vrnitvi v Slovenijo pa je napočil čas, da strne vtise iz Prage in s kritično distanco ovrednoti svoj nastop, ki so ga spremljali milijoni gledalcev po Evropi. To bo Patricija Crnkovič storila v sredinem Intervju - z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.
Mehko padajoč pramen pšeničnih las zastira sicer visoko čelo. Pogled je miren, globok in daljnosežen. Razmišljujoč. Izraz rahlo nasmejan, nemara pojoč, a klen in čvrst. Razpet med mnoge vloge življenja, si predpraznične dni rezervira za umiritev. Vzame si čas za pogovor, za premislek o svojem skladateljevanju, o delu s pevci, o družini, o svetu okoli nas in svoje misli deli s poslušalkami in poslušalci Prvega programa Radia Slovenija.
Mag. Andrej Kranjc je bil dolga leta naš glavni pogajalec na tako imenovanih podnebnih pogajanjih Združenih narodov. Sodeloval je pri prvem sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov Kjotskemu protokolu, ki je bil sprejet pred dvajsetimi leti. Je tudi avtor več znanstvenih in poljudnih člankov o podnebnih spremembah. Po upokojitvi so ga zaradi njegovega velikega znanja povabili k sodelovanju z Medvladnim odborom Združenih narodov o podnebnih spremembah. Zdaj deluje na Japonskem kot vodje tehnične skupine za evidence toplogrednih plinov v državah članicah OZN.
Sedanja predsednica Ustavnega sodišča Jadranka Sovdat je v tej ustanovi zaposlena že več kot 20 let. Prehodila je pot od svetovalke, preko generalne sekretarke do ustavne sodnice in predsednice. Slovenska ustava bo kmalu stara 26 let, Ustavno sodišče pa je zadnji branik ustave. Kako težka je ta naloga? Ali res grozi ustavni udar? Gre s poskusom obiti ustavno odločbo res za zanikanje avtoritete in veljave ustavnega sodišča? Na ta in druga vprašanja v Intervjuju odgovarja njegova predsednica Jadranka Sovdat.
Strokovnjakinja za energetiko pri organizaciji Greenpeace Emily Rochon si že vrsto let aktivno prizadeva za stoodstotni energetski prehod na obnovljive vire energije, kar je po njenem mnenju povsem realen cilj. Dokazov za to je vse več. Toda energetski sektor fosilnih goriv po drugi stani še ni pripravljen na umik in išče nove strategije, kako obstati na trgu. Pred dobrim desetletjem je bila prav Emily Rochon med prvimi, ki so opozorili na nevarnosti, ki jih za okolje predstavlja tedaj zelo aktualna metoda zajemanja in skladiščenja ogljika, s katero so termoelektrarne skušale zmanjšati svoje izpuste, jih shraniti pod zemljo in tako kljub globalnemu segrevanju upravičiti svoje nadaljnje delovanje. Metoda se je izkazala za drago in neučinkovito, toda spodbudila je gradnjo številnih novih termoelektrarn, ki bodo v sistemu najverjetneje še desetletja. Letos bomo po treh letih zatišja spet priča dvigu globalnih izpustov toplogrednih plinov. Kakšno je pravzaprav dogajanje v ozadju energetske tranzicije in koliko optimizma si v boju s posledicami podnebnih sprememb lahko privoščimo, se je z Emily Rochon pogovarjala Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Od pastirja krav, bolehnega otroka, hišnika, vojaka, vestnega učenca do športnika, trenerja, bioenergetika, duhovnega učitelja … Marjan Ogorevc je vse našteto in še več, čeprav ga največ ljudi pozna kot trenerja Primoža Kozmusa, prejemnika olimpijskih kolajn v metu kladiva. Vse njegovo življenje je učenje, potovanje, raziskovanje samega sebe, energij, duhovnega, božanskega. Ukvarjal se je z reikijem, biogronomijo, vzhodnimi filozofijami in medicinami, šamanstvom, razvil svojo varianto karmične diagnostike. Zdaj svoje znanje predaja ljudem – v knjigah, z učenjem bioterapevtov in s predavanji za ljudi. Verjame, da si človek na poti ozdravljenja ali osebne rasti lahko pomaga le sam, in sicer tako, da se spremeni. Ko spremenimo sebe, bomo prispevali tudi k spremembi družbe – k spremembi, ki jo naš svet, pravi Marjan Ogorevc, nujno potrebuje. Več o njegovem razumevanju energij, sveta in predvsem človeka pa v oddaji Intervju.
Italija je država z največ kulturno zgodovinskih spomenikov na svetu. Med njimi je ena največjih kraljevih palač Evrope, tako imenovana Reggia, v Caserti blizu Neaplja. V 18. stoletju so jo postavili španski Burboni, ki so se hoteli meriti z vladarji Francije ali Avstro-Ogrske. Zgodovina je potem šla po svoje in z ustanovitvijo Italije so dokončno izgubili svojo moč na jugu Italije. Kraljeva palača v Caserti je bila pred prihodom našega sogovornika, Maura Felicorija, na mesto njenega direktorja zapostavljena in zanemarjena. V samo dveh letih mu je uspelo podvojiti število obiskovalcev razkošnega poslopja in razsežnega parka, ki zdaj – če odmislimo Pompeje – veljata za najbolj obiskani kulturni spomenik južne Italije. O zgodovini palače, upravljanju z njo, razmerju med javnim in zasebnim, pa o kadriranju in financiranju kulture v Italiji in tudi o osebnih pogledih se je z njim pogovarjal naš dopisnik iz Rima, Janko Petrovec.
Ko so pred dobrima dvema desetletjema na ljubljanski Filozofski fakulteti začeli na dodiplomski ravni poučevati kitajščino in japonščino, se je bržčas marsikdo nejeverno spraševal, zakaj neki bi v Sloveniji sploh potrebovali sinologe in japonologe. No, danes, ko je prostor vzhodne Azije ključni motor svetovnega gospodarstva, pri čemer zlagoma naraščata tudi moč in vpliv te regije v globalni »igri prestolov«, je odločitev za ustanovitev Oddelka za azijske študije nesporno videti pravilna. Toda vsaj študija japonologije pri nas menda še zdaj ne bi bilo, ko bi se osebno ne angažiral dr. Andrej Bekeš, ki je v začetku sedemdesetih z nahrbtnikom na rami odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, tam podiplomsko študiral matematiko, se nato preusmeril k znanstvenemu raziskovanju japonskega jezikoslovja in sčasoma postal eden vodilnih strokovnjakov za japonsko sintakso v svetovnem merilu. Bekeš se je namreč sredi devetdesetih let vrnil v Slovenijo in pomagal z nekaj kolegi sinologi na noge postaviti Oddelek za azijske študije; vzgojil je prvih dvajset generacij študentov japonologije. Zaradi vsega tega mu je ob nedavni upokojitvi ljubljanska Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, sam pa je prevzel dolžnosti predsednika Evropske asociacije za japonske študije, kar seveda priča, da znanstveno delo ljubljanske japonologije odmeva v širšem akademskem okolju stare celine. Prizadevanj dr. Bekeša pa niso spregledali niti na Japonskem in tako je pred nekaj dnevi v Tokiu prejel eminentno nagrado Japonske fundacije, nagrado, ki so jo za poglabljanje kulturnih stikov med deželo vzhajajočega sonca in preostalim svetom doslej prejeli tako ugledni ustvarjalci, kot so, med drugim, ruski pisatelj Boris Akunin ter japonska režiserja Akira Kurosawa in Hayao Miyazaki. O prehojeni življenjski, znanstveni in pedagoški poti se bomo z dr. Andrejem Bekešem pogovarjali v sredinem Intervjuju na Prvem.
Roman Jerala je eden najuglednejših slovenskih znanstvenikov. Mednarodno uveljavljenega doktorja kemije, ki deluje na vedah o življenju še zlasti odlikuje inventivnost, kar se zrcali v njegovem delu. Skupina, ki jo vodi na Kemijskem Inštitutu na področju sintezne biologije in imunologije, niza pomembne dosežke. Zazrt je v prihodnost, ko bomo lahko svoj imunski sistem sprogramirali tako, da bo sam uničil rakave celice, v nedavnem dosežku pa oblikujejo proteine v kletke s katerimi bomo lahko dostavljali zdravila. Je dobitnik najpomembnejših državnih znanstvenih nagrad. Poleti so ga sprejeli v EMBO – prestižno mednarodno organizacijo, v kateri so številni Nobelovi nagrajenci, njegove članke pa objavljajo v uglednih znanstvenih revijah.
Je prva in edina slovenska šahovska prvakinja, pa še ni stara 18 let. Na mladinskih evropskih in svetovnih šahovskih prvenstvih je osvojila 10 medalj, pred dnevi se je iz Urugvaja vrnila z drugim naslovom mladinske šahovske prvakinje (prvega je dobila pri 14. letih), kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu šahistu. Dobra igra na tem prvenstvu ji je prinesla tudi drugo osvojeno normo za naziv šahovske velemojstrice. A ta naziv sodi med kratkoročne cilje naše tokratne gostje Intervjuja – Laura Unuk ima v šahu še bolj ambiciozne načrte. Igrati je začela v Šahovskem klubu Komenda, zdaj igra za Šahovski klub Ljubljana, trenutno jo dosežki v ženski svetovni konkurenci uvrščajo na 10. mesto med dekleti do 18 let in na 96. med članicami. Med sto najboljših šahistk na svetu je prišla ta mesec. Več o ciljih slovenske šahistke, ki najbolj uživa v standardnem šahu, o njeni športni poti in samem šahu, izveste v radijski oddaji Intervju.
Danes zapušča vodenje največjega sindikata pri nas legenda sindikalizma Dušan Semolič. Vodil ga je kar 26 let in torej na tej funkciji doživel preobrazbo družbe v celoti. Začel je v času tovarišic in tovarišev, končuje kot gospod. Kaj bi spremenil v dolgotrajnem mandatu, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj meni o politikih, pokojninah, minimalni plači? Je končno čas za združevanje sindikatov? In ne nazadnje: katere vrednote v življenju štejejo? Kje bo jutri malo po sedmi zjutraj, ko bi sicer prišel na delovno mesto? Dušan Semolič v pogovoru z Alenko Terlep.
Po 25ih letih mesto predsednika Zveze svobodnih sindikatov zapušča Dušan Semolič, prihodnji teden ga bo nasledila Lidija Jerkič, diplomirana pravnica, ki že dobro desetletje vodi Sindikat kovinske in elektro industrije Slovenije. Kako vidi položaj delavcev in delojemalcev ter vlogo sindikatov v današnjem času, kako se spreminjajo metode sindikalnega boja, katere bodo njene prioritete, kako vidi socialno dogovarjanje in kaj o njej pravijo socialni partnerji, nam bo Lidija Jerkič povedala v sredinem intervjuju.
Neveljaven email naslov