Prvega maja letos bo minilo 60 let od prve izdaje časopisa z imenom Delo, celoletno praznovanje pa medijska hiša Delo začenja že danes (9. januarja). Jure Apih je bil z delom na Delu povezan skoraj štiri desetletja: od kreativnega direktorja prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji, Studia Marketing Delo, prek urednika politično-informativnega tednika Teleks, do glavnega urednika in predsednika uprave Dela. Zakaj je ideja, da časopis lahko kupi bralce zgolj iluzija? O komercializaciji in monopolih v slovenski medijski krajini, o mokrih sanjah politike imeti »svoje« medije, in tudi, zakaj so mediji krivi za vse ter kam so se izgubili slovenski »brandi«.

Prvega maja letos bo minilo 60 let od prve izdaje časopisa Delo, Jure Apih je bil z delom tam povezan skoraj štiri desetletja

Prvega maja letos bo minilo 60 let od prve izdaje časopisa z imenom Delo, celoletno praznovanje pa medijska hiša Delo začenja že danes (9. januarja). Jure Apih je bil z delom na Delu povezan skoraj štiri desetletja: od kreativnega direktorja prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji, Studia Marketing Delo, prek urednika politično-informativnega tednika Teleks, do glavnega urednika in predsednika uprave Dela.

Jure Apih vidi časopis prihodnosti kot intelektualni izdelek. V njem hoče dobiti razmišljanja pametnih, obveščenih, razgledanih, lucidnih novinarjev.

Meni se je časopis vedno zdel kot pismo, ki ga novinar piše bralcu. Je neposredna in individualna oblika komunikacije, čeprav je natisnjen v nakladi več tisoč ali več deset tisoč izvodov.

V spominu nekoliko starejših slovenskih bralcev je tednik Teleks, ki je v svojem času veljal za veliko osvežitev na slovenskem medijskem prostoru, bil je tiha avantgarda, Jure Apih pa je z njim “prezgodaj kikirikal”.

Državljanski pogum Slovencev se je rodil konec osemdesetih let v pismih bralcev v Delovem PP 29.

Ko primerja razmere v medijih nekoč in danes, ne idealizira preteklosti, ugotavlja pa, da je svet postal tako brutalen, da nikogar več ni sram funkcionirati na pritlehen način.

V družbi je določena distribucija moči, vpliva, nesramnosti, ki strukturira družbo ne glede na sistem, v katerem je. Zato se sprašujem, ali smo sploh imeli drugo možnost, bi sploh lahko izbrali drugačno pot?

Zaupanje v medije in novinarje je izjemno nizko. Po Apihovem mnenju precej odgovornosti za nastali položaj nosi novinarski ceh. Novinarji se velikokrat znajdejo med vizijo poslanstva in prisilo ekonomske uspešnosti.

Profesionalna odličnost zagotavlja tudi ekonomsko uspešnost.