Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Ugotovila je, da dežurni higienik zanje ni odgovoren, v tamkajšnji komunali so ji predlagali, naj jih zakoplje. Po dodatnih preverjanjih je ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih odpelje v Koto v Ljubljano. Če bi živela denimo na Vipavskem, ne bi bilo težav, saj tam lokalna skupnost poskrbi za odvoz in uničenje teh odpadkov.
Po prvih preverjanjih, kako je treba ravnati z odpadki pri zakolu živali na domu, smo ugotovili dvoje: kjer imajo dolgoletno tradicijo reje drobnice, lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti.
Mag. Ivan Ambrožič je na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odgovoren za ravnanje s klavniškimi odpadki. Kot pojasnjuje, je po pravilniku o zakolu za lastno uporabo lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke.
Podobno kot na Dolenjskem tudi na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Edino območje, kjer imajo zgledno urejen sistem zbiranja klavniških odpadkov, je Štajerska.
V koncesijski pogodbi za ravnanje s klavniškimi odpadki so določene tudi najvišje odkupne cene zanje: za kilogram klavniških odpadkov morajo uporabniki odšteti vsega 19 centov za kilogram.
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov.
Ena od možnosti za dolgoročno ureditev vprašanja teh odpadkov, prijazna tudi malim rejcem, bi bila ta, da bi bolje uporabili razvejano mrežo nacionalne veterinarsko-higienske službe. Ta mora tako ali tako skrbeti za odvoz kadavrov živali, njihovo dejavnost pa bi lahko delno financirale tudi lokalne skupnosti, nekaj bi primaknili rejci. Tako bi se lahko zelo elegantno in v skladu s pravilniki in zakoni znebili odpadkov, ki roko na srce zaradi precej zapletenega sistema razvrščanja klavniških odpadkov in ravnanja z njimi vse prepogosto končajo zakopani na gnoj ali v gozdu. Kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so zakopani klavniški odpadki tudi eden od pomembnih razlogov za konflikte divjih zveri in ljudi. Zato tudi na Zavodu za gozdove podpirajo idejo, da se sistem zbiranja klavniških odpadkov uvede povsod, saj bi skrbnejše ravnanje z njimi zagotovo pripomoglo k manjšemu številu medvedov v okolici naselij.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Ugotovila je, da dežurni higienik zanje ni odgovoren, v tamkajšnji komunali so ji predlagali, naj jih zakoplje. Po dodatnih preverjanjih je ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih odpelje v Koto v Ljubljano. Če bi živela denimo na Vipavskem, ne bi bilo težav, saj tam lokalna skupnost poskrbi za odvoz in uničenje teh odpadkov.
Po prvih preverjanjih, kako je treba ravnati z odpadki pri zakolu živali na domu, smo ugotovili dvoje: kjer imajo dolgoletno tradicijo reje drobnice, lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti.
Mag. Ivan Ambrožič je na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odgovoren za ravnanje s klavniškimi odpadki. Kot pojasnjuje, je po pravilniku o zakolu za lastno uporabo lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke.
Podobno kot na Dolenjskem tudi na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Edino območje, kjer imajo zgledno urejen sistem zbiranja klavniških odpadkov, je Štajerska.
V koncesijski pogodbi za ravnanje s klavniškimi odpadki so določene tudi najvišje odkupne cene zanje: za kilogram klavniških odpadkov morajo uporabniki odšteti vsega 19 centov za kilogram.
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov.
Ena od možnosti za dolgoročno ureditev vprašanja teh odpadkov, prijazna tudi malim rejcem, bi bila ta, da bi bolje uporabili razvejano mrežo nacionalne veterinarsko-higienske službe. Ta mora tako ali tako skrbeti za odvoz kadavrov živali, njihovo dejavnost pa bi lahko delno financirale tudi lokalne skupnosti, nekaj bi primaknili rejci. Tako bi se lahko zelo elegantno in v skladu s pravilniki in zakoni znebili odpadkov, ki roko na srce zaradi precej zapletenega sistema razvrščanja klavniških odpadkov in ravnanja z njimi vse prepogosto končajo zakopani na gnoj ali v gozdu. Kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so zakopani klavniški odpadki tudi eden od pomembnih razlogov za konflikte divjih zveri in ljudi. Zato tudi na Zavodu za gozdove podpirajo idejo, da se sistem zbiranja klavniških odpadkov uvede povsod, saj bi skrbnejše ravnanje z njimi zagotovo pripomoglo k manjšemu številu medvedov v okolici naselij.
"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: Bobo
Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: Bobo
Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.
Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika.
Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.
Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.
Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/Bobo
Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.
Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.
Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom.
Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?
Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.
Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.
V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.
Neveljaven email naslov