Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
768 epizod
768 epizod
Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Gostje oddaje so jezikoslovci, učitelji, prevajalci, informatiki, inženirji, pravniki, zdravniki, psihologi, predstavniki ranljivih skupin idr.
Zdi se, da je pri nastajanju novega slovarja slovenskega jezika konkurenca. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pripravlja popolnoma nov Slovar slovenskega knjižnega jezika, drugega pa načrtuje skupnost 50-tih interdisciplinarnih strokovnjakov, ki so nedavno izdali obsežno monografijo Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve. Ali je takšna konkurenca lahko dobra za slovensko jezikovno skupnost, se bomo pogovarjali z red. prof. dr. Vojkom Gorjancem s Filozofske fakultete v Ljubljani, glavnim koordinatorjem nastajanja monografije.
Znakovni jezik, ki ga uporabljajo gluhi in naglušni, ni univerzalen, ampak ima vsak narod svojega. Zanimive so razlike med posameznimi besedami oziroma gibi, ki so lahko tudi kulturološko določeni. Ameriški znak za očeta ponazarja nekoga, ki nosi kapo, slovenski pa nekoga, ki ima brke. Pred dnevom slovenskega znakovnega jezika – ta bo v soboto, 14. novembra – je gost oddaje Jezikovni pogovori Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Pogovarjali se bomo o razvoju znakovnega jezika in njegovi razširjenosti. Uporabljajo ga tudi potapljači, piloti in motoristi.
V romskem jeziku se kaže svojevrsten način življenja Romov. Romski jezik pozna množico narečij, med katerimi imajo nekatera značaj lastnega jezika; besede imajo pogosto več pomenov; jezik se je do nedavnega ohranjal predvsem ustno; manj pa je tudi besedišča, saj Romi ne delujejo v večji meri na vseh področjih družbe. Pred svetovnim dnevom romskega jezika bomo v Jezikovnih pogovorih osvetlili značilnosti in izzive sporazumevanja Romov v ožji in širši skupnosti. Gost oddaje je Stane Baluh, direktor Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti.
V Sloveniji v osnovnih šolah vsako leto obiskuje pouk 700 otrok staršev priseljencev, v srednjih šolah pa 500 otrok, ki izrazijo željo po dodatnem znanju slovenščine. V prihodnje bi se ta številka utegnila povečati, če bo ciljna država beguncev postala tudi Slovenija. Pri Centru za slovenščino so pripravili tečaj slovenščine za učence in dijake priseljencev. Udeležilo se ga je 119 tečajnikov iz 15 držav: iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Rusije, Ukrajine, s Kosova, iz Irana, Iraka, Somalije, Srbije, Kitajske, Hrvaške, Brazilije, Južne Koreje, Črne gore in Združenih držav Amerike. Kako se spoprijemamo z izzivom vključevanja otrok priseljencev v slovenske šole, smo se pogovarjali z Mihaelo Knez s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani.
Nove tehnologije so izboljšale sporazumevanje slepih in slabovidnih. Omogočile so jim uporabo računalnikov in drugih naprav, sintetizatorji govora pa jim lahko še bolj približajo pisane vsebine. Kakšne so vse te možnosti, smo se pogovarjali s Tomažem Wrabrom, predsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.
V Evropski uniji veljajo različni pogoji do priseljencev za vstop v državo, za pridobitev dovoljenja za prebivanje, za pridobitev državljanstva … Najbolj stroge zahteve veljajo na Nizozemskem, saj znanje nizozemščine preverjajo že ob samem vstopu v državo, za pridobitev državljanstva pa morajo priseljenci pokazati ne le znanje jezika, ampak tudi poznavanje kulture, družbe in ustavne ureditve. Tudi v nekaterih deželah v Nemčiji so za prosilce za nemško državljanstvo pripravili sto vprašanj v zvezi s tamkajšnjo kulturo in družbo, enako pa velja tudi za našo sosedo Hrvaško. Pri nas pa smo predvsem osredotočeni na znanje jezika. Poznavanja slovenske kulture in družbe na izpitu ne preverjamo. Kako se sploh preverjajo tovrstna znanja? Za katere poklice in na kateri ravni se pri nas zahteva znanje slovenščine? Kakšni so primeri dobrih praks? Gostja je dr. Ina Ferbežar s Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, kjer so nedavno prenovili sistem preverjanja in potrjevanja znanja slovenščine kot neprvega jezika. S tem večletnim projektom so med drugim želeli zadostiti tudi visokim evropskim standardom, ki veljajo na področju preverjanja jezikovnega znanja.
Ni skrivnost v tem, kaj poveš, temveč kako to poveš, pravijo. Od načina stavčne in besedne melodije je lahko namreč razvidno marsikaj, izdaja naš narečni izvor, čustva, razkriva celo socialne vloge. Zanimivo je, da se novorojenčki naučijo zaznavati okolico prav skozi glasovno intonacijo in da imajo velike težave z intonacijo v robotiki in tem, kako računalniške sisteme priučiti intonacijo. V Jezikovnih pogovorih o vlogi, umetnosti in prevarah intonacije. Slišali pa boste tudi, kako zveni intonacijsko eden izmed najbolj pestrih jezikov - kitajščina.
Gruzijska abeceda ima tri načine pisanja, ki imajo tri različne socialne in kulturne funkcije: mrgvlovani, nuskhuri in mkhedruli. Gruzijščina ne sodi v nobeno skupino jezikov, ampak je samosvoj kavkaški jezik. Nima velikih in pisanih črk. Piše se fonetično, torej piši kot govoriš. Nima dvoglasnikov, naglašenih besed in ne pozna spolov. O značilnostih tega nenavadnega jezika smo se pogovarjali z Mihaelom Maroltom z gruzijskega veleposlaništva.
Papua Nova Gvineja velja za jezikovno najbolj raznoliko območje. 6 milijonov prebivalcev govori približno 840 jezikov, ki se na Novi Gvineji delijo na 26 jezikovnih družin. Ob tem je zanimivo, da jezikovna raznolikost ni posledica geografskih dejavnikov, ampak kulturnih. Dve majhni vasici, ki se geografsko stikata, lahko namreč na Papui Novi Gvineji pripadata različnim jezikovnim družinam. Kako je to mogoče? Od kod izvira jezikovna inovativnost tamkajšnjih prebivalcev? Gostja bo antropologinja dr. Darja Hoenigman, ki na Papui Novi Gvineji sodeluje v projektu za dokumentiranje ogroženih jezikov. Za svoje delo je prejela avstralsko nagrado za inovacije v lingvistiki. Vir fotografije: Darja Hoenigman
Na sodiščih se pogosto zgodi, da je realnost govora daleč od knjižne izreke in celo razumljivosti. Nemalokrat pa se tudi dogaja, da stranka v sodnem postopku nima interesa vsega povedati po resnici. Njene izjave lahko zato vsebujejo mašila, ponavljanja, nejasne izgovarjave, jecljanja in druge jezikovne napake. Kako to vpliva na samo presojo sodnikov in kakšni so jezikovni izzivi slovenskih sodišč, smo se pogovarjali z dr. Hotimirjem Tivadarjem.
Na mednarodni dan pismenosti se bomo posvetili vprašanju oblikovanja jezikovne zavesti v otrokovih najzgodnejših letih. Od tega oblikovanja je odvisna šolska uspešnost otrok in njihov razvoj mišljenja. Takrat so ključni socialni konteksti, kot so: skupno branje odraslih in otrok, simbolne igre, izobrazba staršev in kakovost družinskega okolja. Kdaj in kako se začenja razvijati pismenost? Koliko je od razvoja govora odvisen razvoj mišljenja? Na kakšen način lahko starši spodbudijo razvoj jezikovne zavesti pri svojih otrocih? O vsem tem vnovič z dr. Ljubico Marjanovič Umek, redno profesorico razvojne psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Oddaja je bila prvič na sporedu 8.7.2013
Čeprav latinščina velja za mrtev jezik, med nami živi veliko latinskih izrazov. Pri številnih sploh ne bi pomislili, da lahko kaj pomenijo v tem jeziku. Le redki vedo za pravi pomen besed, kot so vegeta, cockta, Mercator, Emporium, avtobus, telefon in radirka. Čeprav latinščina lahko razširi marsikatero področje znanja, poučevanje tega jezika v osnovnih šolah zamira. V čem je smisel učenja latinščine, bomo na prvi šolski dan vprašali dolgoletno učiteljica latinščine na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani Aleksandro Pirkmajer Slokan.
Členki so kot besedne vrste manipulativne. Če v stavek vstavimo besede šele, tudi, verjetno, potem lahko sprevrnemo ves stavek. Strokovna besedila naj zato ne bi imela veliko členkov, saj lahko z njimi relativiziramo verodostojnost besedila. O naravi členkov s prof. dr. Andrejo Žele, avtorico Slovarja slovenskih členkov.
Judje so verjetno edini narod, ki mu je uspelo oživiti mrtev jezik. Hebrejščino so v svoji matični deželi nehali govoriti več kot stoletje pred našim štetjem, saj so takrat začeli prevzemati aramejščino, zatem grščino in potem še arabščino. Drugje po svetu so prevzemali jezike okolja ali pa razvili poseben jezik za območje, na katerem so živeli. Šele v 19. stoletju so judovski učenjaki in znanstveniki svoj jezik približali tistemu, ki so ga govorili njihovi predniki ob začetku našega štetja, poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar in antropolog, izvrsten poznavalec judaizma. Goran Dekleva se je z njim pogovarjal o tem, kako je nekoč mrtev hebrejski jezik našel pot skozi množico drugih jezikov, ki so jih Judje govorili v svoji zgodovini, in postal moderna hebrejščina.
Literatura, ki je polna vulgarizmov, sproža zgražanje pri bralcih. Za nekatere tudi skladnja, zgradba besedila in besedni red, ki odslikavajo govorjeni jezik, ne spadajo v prozna dela. Prvine govorjenega jezika so sicer pisatelji že v 18. stoletju vnašali v besedila, vendar ne tako neposredno kot sodobni avtorji. Ali takšna prozna dela lahko obogatijo slovenski jezik? Zakaj se pisatelji odločajo za spontan govorjeni jezik? Koliko so prozna besedila lahko verodostojen posnetek govorjenega jezika? O tem vnovič v oddaji z izr. prof. dr. Mojco Smolej z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Mikrojeziki opravljajo družbeno sporazumevalno vlogo namesto krovnega knjižnega (makro)jezika. Slovenski knjižni mikrojeziki so rezijanski, beneškoslovenski in porabsko-slovenski. »Zaradi odsotnosti oziroma pomanjkljive prisotnosti slovenskega knjižnega jezika ter posledično tudi njegove narodnozdruževalne in narodnopredstavniške vloge njihovi govorci niso mogli popolnoma izoblikovati zavesti o pripadnosti neki nadpokrajin¬ski, vseslovenski narodni skupnosti,« je zapisal doc. dr. Matej Šekli. Z njim se bomo pogovarjali o vrstah in načinih oblikovanja mikrojezikov, vprašali pa se bomo tudi, ali je na osnovi knjižnega mikrojezika mogoče definirati pojem mikronaroda.
»Pri ohranjanju konceptualne jezikovne homogenosti slovenske narodne skupnosti ne gre le za problem znotrajjezikovne variantnosti, temveč tudi za problem slovenskega miselnega dopuščanja sobivanja drugih jezikovnih skupnosti v Republiki Sloveniji. Je slovenska država zadostna garanci¬ja vitalnosti slovenske jezikovne skupnosti, da se Slovencem in Slovenkam ne bi bilo treba bati nominalnega priznavanja ali omogočanja širšega nabora skupnostnih jezikovnih pravic nemške, albanske, bosanske, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske jezikovne skupnosti«, se sprašuje prof. dr. Marko Stabej, v svojem prispevku za letošnji Seminar za slovenski jezik, literaturo in kulturo. Z njim se bomo pogovarjali o vlogi države pri poenotenju slovenske jezikovne skupnosti. Oddajo je pripravil Aleksander Čobec.
Za Porabske Slovence njihova narečna materinščina – porabščina ni samo navadno narečje, ampak jezikovni temelj njihove slovenske etnične zavesti. Poveličevanje knjižnega jezika na račun porabskega narečja je zato vzbujalo pri Porabcih občutek manjvrednosti, zaradi česar se niso mogli močneje jezikovno-etnično identificirati s slovenstvom. Svoje so dodali še ekonomsko-politični vidiki izoliranosti Porabja od matice in vezi med rojaki so bile močno načete. Kako dolgo še porabščina, smo se spraševali s Francijem Justom, literarnim zgodovinarjem, ki živi in ustvarja v Prekmurju.
V preteklosti se je utrjevalo prepričanje, da lahko samo knjižna oblika slovenščine povezuje Slovence v narod. Nekatere izkušnje pa kažejo, da ima tako stališče, če ga spremlja negativen odnos do narečij, celo raznorodovalen učinek. Negativen odnos do narečij se lahko občuti kot negativen odnos do domačega okolja. Številni Slovenci, ki živijo zunaj meja Slovenije, so čutili manjvrednost, ko se je poveličeval knjižni jezik in so se negativno označevala njihova narečja. To je med njimi pripomoglo k opuščanju slovenščine kot družinskega in maternega jezika ter spodbudilo prevzemanje jezika okolja. Kakšen je raznorodovalni učinek negativnega odnosa do narečij, smo se pogovarjali s prof. dr. Vero Smole, predstojnico Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
»Od slovenskih mitov, predvsem negativnih, se moramo Slovenci dokončno posloviti in neobremenjeno, samozavestno raziskovati, delovati in živeti slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki ima na območju Republike Slovenije svoj osrednji prostor,« je zapisal predsednik 51. Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo Hotimir Tivadar. Kakšen je ta neobremenjeni pogled? Kako se spremembe kulturne krajine kažejo v jeziku? Kakšne so težnje pri uvajanju angleščine v slovenski znanstveno-pedagoški prostor? Odgovori v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov