Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izr. prof. dr. Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
Zadnje parlamentarne volitve so vsaj na začetku nekoliko zamajale splošno sprejeto mnenje, da mlade politika ne zanima in se zato ne udeležujejo volitev. Strokovnjaki in nato podatki volilne komisije pa so prve ocene o tem, da so mladi v veliki meri odšli na volišče, zavrnili. Mladi se v primerjavi s starejšimi generacijami še vedno v manjšem deležu odpravljajo na volitve.
Kaj to pomeni za demokratičnost države in za naslavljanje ter reševanje problematike mladih, na primer trga dela in stanovanjske politike? Kljub boljšim gospodarskim rezultatom in izboljšanju zaposlitvenih priložnosti mladih so mladi še vedno ena izmed skupin v slovenskih družbi, ki je najbolj podvržena tveganju revščine in nestanovitnim razmeram na trgu dela. O položaju in politični participaciji mladih smo se pred mednarodnim dnem mladih, ki ga OZN zaznamuje 12. avgusta, pogovarjali z izr. prof. dr. Tomažem Deželanom s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Zadnje parlamentarne volitve v Sloveniji so potrdile smernice v politični participaciji mladih – ti se v manjši meri kot starejše generacije odpravljajo na volišča. Dr. Deželan pa opozarja, da niso problematični le najmlajši volivci, temveč tudi tisti, stari do 45 let. Obe skupini sta namreč v razmerju do drugih dveh (od 45 do 60 let in od 60 let naprej) v veliko manjši meri oddali svoje glasove.
“Pomeni, da lahko čez 30, 25 let dobimo demokracijo s 30-odstotno volilno udeležbo. To pa je problem. Ravno ti podatki državne volilne komisije kažejo na to, da volilna participacija ni problem mladih, je v bistvu že problem volivcev, volivcev, ki so stari do 45 let. In čez 15 let bo to problem delovno aktivne populacije. To pa je ogromen problem! Tisto, kar je prej veljalo za težavo mladih, zdaj postaja težava slovenske demokracije.”
Vse manj volivcev bo odločalo o usodi države, zato Deželan svari pred demokracijo elit. Mladi so že zaradi demografskih dejavnikov v nezavidljivem položaju:
“Znašli smo se pred pastjo, da zaradi numerične deprivilegiranosti mladi niso zanimivi za politične akterje, za politične stranke. To pomeni, da ti politični akterji, ki sestavljajo vlade in ključne politike, mlade zanemarijo. To ni pavšalna teza, to so trditve, ki so bile vedno potrjene. In gre za preprosto enačbo: če te ni na volišču, te potem tudi ne bo znotraj ukrepov, ki bodo reševali določen položaj oziroma bodo ti ukrepi nizko na prioritetnem seznamu.”
Reševanje mladinske problematike – od prekarnosti, dostopnosti stanovanj, do politične participacije – torej že samo po sebi ni na vrhu prioritet političnih programov, če umanjkajo še tisti, ki bi na volitve lahko prišli, se zadeva le poglablja. Medlo oz. necelovito reševanje mladinske problematike je tudi posledica dejstva, da sodijo pristojnosti glede reševanja določenega vprašanja pod eno ministrstvo, drugo vprašanje pa pod drugo. Prave koordinacije in pregleda ni, pravi Tomaž Deželan, v Sloveniji bi torej potrebovali samostojen organ, ki bi deloval pod vlado in bi imel sredstva, moč in pregled nad položajem.
Težava je tudi pomanjkanje podatkov, v Sloveniji sploh ne vemo, kaj se dogaja z mladimi. Eden izmed novejših globalnih indeksov, ki govori o blaginji mladih in ga je Deželan razvil skupaj z bruseljskimi strokovnjaki – indeks razvitosti mladih –, sicer kaže dobro sliko. Slovenija se je med 154 državami znašla na odličnem 16. mestu. Smo na vrhu po dostopnosti do znanja in osebne varnosti, vendar Deželan opozarja, da imamo tudi težave: to je dostopnost do stanovanj (115. na svetu), percepcija korupcije (109. na svetu), odprtost mladih do imigrantov (133. mesto). Že dalj časa pa imajo mladi tudi težave na trgu dela.
Pri tem po mnenju raziskovalca in političnega analitika ne gre toliko za samo zaposljivost, temveč za prekarne oblike dela, v katere so vključeni mladi: nenehno podaljševanje pogodb o zaposlitvi, espeji, druge, krajše oblike delovnih razmerij. Vsa ta razmerja so si izmislili delodajalci zato, da ostajajo fleksibilni. Fleksibilni pa ostajajo, pravi Deželan, na račun mladih.
Izr. prof. dr. Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
Zadnje parlamentarne volitve so vsaj na začetku nekoliko zamajale splošno sprejeto mnenje, da mlade politika ne zanima in se zato ne udeležujejo volitev. Strokovnjaki in nato podatki volilne komisije pa so prve ocene o tem, da so mladi v veliki meri odšli na volišče, zavrnili. Mladi se v primerjavi s starejšimi generacijami še vedno v manjšem deležu odpravljajo na volitve.
Kaj to pomeni za demokratičnost države in za naslavljanje ter reševanje problematike mladih, na primer trga dela in stanovanjske politike? Kljub boljšim gospodarskim rezultatom in izboljšanju zaposlitvenih priložnosti mladih so mladi še vedno ena izmed skupin v slovenskih družbi, ki je najbolj podvržena tveganju revščine in nestanovitnim razmeram na trgu dela. O položaju in politični participaciji mladih smo se pred mednarodnim dnem mladih, ki ga OZN zaznamuje 12. avgusta, pogovarjali z izr. prof. dr. Tomažem Deželanom s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Zadnje parlamentarne volitve v Sloveniji so potrdile smernice v politični participaciji mladih – ti se v manjši meri kot starejše generacije odpravljajo na volišča. Dr. Deželan pa opozarja, da niso problematični le najmlajši volivci, temveč tudi tisti, stari do 45 let. Obe skupini sta namreč v razmerju do drugih dveh (od 45 do 60 let in od 60 let naprej) v veliko manjši meri oddali svoje glasove.
“Pomeni, da lahko čez 30, 25 let dobimo demokracijo s 30-odstotno volilno udeležbo. To pa je problem. Ravno ti podatki državne volilne komisije kažejo na to, da volilna participacija ni problem mladih, je v bistvu že problem volivcev, volivcev, ki so stari do 45 let. In čez 15 let bo to problem delovno aktivne populacije. To pa je ogromen problem! Tisto, kar je prej veljalo za težavo mladih, zdaj postaja težava slovenske demokracije.”
Vse manj volivcev bo odločalo o usodi države, zato Deželan svari pred demokracijo elit. Mladi so že zaradi demografskih dejavnikov v nezavidljivem položaju:
“Znašli smo se pred pastjo, da zaradi numerične deprivilegiranosti mladi niso zanimivi za politične akterje, za politične stranke. To pomeni, da ti politični akterji, ki sestavljajo vlade in ključne politike, mlade zanemarijo. To ni pavšalna teza, to so trditve, ki so bile vedno potrjene. In gre za preprosto enačbo: če te ni na volišču, te potem tudi ne bo znotraj ukrepov, ki bodo reševali določen položaj oziroma bodo ti ukrepi nizko na prioritetnem seznamu.”
Reševanje mladinske problematike – od prekarnosti, dostopnosti stanovanj, do politične participacije – torej že samo po sebi ni na vrhu prioritet političnih programov, če umanjkajo še tisti, ki bi na volitve lahko prišli, se zadeva le poglablja. Medlo oz. necelovito reševanje mladinske problematike je tudi posledica dejstva, da sodijo pristojnosti glede reševanja določenega vprašanja pod eno ministrstvo, drugo vprašanje pa pod drugo. Prave koordinacije in pregleda ni, pravi Tomaž Deželan, v Sloveniji bi torej potrebovali samostojen organ, ki bi deloval pod vlado in bi imel sredstva, moč in pregled nad položajem.
Težava je tudi pomanjkanje podatkov, v Sloveniji sploh ne vemo, kaj se dogaja z mladimi. Eden izmed novejših globalnih indeksov, ki govori o blaginji mladih in ga je Deželan razvil skupaj z bruseljskimi strokovnjaki – indeks razvitosti mladih –, sicer kaže dobro sliko. Slovenija se je med 154 državami znašla na odličnem 16. mestu. Smo na vrhu po dostopnosti do znanja in osebne varnosti, vendar Deželan opozarja, da imamo tudi težave: to je dostopnost do stanovanj (115. na svetu), percepcija korupcije (109. na svetu), odprtost mladih do imigrantov (133. mesto). Že dalj časa pa imajo mladi tudi težave na trgu dela.
Pri tem po mnenju raziskovalca in političnega analitika ne gre toliko za samo zaposljivost, temveč za prekarne oblike dela, v katere so vključeni mladi: nenehno podaljševanje pogodb o zaposlitvi, espeji, druge, krajše oblike delovnih razmerij. Vsa ta razmerja so si izmislili delodajalci zato, da ostajajo fleksibilni. Fleksibilni pa ostajajo, pravi Deželan, na račun mladih.
V tokratnem sredinem Intervjuju bomo gostili filmskega in gledališkega igralca. Dario Varga je v svoji dolgoletni igralski karieri pomembno zaznamoval slovensko gledališče. Že 32 let je stalni član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Je prejemnik različnih nagrad in priznanj gledališke stroke in občinstva. Temu je znan tudi z malih zaslonov po vlogah v nadaljevankah in filmih, kot so Halgato, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Naša mala klinika. Zdaj ga lahko spremljamo v glavni vlogi v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Kdo je v resnici inšpektor Vrenko in kako je potekalo snemanje med epidemijo? Vse to bo Dario Varga zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
V zadnjih tednih se je zgoščenosti političnega dogajanja pridružilo še dogajanje na računskem sodišču. Osnutek revizije o nakupu zaščitne opreme se je zataknil pri namestniku predsednika računskega sodišča. Sledila so vprašanja, ukrepi, medijske izjave predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela in nazadnje - luč je posijala na Veselovo vlogo in zaslužek pri Mednarodni nogometni zvezi. O zadnjem dogajanju in o pomembnejših vsebinah revizij ga bomo zato vprašali v sredinem Intervjuju. Vodila ga bo Maja Derčar.
Če smo prvo sredo v iztekajočem se letu poslušali izbor intervjujev leta 2019, pa bomo to sredo zaokrožili z odlomki nekaterih pogovorov iz leta 2020. 50 tednov, 50 intervjujev. Prav vsi so zaznamovali to nenavadno leto, ki ga z nekaterimi sogovorniki zdaj tudi zaključujemo. Lucija Fatur.
Na 30. obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije je gostja intervjuja na Prvem filozofinja in sociologinja doktorica Spomenka Hribar. Od začetka je bila vključena v procese osamosvajanja in nastajanja nove države, v svoji doslednosti je bila moteča za nedosledneže. Formalno smo dobili lastno državo, kakšna je njena vsebina 30 let pozneje? Je uvid lastnih političnih interesov pomembnejši od nacionalnih interesov? Ali je narodna sprava postala moteča ovira za obračun in poračun? Se globoka država udejanja s preurejanjem slovenske družbe v ozadju premagovanja epidemije? Z doktorico Spomenko Hribar se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Boštjan Videmšek je poročal s številnih kriznih žarišč in poročal o humanitarnih posledicah vojn in konfliktov. O ljudeh, ki so izgubili vse. V svoji knjigi Plan B se posveča krizi, ki preti vsemu človeštvu, vse bolj grozeči podnebni katastrofi in nekaterim projektom spopadanja z njo. Projektom, ki vzbujajo nekaj upanja. Planeta B namreč nimamo.
Ob svetovnem dnevu človekovih pravic bomo govorili o diskriminaciji – dogaja se tudi pri nas, na vseh področjih družbenega življenja, in pomeni kršenje človekovih pravic. Primere obravnava zagovornik načela enakosti, ki smo ga uzakonili leta 2016 in s tem zadostili evropski direktivi. To funkcijo opravlja Miha Lobnik. V nasprotju s pristojnostmi varuha človekovih pravic pristojnosti zagovornika načela enakosti segajo ne samo na področje javnega, temveč tudi na področje zasebnega sektorja. Kateri so najpogostejši primeri prijave diskriminacije, kako lahko zagovornik ukrepa, pa tudi, kakšne so njegove ugotovitve glede dostopnosti bolnišničnega zdravljenja za oskrbovance v domovih za starejše v obdobju covida, v intervjuju.
Novinarstvo je prvi, še grobi osnutek zgodovine, je prepričan Michael Goldfarb, prekaljeni ameriški novinar in publicist, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja proslavil z delom za NPR, ameriško nacionalno radijsko hišo, in za sloviti britanski BBC. Pokrival je zelo različne teme – od vojn v Bosni in Iraku prek iskanja izhoda iz konflikta na Severnem Irskem do zgod in nezgod na angleškem kraljevem dvoru. Za večdelno reportažo o življenju na ameriškem srednjem zahodu je leta 1994 prejel prestižno nagrado sony, ki jo podeljuje britanska Radijska akademija. Na prelomu tisočletja je poučeval na Harvardu, potem pa se je posvetil pisanju knjig, med katerimi je najbrž največ pozornosti javnosti in priznanj za novinarsko odličnost požela tista, v kateri je popisal zgodbo svojega iraškega prijatelja, umorjenega časopisnega urednika Ahmada Shawkata. Danes Goldfarb že četrto leto vodi podkast FRDH. Kratica je akronim za First Rough Draft of History, se pravi za prvi grobi osnutek zgodovine, in temu primerno Goldfarb tu govori predvsem o načinih, kako bližnja pa tudi bolj oddaljena preteklost vpliva na sedanjost. To Goldfarbovo povezovanje preteklega s sedanjim je moč zlahka opaziti tudi v njegovem razmišljanju o nezavidljivem gospodarskem, družbenem in političnem položaju, v katerem se je ob koncu Trumpovega mandata znašla Amerika. Zakaj so torej Združene države v krizi in kdo vse je za to odgovoren? Odgovor smo iskali v oddaji Intervju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.
Tokratni gost oddaje Intervju je filozof prof. dr. Igor Pribac s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je širši javnosti znan kot analitik družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji ter tujini. V času izrednih razmer zaradi pandemije in velikih sprememb tako na globalnem političnem parketu kot v družbi v obče, ga je pred mikrofon povabila voditeljica Martina Černe.
Monika Ažman je nastopila drugi mandat predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in zelo dobro pozna izjemne razmere, v katerih so se zaradi koronavirusa znašle medicinske sestre in drugo osebje v zdravstvenem sistemu. Sporočila so zelo jasna. Soočamo se s kadrovskim pomanjkanjem, zaradi katerega k pomoči pozivajo študente in celo prostovoljce in veliki izpostavljenosti okužbam, ki so dodobra zdesetkale vrste medicinskih sester. Potrpežljivosti in predanosti medicinskega osebja se gotovo pridružuje tudi strah in človečnost, ki kdaj tudi bremeni. Bomo iz te izkušnje odšli močnejši, z večjim zavedanjem, da plačna podcenjenost hromi zdravstveni sistem?
Svoboda medijev in zaščita novinarjev sta za delovanje demokracije osrednjega pomena. V razgibani in ponekodzelo koncentrirani radijski krajini imajo izjemen pomen javni radijski servisi. Radio Slovenija pridobiva nove poslušalce, med pandemijo se je zaupanje v njegove programe in vsebine še okrepilo. Kakšen je sicer položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi radijskimi postajami po Evropi? Ali so digitalne platforme adut, s katerim nacionalni radio nagovarja nove generacije poslušalcev? Zakaj Slovenija potrebuje razvojno naravnano medijsko zakonodajo, usmerjeno k javnosti? Sredi nove resničnosti med izzivi in težavami bo na 92-i rojstni dan Radia Slovenija gost sredinega intervjuja njegov direktor Mirko Štular.
Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok in tudi zato bomo v oddaji Intervju gostili uglednega slovenskega enologa, vinskega in šampanjskega viteza Alojza Filipiča, ki je pred dobrimi štirimi desetletji v našem jeziku ponovno uveljavil besedo penina. Danes upokojeni strokovnjak, ki ga poleg žlahtne kapljice navdušuje šport in še veliko vsega, je od predlani nosilec najvišjega priznanja – zlatega grba občine Gornja Radgona, svojo poklicno pot pa je preživel po večini v Radgonskih goricah, kjer je med drugim uvedel tudi tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Z zanimivim in iskrivim Alojzom Filipičem se pogovarja Lidija Kosi.
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček
Zvone Černelič iz Dečnega sela pri Brežicah ni običajen kmet, na 40 ha, od tega je večina najetih kmetijskih zemljišč, ekološko kmetuje od leta 2003, leta 2014 pa so pridobili certifikat Demeter, ki zagotavlja najodličnejšo hrano, pridelano po načelih biodinamike. Junija letos je njegova kmetija v konkurenci 77-ih prijavljenih prejela nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljuje Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja za projekte s temo biogospodarstva in blaženja podnebnih sprememb. Evropska komisija in širša javnost je v njegovem načinu kmetovanja, ki temelji na kolobarjenju, gnojenju z biodinamičnim kompostom domačega goveda in setvijo mešanih posevkov prepoznala prispevek k izboljševanju rodovitnosti tal in zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje. Prispevajo tudi k čistejšemu zraku in bolj zdravemu okolju. Svoje znanje in izkušnje delijo z drugimi in tako pripomorejo k boljšemu svetu.
Doktor Erik Kerševan je vrhovni sodnik, eden najmlajših, in dobro leto tudi predsednik Sodnega sveta. Na vrhovno sodišče je prišel naravnost iz akademske sfere – pred tem ni bil sodnik. Je specialist za upravni postopek in upravni spor, več kot 15 let je predaval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. A samo akademska kariera mu ni bila dovolj. Med drugim je bil generalni sekretar Ustavnega sodišča, krajši čas pa tudi svetovalec tedanjega predsednika države Danila Türka. Kot vrhovni sodnik je sodeloval v senatu, ki je v postopku kot pričo zaslišal takratnega predsednika vlade Mira Cerarja in razsodil, da je treba ponoviti glasovanje na referendumu o drugem tiru.
Nekdanji poklicni košarkar Matjaž Smodiš je dolgoletni slovenski reprezentant, trikratni evropski klubski prvak z Virtusom iz Bologne in moskovskim CSKA. Bogato kariero je začel v Novem mestu, kjer je leta 2000 s KK Krka osvojil prvi naslov državnega prvaka in tudi po vrnitvi iz tujine je leta 2012 kariero v dolenjski prestolnici končal z naslovom državnega prvaka. Zdaj je podjetnik, dejaven je v upravnem odboru KK Krka in športni direktor kluba Žoltasti troti.
V Intervjuju gostimo predsednika krovne evropske nogometne organizacije Uefa Aleksandra Čeferina. Če je bil pred desetletjem dejaven predvsem na področju prava in je bil z zastopanjem razvpitih primerov pogosto na očeh javnosti, pa so danes njegovi izzivi povsem drugačni. Tako kot ves svet tudi on bije boj z nevidnim sovražnikom in se trudi, da bi nogomet ostal živ. Med epidemijo je z donacijo zaščitne opreme pritegnil veliko pozornosti. Prav tako pa veliko pozornosti pritegnejo njegova stališča glede sedanjega dogajanja v družbi, ki temeljijo tudi na optimizmu in pozitivnosti. S predsednikom ta hip najvplivnejše športne organizacije na svetu se bo pogovarjal Marko Rozman.
»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec avgusta je iz Slovenije odšla veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, gospa Sophie Honey. V našo državo je prišla spomladi leta 2015. Začetek njenega delovanja pri nas je bil poseben, saj je bila prvič imenovana za veleposlanico, še bolj pa zato, ker je na ta položaj prišla nekaj mesecev po sinovem rojstvu.
Neveljaven email naslov