Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Ugotovila je, da dežurni higienik zanje ni odgovoren, v tamkajšnji komunali so ji predlagali, naj jih zakoplje. Po dodatnih preverjanjih je ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih odpelje v Koto v Ljubljano. Če bi živela denimo na Vipavskem, ne bi bilo težav, saj tam lokalna skupnost poskrbi za odvoz in uničenje teh odpadkov.
Po prvih preverjanjih, kako je treba ravnati z odpadki pri zakolu živali na domu, smo ugotovili dvoje: kjer imajo dolgoletno tradicijo reje drobnice, lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti.
Mag. Ivan Ambrožič je na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odgovoren za ravnanje s klavniškimi odpadki. Kot pojasnjuje, je po pravilniku o zakolu za lastno uporabo lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke.
Podobno kot na Dolenjskem tudi na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Edino območje, kjer imajo zgledno urejen sistem zbiranja klavniških odpadkov, je Štajerska.
V koncesijski pogodbi za ravnanje s klavniškimi odpadki so določene tudi najvišje odkupne cene zanje: za kilogram klavniških odpadkov morajo uporabniki odšteti vsega 19 centov za kilogram.
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov.
Ena od možnosti za dolgoročno ureditev vprašanja teh odpadkov, prijazna tudi malim rejcem, bi bila ta, da bi bolje uporabili razvejano mrežo nacionalne veterinarsko-higienske službe. Ta mora tako ali tako skrbeti za odvoz kadavrov živali, njihovo dejavnost pa bi lahko delno financirale tudi lokalne skupnosti, nekaj bi primaknili rejci. Tako bi se lahko zelo elegantno in v skladu s pravilniki in zakoni znebili odpadkov, ki roko na srce zaradi precej zapletenega sistema razvrščanja klavniških odpadkov in ravnanja z njimi vse prepogosto končajo zakopani na gnoj ali v gozdu. Kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so zakopani klavniški odpadki tudi eden od pomembnih razlogov za konflikte divjih zveri in ljudi. Zato tudi na Zavodu za gozdove podpirajo idejo, da se sistem zbiranja klavniških odpadkov uvede povsod, saj bi skrbnejše ravnanje z njimi zagotovo pripomoglo k manjšemu številu medvedov v okolici naselij.
676 epizod
Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov
Zadnja leta se vse več ljudi odloča, da trave okoli hiše ali počitniškega bivališča ne kosijo s kosilnicami, ampak zanjo poskrbi nekaj ovac ali koz. In ko se namnožijo, je treba čredo – čeprav majhno – razredčiti. Potem ko je poslušalka iz okolice Trebnjega to naredila, se je pojavila težava – kam s klavniškimi odpadki?
Ugotovila je, da dežurni higienik zanje ni odgovoren, v tamkajšnji komunali so ji predlagali, naj jih zakoplje. Po dodatnih preverjanjih je ugotovila, da ji ne preostane drugega, kot da jih odpelje v Koto v Ljubljano. Če bi živela denimo na Vipavskem, ne bi bilo težav, saj tam lokalna skupnost poskrbi za odvoz in uničenje teh odpadkov.
Po prvih preverjanjih, kako je treba ravnati z odpadki pri zakolu živali na domu, smo ugotovili dvoje: kjer imajo dolgoletno tradicijo reje drobnice, lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti.
Mag. Ivan Ambrožič je na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin odgovoren za ravnanje s klavniškimi odpadki. Kot pojasnjuje, je po pravilniku o zakolu za lastno uporabo lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke.
Podobno kot na Dolenjskem tudi na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Edino območje, kjer imajo zgledno urejen sistem zbiranja klavniških odpadkov, je Štajerska.
V koncesijski pogodbi za ravnanje s klavniškimi odpadki so določene tudi najvišje odkupne cene zanje: za kilogram klavniških odpadkov morajo uporabniki odšteti vsega 19 centov za kilogram.
Vsako leto gre v Sloveniji v zakol približno 100 tisoč jagnjet, pri katerih nastane vsega dve toni odpadkov prve in druge kategorije, kar pomeni slabih 500 evrov stroškov.
Ena od možnosti za dolgoročno ureditev vprašanja teh odpadkov, prijazna tudi malim rejcem, bi bila ta, da bi bolje uporabili razvejano mrežo nacionalne veterinarsko-higienske službe. Ta mora tako ali tako skrbeti za odvoz kadavrov živali, njihovo dejavnost pa bi lahko delno financirale tudi lokalne skupnosti, nekaj bi primaknili rejci. Tako bi se lahko zelo elegantno in v skladu s pravilniki in zakoni znebili odpadkov, ki roko na srce zaradi precej zapletenega sistema razvrščanja klavniških odpadkov in ravnanja z njimi vse prepogosto končajo zakopani na gnoj ali v gozdu. Kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so zakopani klavniški odpadki tudi eden od pomembnih razlogov za konflikte divjih zveri in ljudi. Zato tudi na Zavodu za gozdove podpirajo idejo, da se sistem zbiranja klavniških odpadkov uvede povsod, saj bi skrbnejše ravnanje z njimi zagotovo pripomoglo k manjšemu številu medvedov v okolici naselij.
Pred ginekološko kliniko v Ljubljani se že dlje časa shajajo 'Božji otroci', skupina, ki verjame, da je splav umor. Čeprav ne povzročajo nobenih kršitev javnega reda in miru, nekatere ženske njihovo delovanje doživljajo kot hudo nadlegovanje. V 55. členu Slovenske ustave piše, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno. V ustavi je opredeljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Vse te pravice so zapisane z razlogom.
Operaterji kabelske, internetne in satelitske televizije so na potrošnike že prevalili stroške, nastale zaradi posebnih zahtev komercialnega ponudnika TV programov. Podražitev pa še ni konec, saj je trg nekonkurenčen, regulatorji pa ne delujejo. Zakaj imamo ohromljen in nekonkurenčen trg, zaradi česar za televizijo in internet plačujemo več kot drugod po Evropi?
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v letu 2016 opravil skoraj 3.500 nadzorov nad bolniškimi odsotnostmi. V 205 primerih je pri tem ugotovil kršitev. Kako in s kakšnimi pristojnostmi ZZZS izvaja te kontrole in zakaj specialisti medicine dela opozarjajo, da nadzor nikakor ne bi smel biti glavni način boja za manj bolniških odsotnosti, smo preverili v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.
Kmetje v spodnji Vipavski dolini so siti obljub in sprenevedanja o obnovi vodnega zadrževalnika Vogršček. Zgrajen je bil pred vsega 30 leti, a so po njegovi dograditvi ga niso niti redno vzdrževali, kaj šele skrbeli za obnovo. Prišlo je tako daleč, da je inšpekcija lani poleti celo prepovedala namakanje iz zajetja, saj so v vodi ugotovili presežne vrednosti bakterij fekalnega izvora.
V Kranjski Gori propada počitniški dom, ki je v lasti Slovenskih železnic. Še pred leti so v njem počitnikovali šolski in predšolski otroci, turisti, počitnikovali pa so tudi uslužbenci Slovenskih železnic. Najemnici doma se je iztekla petletna najemna pogodba, na Slovenskih železnicah pa niso bili več pripravljeni pogodbe podaljšati za pet let, temveč samo za eno leto, kar pa se najemnici zaradi vlaganja v objekt ne bi izplačalo. Tako danes dom propada in je sramota tako za občino kot za Slovenske železnice.
V Sloveniji deluje približno 90 detektivov z licenco, podjetij, ki imajo registrirano poizvedovalno dejavnost, pa je več kot 300. Ta podjetja nas med drugim lahko preverjajo, ko smo na bolniški, čeprav gre za dejavnost, ki je v zakonu opredeljena kot detektivska dejavnost. Zakaj je sporno, če lahko po nas poizveduje kdorkoli? Zakaj so posamezniki, ki nimajo detektivske licence, podvrženi manjšemu nadzoru, kot detektivi z licenco?
Visokonapetostni daljnovod Cirkovce – Pince že šest let razburja ljudi v vaseh, kjer je predvidena trasa. Šest let upiranja, pogajanj in protestov zaradi daljnovoda ob stanovanjskih hišah je bilo zaman, saj je zdaj jasno, da niso dosegli ničesar. A vaščani Póbrežja in Šturmovcev v občini Videm se ne dajo in od ELESa zahtevajo, da daljnovod vkoplje pod zemljo. Daniel Poslek preverja, zakaj vkop za ELES ne pride v poštev in o drugih povsem nasprotnih stališčih vseh vpletenih.
Spremenjena socialna zakonodaja s februarjem ukinja zaznambe na nepremičninah in vračanje varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči, a le pod določenimi pogoji. Kakšni so, kdo bo po novem pomoč lahko prejemal brez strahu pred vračilom, komu bo lastnina še zmeraj ovira do socialne pomoči, se bo država odrekla tudi že ustvarjenim dolgovom, je pojasnila pristojna ministrica dr. Anja Kopač Mrak.
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo namerava deregulirati poklic turističnega vodnika. Turistični vodniki so na nogah. Prepričani so, da bo trg poskrbel predvsem za dobiček, ne za kakovost. Zagovorniki po drugi strani mislijo, da bo prav trg vse uredil. Bo Slovenija deregulirala ta poklic zaradi zahtev Evropske unije in zakaj naše sosednje države vztrajajo pri regulaciji? Kakšni so argumenti za deregulacijo?
Šport in kultura sta najbrž poglavitni področji, ki majhen narod naredita znanega in priznanega. Pri športu nam gre dobro, nasprotno pa je slika precej drugačna v kulturi in kulturni dediščini. Prirodoslovni muzeji so ena temeljnih ustanov, ki jih imajo narodi vse od razsvetljenstva, če ne kar od renesanse naprej, in če rečemo, da so tudi narodova osebna izkaznica, potem je naša precej razcefrana in že dolgo pretečena. Že nekaj let, če ne kar desetletij, zaposleni v Prirodoslovnem muzeju Slovenije opozarjajo na neprimerne prostore in nizke standarde, ki ne dosegajo zakonsko določenih normativov za hranjenje kulturne dediščine, to pa pomeni tudi propadanje muzejskega gradiva. Zakaj se nič ne premakne, pa čeprav so načrti za nov muzej narejeni, zemljišče kupljeno, smo vprašali na ministrstvo za kulturo, odgovorno za Prirodoslovni muzej Slovenije.
Pred časom smo izpostavili problematiko prirejanja okoliščin poškodb na javnih ali zasebnih površinah, za kar po naših informacijah v številnih primerih poskrbijo ali odškodninske družbe ali celo nekateri odvetniki. Ker je takšno početje nezakonito, tokrat zgodbo nadaljujemo tudi s pojasnili iz odvetniških vrst, še prej pa smo preverili, kakšne posledice so imela naša razkritja o primerih povsem izmišljenih škodnih okoliščinah.
Tudi v letošnjem letu smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli opozorili na številne teme, ki tako ali drugače krhajo naše pravice. Izkoriščanje posameznika pogosto gre z roko v roki z izkoriščanjem okolja, zato se nam bo pri pregledu oddaj Kje pa vas čevelj žuli v letu 2016 s svojimi komentarji pridružil filozof in okoljski analitik Luka Omladič.
Na inšpektoratu za delo ugotavljajo, da v nekaterih podjetjih sploh ni odgovornih oseb, in v zadnjih tednih se intenzivno ukvarjajo z vprašanjem, kako je to sploh mogoče. Stanje na področju delavskih pravic se v številnih podjetjih le še slabša, saj morajo delavke in delavci delati vedno več. Kako je mogoče, da prihaja do tako hudih anomalij in kršitev delavskih pravic, bo pojasnila glavna inšpektorica za delo Nataša Trček, svojo zgodbo pa bo povedala čistilka, ki ji podjetje ne plačuje nadur in prispevkov, delavke pa sili v odpiranje s. p.-jev.
Slovenija je v ustavo vpisala pravico do pitne vode, hkrati pa bo z uredbo državni nadzor nad pitno vodo, ki ga je izvajal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, prenesla na upravljavce vodovodov. Teh je v Sloveniji več kot sto. Kako upravičeni so pomisleki, da uredba prinaša nevarnost za to, da rezultati ne bodo več realni? Kako velike so razlike med rezultati državnega in notranjega nadzora pitne vode? Najnovejše evropsko poročilo kaže, da je Slovenija na repu evropskih držav, kar zadeva mikrobiološko skladnost vzorcev pitne vode. Bo uredba prinesla tudi višjo vodarino?
Pod drobnogled bomo vzeli reševalne prevoze. Čeprav ima zdravstvena zavarovalnica jasno določena pravila o tem, kdaj in komu pripada nenujni prevoz z rešilnim vozilom, praksa kaže, do so predpisi precej neusklajeni in potrebni sprememb. Na eni strani lahko bolniki sicer prosto izbirajo specialista, a zavarovalnica krije prevoz samo do najbližjega. Zapleti nastajajo tudi zaradi dolgih čakalnih dob. Zaradi njih bolniki iščejo zdravljenje v drugih krajih. In če se tja odpeljejo z rešilnim vozilom, jih lahko to stane celo premoženje.
Smrt petletnika iz Bregane zaradi okužbe s salmonelo, s katero naj bi se celotna družina okužila pri uživanju kokošjih jajc, uvoženih s Poljske, je pred dobrim mesecem na Hrvaškem sprožila plaz vprašanj o tem, kako nadzirana je hrana na hrvaškem tržišču, sploh tista iz uvoza. Hrvaški potrošniki pa so skozi niz primerov oporečnega mesa vse bolj spoznavali, od kod vse prihaja hrana na njihove krožnike in kako globalna trgovina z lahkoto obvladuje trg tudi s pomočjo luknjaste zakonodajo. Najpogosteje na račun kakovosti. Kaj bi se morali slovenski potrošniki naučiti iz tega primera in kako vemo, da snovi za lekcije že ni na naših policah? Kakšen je nadzor nad mesom in jajci pri nas, se bistveno razlikuje od hrvaškega, od kod jih mi uvažamo in ali lahko oporečna živila prek hrvaških in tujih trgovcev zaidejo tudi na naše police?
Januarja 2013 je nesreča prazne gondole zaustavila žičnico na Kanin. Po črnih oblakih, ki so vedrili nad goro dobri dve leti in pol, je občina Bovec prevzela Kanin v svoje roke in poiskala izvajalca popravil. Začele so se obljube o začetku obratovanja. Seznam datumov je dolg, zadnja obljuba objavljena na spletni strani – če bo sneg, bo smučišče odprto 1. decembra letos.
V tokratni oddaji razkrivamo izkoriščanje tujih delavcev v znanem podjetju iz Ajdovščine, ki je v lasti enega od najbogatejših Slovencev. Sum kaznivih dejanj pri posredovanju tuje delovne sile na Primorskem preiskujejo tudi policisti. Kaznivega dejanja je osumljena tudi tuja pravna oseba, prek katere so bili predvsem Bolgari in Makedonci napoteni na delo v to podjetje. Odšli smo preverit, in čeprav so nam skušali preprečiti stik z ljudmi, smo posneli nekaj izjav delavcev, ki so brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. V studiu se nam bo pridružil Goran Lukič z Migrantske svetovalnice.
V Sloveniji smo se odločili pravico do pitne vode zapisati tudi v ustavo, državljani in državljanke pa si vsekakor najbolj želimo čisto vodo v vodovodih in kozarcih. Da voda predstavlja vse večje bogastvo, spoznavajo tudi v Pomurju, kjer so po desetletjih prepričevanj in dogovarjanja lani vendarle predali v uporabo daleč največji in najdražji regijski projekt Pomurski vodovod, za katerega sta večino – od približno 150 milijonov evrov – prispevala Kohezijski sklad Evropske unije in naša država. Ker se 27 občin zdaj ne more dogovoriti ne o upravljanju vodovoda ne o ceni vode, jim Ministrstvo za okolje in prostor, ki je projekt vodilo, grozi celo z vračanjem evropskega denarja. Kje in zakaj se zatika?
Prometne nesreče, nezgode na javnih površinah pa tudi tiste pri zasebnikih. Vse to že nekaj časa niso le nesreče pri katerih bi ostalo le pri dogodku kot takšnem ampak se razvijejo v boj za čim višjo odškodnino prizadetemu. Vse lepo in prav do točke, ko so prikazane dejanske okoliščine nesreče, a številni posamezniki ter tudi posebej za to specializirane družbe so ugotovili, da je zaslužek na tuji nesreči bistveno višji, če se okoliščine nesreče prilagodijo. Da so ti primeri izjemno pogosti, kažejo podatki zavarovalnic.
Neveljaven email naslov