Pripornik v koprskem zaporu je po dveh poskusih samomora moral mesec dni v spodnjem perilu spati pod lučjo in kamerami. Kot izpostavljajo v Uradu varuha človekovih pravic, zapor ob tem ni izdal niti primerne odločbe niti ni vodil ustrezne evidence. Ali kadrovska stiska opravičuje ravnanje zapora? Ali lahko zapori prevzemajo vlogo psihiatričnih ustanov?

Mesec dni spanja v posebni sobi zapora – pod lučjo in kamero. Sliši se kot eden od primerov mučenja, na katere opozarjajo človekoljubne organizacije po svetu. A v primeru iz koprskega zapora, ki ga je predstavila varuhinja človekovih pravic, ne gre za mučenje, saj namen dejanja ni bilo kaznovanje, zastraševanje ali pridobivanje priznanja, ampak zagotavljanje varnosti pripornika, ki je imel samomorilna nagnjenja.

Kljub temu pa so se dogajale nepravilnosti, ki kažejo, da sistem dopušča improvizacijo v kadrovsko podhranjenih zaporih, čeprav ti niso namenjeni prevzemanju vloge psihiatričnih ustanov.

Zakon bivanje v sobi za osamitev, znani kot “medicinka” ali “soba za umirjanje”, omejuje na največ 12 ur. Po mnenju sogovornikov ta soba ni namenjena prenočevanju ves mesec.

Namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih po pregledu listinske dokumentacije v spisu pripornika pravi, da ob tem ni bila ustrezna niti evidenca: “Odločba ni bila izdana. Ob tem bi se po našem mnenju morale beležiti tudi druge okoliščine take namestitve. Predvsem smo kot problematično ugotavljali to, da niso beležili, kolikokrat je pripornik dobil vodo, saj se je pritoževal nad tem.”

Evropski odbor za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega postopanja ali kaznovanja je Slovenijo že ob obisku leta 2012 opozoril, da je vsak obiskani zavod za prestajanje zaporne kazni imel sobo za osamitev. Delegacija je že takrat ugotovila, da 12-urni rok v tej sobi z videonadzorom ni bil vedno upoštevan, prav tako pa je bila seznanjena tudi z navedbami, da so bili zaporniki v to sobo nastanjeni brez oblačil.

V celjskem zaporu so jih ob tem včasih celo vklenili v lisice. Po mnenju odbora je takšna praksa nesprejemljiva in bi jo lahko šteli tudi za ponižujoče ravnanje.